Jedro

Pravici prizadete osebe do izjave je zadoščeno, če je v postopku sodelovala kot stranka, ali če je bila o njem vsaj obveščena. Le v primeru, da bi v prej izvedenem postopku, katerega rezultat je v kasnejši pravdi prejudicialnega pomena, mogla sodelovati, je pravdno sodišče nanj vezano. Če te možnosti oziroma obveščenosti o predhodnem postopku niti sodelovanja stranke v njem ni bilo, pa mora sodišče o tem vprašanju samo odločiti v kontradiktornem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim vmesnim sklepom odločilo, da je predlagateljica upravičena do plačila odškodnine na podlagi 73. člena ZDen(1).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(2) v zvezi s 37. členom ZNP(3). Predlaga spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je bila Narodna banka FLRJ, Centrala za LRS v L., pravna prednica predlagateljice. Pravno nasledstvo pravnih oseb je institut statusnega prava, ki se presoja po splošnih predpisih statusnega prava in se dokazuje z vpisi v sodni register. Trditve predlagateljice o pravnem nasledstvu niso dokazane z ustreznimi dokazi (izpiski iz sodnega registra). Iz predloženega izpiska iz sodnega registra je razvidno, da je bila današnja B., d.d. ustanovljena šele 22. 2. 1978. Ob sklenitvi pogodbe v letu 1948 še ni obstajala. Če bi, bi bilo statusno preoblikovanje zavedeno v sodnem registru. Čeprav je premoženje pravno konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice oziroma lastnice oziroma zavezanke za vračilo istega premoženja. Prenos premoženja oziroma zaporedno lastništvo še ne pomeni univerzalnega pravnega nasledstva oziroma kontinuitete pravne osebe. Sodišču očita, da je nekritično sledilo navedbam predlagatelja, da je bila Narodna banka FLRJ pravna prednica vseh kasnejših bank in hranilnic. Po pritožbenem prepričanju je edina pravna naslednica Narodne banke FLRJ kot centralne banke Banka Slovenije. Sodišče ni upoštevalo predloga nasprotne udeleženke, da naj predlagateljica predloži v spis odločbo OLO Celje z dne 5. 2. 1957, na podlagi katere se je v vložku št. 90 k. o. X namesto Narodne banke FLRJ kot upravni organ zaznamovala K. C. Zato sama v pritožbenem postopku prilaga navedeno odločbo. Meni, da so z njo potrjene njene ugovorne navedbe, da pravna kontinuiteta predlagateljice ni izkazana. Še leta 1957 sta obstajali tako Narodna banka FLRJ, Centrala za LRS (kupka po pogodbi z dne 12. 1. 1948), kot tudi K. C. Ukinjena je bila le podružnica Narodne banke FLRJ C. Obstajal je hkrati kupec nepremičnine po pogodbi iz leta 1948 in subjekt, ki naj bi bil pravni prednik predlagateljice. Zato pravno nasledstvo ni izkazano. Tudi če trditev predlagateljice o njenem pravnem nasledstvu po K. C. drži, pa je bila pravna kontinuiteta med Narodno banko FLRJ in K. C. prekinjena z Uredbo o bankah in hranilnicah iz leta 1954. Predvidela je ustanovitev komunalnih bank. Ustanovitelji so bili ljudski odbori, za njihove obveznosti ni več jamčila Republika Jugoslavija. Šlo je za začetek komercialnega bančništva v Sloveniji in za nastajanje popolnoma novih subjektov, kar dokazuje s člankom, ki govori o ustanavljanju K. v Š. Že zaradi neizkazane prave kontinuitete med zavezancem za vračanje po ZDen in kupcem nepremičnine po pogodbi z dne 12. 1. 1948 predlagateljica ni upravičena do odškodnine po ZDen. Vprašljivo je tudi, ali gre pri pogodbi z dne 12. 1. 1948 za odplačni posel v smislu 73. člena ZDen. Navedena pogodba je bila kupoprodajna le po imenu, sicer je šlo za specifično situacijo – sklenitev pogodbe v zvezi z Uredbo o likvidaciji kreditnih zadrug. Prišlo je do podržavljanja brez nadomestila. Sodišče ni upoštevalo, da za stavbo plačana kupnina ni šla v likvidacijsko maso L. v C. Odplačnost ni izkazana vsaj ob pridobitvi nepremičnine s strani K. C., kot to izhaja iz že omenjene odločbe OLO Celje z dne 5. 