Jedro

Posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo.

Ogrozitveno ravnanje obdolženca po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo ter mu določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 5.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu ob pravilni uporabi 49. člena KZ-1 izreče milejšo sankcijo, in sicer sodni opomin, ki bi bil edina primerna in pravična sankcija.

3.Pritožba ni utemeljena.

5.Z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič C. C. in D. D. , zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar mu ni mogoče pritrditi. Zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov, podanih z namenom, da bi priči potrdili obstoj in vsebino predhodnih groženj oškodovanca B. B. , ki so po presoji obrambe botrovale ravnanju obdolženca, je namreč sodišče prve stopnje v točkah 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo s tehtnimi argumenti, saj je presodilo, da je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo s predlaganimi dokazi, že dokazano z izpovedbo obdolženčeve mame E. E. . Slednja je zaslišana kot priča izpovedala, da je prejela klic sina, ki ji je dejal, da naj z otroki ne hodi ven, ker B. B. grozi, da jih bo z njo vred pobil. Sodišče prve stopnje, ki se je o sovražnosti njunega odnosa prepričalo na podlagi njunih lastnih zatrjevanj, je tako ocenilo, da razjasnjevanje te okoliščine ni relevantno niti za razsojo zadeve niti za samega obdolženca, ki zaradi groženj zoper oškodovanca ni sprožil nobenega postopka. Razlogom za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov zato sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč ali če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo niti ustavno varovane pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist, niti ni v tej zvezi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kot to posplošeno navaja pritožnik.

6.Zagovorniku pa ni mogoče priznati uspeha niti v zvezi z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona oziroma kršitve določbe 49. člena KZ-1, ki naj bi jo zaradi neupoštevanja dveh ključnih olajševalnih okoliščin (priznanja obdolženca in provokacije s strani oškodovanca) sodišče prve stopnje kršilo pri odmeri kazenske sankcije. Zagovornik nima prav. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je namreč podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če glede na konkretne olajševalne ali obteževalne okoliščine sodišče obdolžencu izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije ali pa kazen, ki sicer je v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, namreč ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

7.Pritožba prezre, da KZ-1 ne opredeljuje, katere okoliščine velja upoštevati kot olajševalne in katere kot obteževalne. Zakonodajalec namreč ni razgrnil taksativnega seznama, ki bi sodno oblast pri presoji omejeval z izključnimi, izrecno navedenimi olajševalnimi ali obteževalnimi okoliščinami. Nasprotno, sodišču prve stopnje je dana odkrita možnost popolnoma proste presoje, ali bo neko v ad hoc primeru ugotovljeno okoliščino štelo kot olajševalno ali obteževalno in jo kot takšno tudi upoštevalo pri končni odmeri kazni. Ob argumentiranem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), je tako sodišče prve stopnje obdolžencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Kot obteževalno okoliščino je pravilno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, ki jo izkazuje izpisek iz kazenske evidence (l. št. 8) ter po tem, ko posebnih olajševalnih okoliščin ni ugotovilo, v točki 12 razlogov izpodbijane sodbe ustrezno ocenilo, da je pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev in preizkusno dobo dveh let pravična in primerna kazenska sankcija. Vztrajanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje kot olajševalni okoliščini upoštevati priznanje obdolženca in provokacijo s strani oškodovanca, pa je brez teže, saj kot predhodno že navedeno sodno ugotavljanje v KZ-1 ponujenih olajševalnih okoliščin ni obligatorne narave. Ob tem pa po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče zanemariti, da skladno z ustaljeno sodno prakso le konstruktivno priznanje, zaradi katerega je kazenski postopek bistveno krajši in enostavnejši, lahko predstavlja olajševalno okoliščino pri odmeri kazni. Kot olajševalno okoliščino pa pritožba neutemeljeno pogreša tudi provokacijo oziroma izzvanost obdolženca s strani oškodovanca, saj niti ugotovljen obstoj njunega konfliktnega in sovražnega odnosa niti izpovedba obdolženčeve matere ne izkazujeta, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje, ki se sicer obdolžencu očita v daljšem časovnem obdobju (od konca julija do začetka avgusta 2025), storjeno zaradi provokacije oziroma konkretne izzvanosti obdolženca s strani oškodovanca. Četudi bi morebitno predhodno ravnanje oškodovanca predstavljalo povod za konflikt, to namreč še ne pomeni, da je celotno poznejše, skozi daljše obdobje trajajoče ravnanje obdolženca mogoče pripisati neposredni izzvanosti. Glede na navedeno sodišče druge stopnje soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca, zato niti posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo, z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Ogrozitveno ravnanje obdolženca, ki je oškodovancu po telefonu večkrat grozil z ubojem in na družbenem omrežju objavil fotografijo, na kateri v roki drži pištolo, usmerjeno sebi v usta, ter fotografijo, na kateri je revolver, križ in pripis "B. B. vedi da si prvi pa zadnji!!!", namreč po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.

8.Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz točke I izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9.Izrek o oprostitvi plačila sodne takse (točka II izreka te sodbe) temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da je stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je obdolženec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Bpp 66/2026 z dne 13. 4. 2026 (l. št. 79-82), ki mu je bila dodeljena v obsegu sestave in vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo.

-------------------------------