Jedro

V situaciji, ko družbo zastopata dva direktorja skupno in nista zmožna izoblikovati skupne volje v pravdi, postavitev začasnega zastopnika ni na mestu. Družba namreč zakonitega zastopnika ima. Konflikti v družbi se ne morejo reševati s postavitvijo začasnega zastopnika v pravdi. V družbi z omejeno odgovornostjo družbo v sporih s poslovodjo zastopajo družbeniki. V obravnavnem primeru je neodzivnost poslovodij nadomestila aktivnost edine preostale družbenice, ki se je zavzemala za obstanek družbe.

Zahtevka na izključitev družbenika in prenehanje družbe je dopustno obravnavati skupaj, da se lahko s tem dokončno razreši spor v družbi. Po izvedenem postopku in glede na okoliščine primera pa se bo izkazalo ali je potrebno dati prednost zahtevku za izključitev ali na prenehanje družbe. Ni mogoče trditi, da naj ima v slehernem primeru prednost obstanek družbe. Različni stališči družbenikov obvladujoče družbe v odvisni družbi, še ne upravičujejo izključitve enega ali drugega. Družbenika namreč ni mogoče prisiliti v isto mnenje kot ga ima drugi družbenik. Kvečjemu taka naziranja podpirajo odločilno dejstvo, to pa je, da porušeni odnosi v družbi onemogočajo doseganje njenih ciljev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani VIII. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka v 15 dneh dolžna povrniti toženi stranki B. B. stroške pravdnega postopka v znesku 4.173,13 EUR in dolžniku po začasni odredbi C. B. v znesku 8.257,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže. III. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

IV. Pritožba zoper popravni sklep V Pg 464/2018 z dne 14. 5. 2020 se zavrže. V. Tožeča stranka A. A. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki B. B. njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.855,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Dolžnik po začasni odredbi C. B. sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - zavrglo predlog za izločitev sodnice (I. točka izreka); - določilo vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi na 10.000,00 EUR in tožbi na prenehanje družbe 50.000,00 EUR (II. točka izreka); - zavrnilo predlog za zavarovanje z izdajo začasne odredbe, s katero bi (v bistvenem delu) podelilo A. in B. A. pooblastilo za samostojno zastopanje družbe I., d. o. o. ter B. B. prepovedalo izvrševanje glasovalnih pravic v I. d. o. o. (III. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek na izključitev družbenika B. B. iz I. d. o. o. (IV. točka izreka); - zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na izključitev družbenice A. A. iz I. d. o. o. (V. točka izreka); - razvezalo družbeno pogodbo o ustanovitvi družbe I., d. o. o. (VI. točka izreka); - odločilo, da družba I. d. o. o. preneha obstajati (VII. točka izreka); - odločilo o obveznosti povračila pravdnih stroškov (VIII. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je dne 14. 5. 2020 izdalo tudi popravni sklep, s katerim je sodbo popravilo tako, da se v obrazložitvi doda 22.a točka, ki se glasi: „22.a Sodišče je po tem, ko je razvezalo družbeno pogodbo družbe I. d. o. o. v skladu z določilom 1. odstavka 521. člena ZGD-1 odločilo, da je utemeljen tudi zahtevek na prenehanje družbe I. d. o. o., tako kot to izhaja iz VII. točke izreka sodbe.“

3. V tej sodbi višje sodišče s pojmom tožeča stranka ali tožnica pojmuje tožečo stranko A. A., s pojmom tožena stranka ali toženec pa toženo stranko B. B. Obe stranki se namreč pojavljata tako v vlogi tožeče kot tožene stranke. S pojmom dolžnik po začasni odredbi je mišljen 1. dolžnik C. B. 4. Tožeča stranka je vložila pritožbo tako zoper sodbo in sklep kot popravni sklep iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku na izključitev družbenika in predlogu za izdajo začasne odredbe, zahtevek po tožbi na prenehanje družbe pa zavrne, z ustrezno stroškovno posledico. Predlaga tudi, da višje sodišče razveljavi popravni sklep.

5. Tožena stranka in dolžnik po začasni odredbi sta podala odgovor na pritožbo, v katerem predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba zoper sodbo in sklep je delno utemeljena. Pritožba zoper popravni sklep ni dovoljena.