2. 1957. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je pri odločanju o odškodnini po 73. členu ZDen vezano na pravnomočno upravno odločbo. Pri vračanju podržavljenega premoženja v naravi ter pri odločanju o odškodninskem zahtevku gre za dva povsem ločena postopka. Zanju sta pristojna dva različna organa. Oba morata za pravilno odločitev samostojno in na podlagi izvedenih dokazov ugotoviti dejansko stanje. Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja na ugotovitev upravnega organa ni vezano. Odločitev o temelju zahtevka ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP oziroma prvega odstavka 13. člena ZPP. Zato se ni mogoče strinjati, da je bilo o obstoju ovir, ki po ZDen preprečujejo vračanje zemljišča v naravi, že pravnomočno odločeno pred upravnim (matičnim) organom. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da nasprotni udeleženec v postopku vračanja premoženja v naravi, ki je tekel pred Ministrstvom za kulturo, ni sodeloval niti ni bil obveščen o poteku postopka. Zato ga ugotovitve, razvidne iz pravnomočne upravne odločbe, ne vežejo. Nerazumljive so navedbe sodišča, da bi lahko nasprotni udeleženec izkoristil pravna sredstva po ZUP. O tem pravnem vprašanju se je že izreklo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 778/2012 z dne 24. 1. 2012 in Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 270/2012 z dne 15. 5. 2014. O vezanosti sodišča na odločbe upravnih organov se je izreklo Vrhovno sodišče RS tudi z vidika postopkov po 10. členu ZPVAS v odločbi II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014. Odločbe iz upravnih postopkov, v katerih oseba ni imela možnosti sodelovati, te osebe ne morejo zavezovati. Sodišče mora predhodno vprašanje ponovno samo rešiti in v ta namen izvesti vse potrebne dokaze. Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na odločbah Ustavnega sodišča RS Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up-280/05-19 z dne 9. 2. 2006. Ministrstvo za kulturo je odločilo le o vračilu nepremičnine v naravi. Tako je oblikovan izrek odločbe, ki je edini postal pravnomočen. Ugotovitve ministrstva, vsebovane v obrazložitvi, so namenjene strankam, katerim so bile odločbe vročene. O temelju odškodninskega zahtevka še ni bilo odločeno. Upravni organ za odločanje o tem ni pristojen. Nasprotni udeleženec nima pravnega interesa posegati v odločitev ministrstva o vračilu nepremičnine v naravi in zato ne sme izpodbijati pravnomočnih odločitev upravnega postopka. Vendar se mora odškodninski zahtevek voditi skladno s pravili nepravdnega postopka. Nasprotnemu udeležencu se mora kot stranki postopka predstaviti vse relevantne dokaze, ki utemeljujejo zahtevek za odškodnino po 73. členu ZDen in mu omogočiti pravico do izjave. Za utemeljenost zahtevka po 73. členu ZDen je treba izkazati tudi dolžnost vrnitve nepremičnine v naravi. Nasprotni udeleženec je ugovarjal, da gre pri obravnavani nepremičnini s parc. št. 1 k. o. X za novo stvar, katere vračilu v naravi bi se predlagateljica lahko uspešno uprla, saj se lahko vrača le tisto, kar je bilo dejansko odvzeto. Svoje stališče je podkrepil s predložitvijo mnenja svojega strokovnega pomočnika, ki je ugotovil, da gre z gradbenega vidika za novo stvar. Spremenila se je tudi namembnost objekta. Stališče prvega sodišča, da je o tem vprašanju že odločeno, ne drži. Glede nepremičnine, ki je predmet tega postopka, se o tem vprašanju še ni odločalo, pač pa le za nepremičnino parc. št. 2 k. o. X, za katero je tekel postopek pred Upravno enoto Celje.

