Jedro

Terjatev tožeče stranke temelji na določbi 41. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Gre torej za regresno terjatev združenja proti lastniku nezavarovanega vozila in ta terjatev, za katero ni določen poseben zastaralni rok, zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (1. odst. 371. čl. ZOR).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 201.632,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v znesku 44.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožili prvo in drugotožena stranka. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je njen pokojni mož F.Š. oškodovancu povrnil škodo, kateri mu je pisno potrdilo tudi podpisal. Plačal je znesek 165.000,00 SIT. To potrdilo pa so verjetno po njegovi smrti uničili. Prepričana pa je, da njen pokojni mož do svoje smrti 29.12.2001 o obveznosti do tožeče stranke ni vedel ničesar. Nikoli ji tega ni omenil in tudi ni videla nobenega obvestila. Trdi, da obvestila z dne 4.8.1997 ni prejel, niti ni podpisal vročilnice. To je ugotovila, ko je pregledovala sodni spis. Tudi zamudne obresti se ne morejo zahtevati za obveznosti, za katere njen pokojni mož ni vedel. Prvič je za obveznost pokojnega moža do Slovenskega zavarovalnega združenja zvedela dne 9.8.2002 kot dedič. Prepričana pa je, da bi se navedeni škodni primer lahko uspešno rešil že v času, ko je bil njen mož še živ. Prosi, da sodišče še enkrat prouči zadevo in najmanj kar lahko stori, da po zakoniti poti zmanjša rok za plačilo zamudnih obresti. V nadaljevanju pritožbe navaja, da je njen pokojni mož bil 46 let voznik osebnega avtomobila, da je redno plačeval zavarovanje in da v vseh teh letih ni imel prometne nesreče, da bi kdaj od zavarovalnice iskal kakršnokoli nadomestilo. Tudi sama plačuje razna zavarovanja in od zavarovalnice do sedaj ni nikoli ničesar iskala.

Drugotožena stranka pritožbo vlaga iz razloga po 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP. Ne more sprejeti stališča, da v konkretnem primeru velja petletni, to je splošni zastaralni rok po 371. čl. ZOR. Ta rok ni predpisan v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu. Žalostno pa je tudi to, da se o tem vprašanju vse doslej ni izreklo s svojo sodbo ali mnenjem slovensko Vrhovno sodišče. V konkretnem primeru gre za izplačilo odškodnine iz škodnega sklada tožeče stranke. Po naravi zahtevka gre torej za odškodninski zahtevek oz. terjatev. Odškodninski zahtevki pa se po določbi 376. čl. ZOR, katerega lahko ob pomanjkanju sodne prakse, kot tudi neposredne zakonske določbe za zastaranje vzamemo kot lex specialis. Ti zastarajo v roku treh let od takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. O tem, da je tožeča stranka zvedela za škodo in kdo jo je povzročil pred datumom izplačila oškodovancu pa ne gre izgubljati besed. Zakaj torej petletni zastaralni rok samo zato, ker o tem obstaja načelno stališče Zveznega sodišča SFRJ z dne 7.5.1981. Tožena stranka tudi nasprotuje zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Slednja ni bila v nikakršni zamudi in ne more biti v zamudi s plačilom vse do izdaje sodne odločbe glede upravičenosti njenega zahtevka, tudi zaradi tega, ker za tek zakonskih zamudnih obresti ni nikakršne osnove v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu.

Pritožbi nista utemeljeni.

Prva tožena stranka sama priznava, da nima potrdila o plačanih 165.000,00 SIT oškodovancu. Prav tako pa tudi tekom postopka prvotožena stranka ni predlagala drugega dokaza (na primer zaslišanje oškodovanca, ki naj bi ta znesek prejel), zato te svoje trditve ni veljavno izkazala. Da pokojni mož prvotožene stranke ni vedel za plačilo regresa ne drži, kajti tožeča stranka je izkazala, da je bil pokojni F.Š. o tem seznanjen 5.8.1997, kar je razvidno iz podpisane vročilnice. Prvotožena stranka meni, da podpis na vročilnici ni podpis F. Š.. Vročilnica je javna listina in potrjuje veljavnost tistega, kar je na njej napisano (1. odst. 224. čl. Zakona o pravdnem postopku- ZPP), dovoljeno pa je izkazovati nasprotno (3. odst. 224. čl. ZPP). Prvotožena stranka bi torej morala dokazati, da podpis na vročilnici ni podpis njenega pokojnega moža, ne pa to zgolj zatrjevati. Skladno z določbo 2. odst. 324. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika je prišel dolžnik v zamudo 5.8.1997 in od tega dne dalje tečejo zamudne obresti. Kdaj pa je bila prva toženka obveščena o terjatvi tožeče stranke ni pomembno, kajti gre za univerzalno pravno nasledstvo, kjer dediči vstopajo v pravice in obveznosti zapustnika ob njegovi smrti. Prav tako ni mogoče upoštevati nadaljnjih pritožbenih trditev tako prvotožene kot tudi drugotožene stranke, da je terjatev zastarala. Ne gre za odškodnino na podlagi zavarovalne pogodbe, kjer je zastaralni rok tri leta, prav tako tudi ne za nepogodbeno odškodninsko terjatev, kot napačno trdi pritožba. Terjatev tožeče stranke temelji na določbi 41. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa da ima združenje pravico izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški izterjati od lastnika vozila, za katerega ta ni sklenil zavarovalne pogodbe po določilih tega zakona in od povzročitelja škodnega dogodka (lastnik in povzročitelj odgovarjata združenju nerazdelno). Gre torej za regresno terjatev združenja proti lastniku nezavarovanega vozila in ta terjatev, za katero ni določen poseben zastaralni rok, zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (1. odst. 371. čl. ZOR). Ker zastaranje začne teči prvi dan po izplačilu odškodnine, katera je bila oškodovancu izplačana 29.3.1996, tožbo pa je tožeča stranka vložila 14.5.1999 pomeni, da terjatev ni zastarana. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353. ZPP).