3. Predlagateljica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predlagateljica uveljavlja odškodnino po 73. členu ZDen za nepremičnino parc. št. 1 k. o. X (poslovna stavba V.). Do nje so upravičeni tisti zavezanci, iz katerih sredstev je bila upravičencem vrnjena nepremičnina po določbah ZDen, sami oziroma njihovi pravni predniki pa so jo pridobili odplačno. Odškodnina se določi po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, in sicer v obliki obveznic v breme nasprotnega udeleženca.

6. Ni bilo sporno, da je obravnavano nepremičnino predlagateljica kot zavezanka vrnila v last in posest upravičencema do denacionalizacije na podlagi delne odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo, št. 490-11/2077 z dne 22. 5. 2007. Sporno pa je bilo, ali je predlagateljica pravna naslednica pridobiteljice navedene nepremičnine (Narodne banke FLRJ, Centrale za LRS v L.) in ali je slednja s kupoprodajno pogodbo z dne 12. 1. 1948 pridobila navedene nepremičnine odplačno. Nasprotni udeleženec se je zahtevku upiral še z ugovorom, da dolžnosti vračila v naravi zaradi ovir za vračanje (pridobitev lastninske pravice z nastankom nove stvari) sploh ni bilo.

7. V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Prva od njih je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadalje pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil (oziroma njegov pravni prednik) na odplačni način(4).

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je predlagateljica dokazala svoje pravno nasledstvo po prvotni pridobiteljici nepremičnine – Narodni banki FLRJ – Centrali za LRS v L., kakor tudi odplačnost pravnega posla – kupoprodajne pogodbe z dne 12. 1. 1948. Pritožbeno sodišče v tem delu nima pomislekov o pravilnosti sprejete odločitve, pojasnjene v razlogih na strani 9 do 13 sklepa (o pravnem nasledstvu) in v razlogih na strani 13 do 14 sklep (o odplačnosti pravnega posla), na katere se sklicuje tudi pri odgovoru na pritožbo.

9. Pritožba dokazne ocene in ugotovitev o pravnem nasledstvu ne more omajati niti z novimi trditvam in dokazi, ki jih prvič ponuja v pritožbi. Drži, da se pravna kontinuiteta ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register in dokazuje z izpiski iz tega registra. Upoštevaje načelo o prosti dokazni oceni (8. člen ZPP) pa jo je mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi. Predlagateljica je svoje navedbe opirala na druge listine, med drugim na podatke o zgodovinskem razvoju B. C. (priloga C1), kakor tudi na predpise o nacionalizaciji in decentralizaciji bančnega sistema v povojnem obdobju. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je na ta način uspela dokazati, da je bila K. C. pravna naslednica Narodne banke FLRJ, podružnice C. in pravna prednica predlagateljice. Trditev, da bi Narodna banka FLRJ – Centrala za LRS v L. prenehala obstajati (oziroma o njeni likvidaciji in izgubi pravne osebnosti) niti ni bilo. Uredba o bankah in hranilnicah iz leta 1954, na katero se sklicuje pritožba, je omogočala ustanavljanje (novih) komunalnih bank, ni pa odpravljala starih (bančnih) subjektov. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je s tem predpisom pričela decentralizacija bančnega sistema v FLRJ. Prišlo je do spremembe dotedanjega enobančnega sistema, ko je bila Narodna banka FLRJ univerzalna banka, ki je združevala vse bančne funkcije: emisijsko, depozitno in investicijsko področje poslovanja, pa tudi vodenje državne statistike, v večbančni sistem s prenosom funkcij iz Narodne banke na druge banke(5). Posamezne funkcije Narodne banke so se prenesle na krajevne komunalne banke. Te so prevzele zbiranje prostih denarnih sredstev, dajanje posojil do višine zbranih sredstev, nekatera opravila v plačilnem prometu s tujino, opravljanje plačilnega prometa v državi za svoje komitente, blagajniške službe v zvezi s proračuni lokalnih oblasti ter storitve v zvezi s posojili lokalne uprave(6). Da se je poslovni del dejavnosti Narodne banke ob decentralizaciji bančnega sistema nadaljeval v komunalnih bankah, izhaja tudi iz članka, ki ga v pritožbi povzema pritožnica. Nenazadnje pa tudi pritožbene navedbe o nadaljnjem obstoju obeh subjektov (Narodne banke in K. C.) potrjujejo ugotovitev sodišča na strani 13 sklepa, da je šlo za preoblikovanje načina poslovanja (prej enotne) banke zaradi decentralizacije bančnega sistema FLRJ. Ob za pritožbo nespornem dejstvu, da je K. C. prevzela obravnavano premoženje Narodne banke, kar dokazuje tudi novo predložena odločba Okrajnega odbora Celje z dne 5. 2. 1957, ki jo prilaga pritožba, in glede na pravilno ugotovljena dejstva v zvezi z decentralizacijo bančnega sistema ne more biti dvoma o pravnem nasledstvu in pravilni odločitvi sodišča v zvezi s tem spornim vprašanjem.

10. Pritožba neutemeljeno graja tudi ugotovitve o odplačnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 1. 1948. Pravica do odškodnine po 73. členu ZDen je odvisna od presoje, ali so vrnjene nepremičnine prešle v premoženjsko sfero zavezanca oziroma v premoženjsko sfero njegovih pravnih prednikov na odplačen ali neodplačen način. Neodplačen prenos premoženja od kupca na K. C. ob ugotovljenem pravnem nasledstvu ni pravno odločilen. Relevantna je pridobitev nepremičnine v premoženjsko sfero (prvega) pravnega prednika predlagateljice. Odplačnost pridobitve podržavljenega premoženja se po uveljavljenih stališčih sodne prakse, ki jo pravilno povzema sodišče prve stopnje, presoja po načelih civilnega prava. Da je šlo v obravnavanem primeru za odplačno pridobitev, je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi zapisa same pogodbe. Višina kupnine in dejstvo, za kaj je bila namenjena, za presojo odplačnosti nista odločilni. Sicer pa se na način plačila pritožnica na prvi stopnji niti ni sklicevala. Ker v pritožbi tega ne opraviči, na njene navedbe v tej smeri ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Pritožba pa upravičeno izpodbija ugotovitve sodišča o obveznosti predlagateljice za vrnitev sporne nepremičnine v naravi. Ugovor nasprotnega udeleženca je zavrnilo s sklicevanjem na pravnomočno in dokončno upravno delno odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo z dne 22. 5. 2007 (postopek za vračilo premoženja, ki je predmet tega nepravdnega postopka) ter s sklicevanjem na postopek opr. št. 301-1/94-219/0360, ki je tekel (za drugi del iste stavbe) pred Upravno enoto Celje. Dokazna ocena, da je bil isti ugovor že pravnomočno zavrnjen v upravnem postopku, ki se ga je udeleževala tudi nasprotna udeleženka, je zmotna in pomanjkljiva. Pritožnica pravilno opozarja, da je predlagateljica uveljavljala tovrstni ugovor le v postopku pred Upravno enoto Celje. Sodišče ni bilo dovolj pozorno na predmet navedenega upravnega postopka. V njem se je odločalo o vračanju (in ovirah) druge nepremičnine (parc. št. 2 k. o. X) in ne parc. št. 1 k. o. X, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka, ki ga je vodilo Ministrstvo za kulturo. Zato ugotovitve upravnega organa glede neobstoja ovir za vračilo v naravi, ki jih je iz upravne odločbe Upravne enote Celje povzelo na straneh 15 do 16 sklepa, za ta postopek ne morejo biti odločilne.

12. Vsebinskih ugotovitev o neobstoju ovir za vračanje obravnavanega premoženja v naravi pa v izpodbijanem sklepu ni. Razlogi o vezanosti sodišča na upravno odločbo Ministrstva za kulturo so zmotni. Ugovor pritožnice, da v postopku ni sodelovala, je pavšalno, brez obrazložitve in ocene dokazov zavrnjen zgolj s sklicevanjem na možnost za sodelovanje v postopku po pravilih ZUP. Do ugovora, da o predhodnem upravnem postopku pritožnica ni bila obveščena, pa se sodišče ni opredelilo.

13. Golo sklicevanje na pravnomočno odločbo upravnega organa, s katerim je bilo predlagateljici naložena vrnitev nepremičnine v lasti in posest denacionalizacijskemu upravičencu, ne zadošča, čeprav gre za predhodno vprašanje. Za pravnomočne odločbe načelno velja, da so nanje praviloma vezane le osebe, ki so bile stranke postopka. Osebi, ki v določenem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati v njem, pa rezultat tega postopka (razen v izjemnih primerih) ne sme biti v škodo(7). Ni bilo sporno, da nasprotna udeleženka v obravnavanem upravnem postopku ni bila stranka postopka, ker ni bila zavezanec za vračilo. Denacionalizacijski zavezanci se glede na obliko vrnitve podržavljenega premoženja razlikujejo. Vsak od njih je samostojna stranka postopka s pravico do izjave. Če jim slednja v prej izvedenem upravnem postopku ni bila zagotovljena, jih odločba, izdana v tem postopku, ne more zavezovati(8). Pravici prizadete osebe do izjave je zadoščeno, če je v postopku sodelovala kot stranka, ali če je bila o njem vsaj obveščena. Le v primeru, da bi v prej izvedenem postopku, katerega rezultat je v kasnejši pravdi prejudicialnega pomena, mogla sodelovati, je pravdno sodišče nanj vezano. Če te možnosti oziroma obveščenosti o predhodnem postopku niti sodelovanja stranke v njem ni bilo, pa mora sodišče o tem vprašanju samo odločiti v kontradiktornem postopku(9).

14. Ker sodišče ni ugotovilo niti vseh pravno relevantnih dejstev, ki bi omogočala presojo o pravilnosti ugotovitve glede vezanosti sodišča na pravnomočno odločbo upravnega organa o (ne)obstoju ovir za vračilo obravnavanega premoženja v naravi, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. V njem bo moralo ugotoviti, ali je nasprotni udeleženec sodeloval v upravnem postopku pred Ministrstvom za kulturo in ali je imel v njem vsaj možnost sodelovati. Če te možnosti ni imel, bo moralo njegov ugovor o ovirah, ki naj bi preprečevale vrnitev obravnavanega premoženja v naravi, vsebinsko obravnavati.

16. Posledično bo moralo o zadevi v celoti ponovno odločiti. Svojo odločitev naj pravilno in popolno obrazloži vključno z razlogi o spornih vprašanjih, za katere je sicer pritožbeno sodišče že pritrdilo doslej sprejeti dokazni oceni.

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami.

Op. št. (4): VS RS II Ips 270/2012 z dne 15. 5. 2014. Op. št. (5): Povzeto po T. Žličar, v: Zgodovina bančništva na Slovenskem, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, marec 2002, stran 31. Op. št. (6): T. Žličar, kot zgoraj.

Op. št. (7): Odločba Ustavnega sodišča RS Up 39/95 z dne 16. 1. 1997 in Up-280/05-19 z dne 9. 2. 2006. Op. št. (8): Primerjaj VS RS II Ips 180/2013, II Ips 411/2010. Op. št. (9): Sodba VS RS II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011.