**Povzetek postopka na prvi stopnji**

7. Tožnica je vložila tožbo na izključitev toženca kot družbenika v I. d. o. o. (v nadaljevanju I.), s predlogom za izdajo začasne odredbe z zgoraj navedeno vsebino. Toženec je vložil odgovor na tožbo in nasprotno tožbo, s katero je zahteval izključitev tožnice iz I. Kasneje, približno po enem letu, je toženec zoper tožnico in I. vložil tožbo na prenehanje družbe I. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 5. 6. 2019 s sklepom združilo pravde na izključitev obeh družbenikov in prenehanje družbe.

8. Bistveni poudarki glede ugotovljenega dejanskega stanja so naslednji: - tožnica in toženec sta enakopravna družbenika v I., vsak s 50% poslovnim deležem; - edino premoženje družbe I. predstavljajo delnice družbe I. d. d., katere največji delničar s 72,55% je ravno I.; - oba družbenika sta kot fizični osebi tudi imetnika manjšega števila delnic v I. d. d.; - namen družbe I. je v upravljanju z naložbo v I. d. d.; - direktorja I. sta B. A. (hči tožnice) in C. B. (sin toženca). Družbo zastopata bodisi direktorja skupno, bodisi tožnica kot prokuristka skupaj s tožencem kot prokuristom ali z direktorjem, bodisi toženec kot prokurist skupaj s tožnico ali direktorico. Družbo torej lahko veljavno zastopata skupno en član družine A. in en član družine B.; - odnosi med družbenikoma so se povsem porušili, tako da je v bistvu onemogočeno redno delovanje družbe I., saj se v družbi družbenika in zastopnika ne morejo uskladiti o ničemer več, zaradi česar I. tudi ne sodeluje več na skupščinah I. d. d. 9. Zaradi povsem porušenih odnosov (kar med strankama ni sporno dejstvo) je sodišče prve stopnje odločilo, da konflikta ni možno rešiti na način, da se izključi en ali drugi družbenik, ter odločilo, da je utemeljen zahtevek na prenehanje družbe, saj ciljev družbe ni več mogoče doseči. **Glede zastopanja I. d. o. o.**

10. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v tožbi na prenehanje družbe I. slednja ni bila pravilno zastopana. Toženec bi namreč moral s tožbo zahtevati postavitev začasnega zastopnika družbi. Ker direktor C. B. ni želel podpisati pooblastila odvetniški pisarni za zastopanje v postopku in se sam zavzema za prenehanje družbe, kot to v tožbi predlaga njegov oče, bi naj bil podan konflikt interesov, ki terja postavitev kolizijskega zastopnika (82. člen ZPP). Sodišče naj bi materialnopravno vprašanje o utemeljenosti zahtevka na prenehanje družbe postavilo pred vprašanje izpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno obravnavanje. Prav tako pa je prezrlo navodila višjega sodišča iz sklepa I Cpg 671/2019. 11. Višje sodišče se je z omenjenim sklepom postavilo na stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ne obstoji konflikt interesov. Prav tako je dalo navodilo, da v nadaljevanju postopka s strankama, ki sta družbenika, odprto razpravlja o obstoju pogojev za obravnavo tožbe za prenehanje družbe in v zvezi s tem tudi o vprašanju, kdo dejansko sploh zastopa družbo. V kolikor bo štelo za potrebno, bo lahko sodišče zahtevalo od pravdnih strank, naj se same izjavijo o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti pred odločitvijo o vseh zahtevkih in predlogih strank.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastopanja in prenehanja družbe zaslišalo oba zakonita zastopnika družbe, prav tako sta se v svojih vlogah do vprašanja prenehanja družbe izjavila oba družbenika.

13. Institut začasnega zastopnika ureja 82. člen ZPP, ki določa, da če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki, postavi sodišče na predlog tožeče stranke toženi stranki začasnega zastopnika. Postavitev začasnega zastopnika je predvidena zlasti v teh primerih: 1) če tožena stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika; 2) če si koristi tožene stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo; 3) če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika; 4) če je prebivališče ali sedež tožene stranke neznan, pa tožena stranka nima pooblaščenca; 5) če je tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev.

14. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavnem primeru postavitev začasnega zastopnika ni bila potrebna. Ne gre za situacijo, ko družba zakonitega zastopnika ne bi imela. I. zakonitega zastopnika ima, saj ima v funkciji dva direktorja, ki pa se zaradi porušenih odnosov v družbi ne moreta uskladiti. Iz neposrednega zaslišanja obeh direktorjev je jasno, da se direktor C. B. zavzema za prenehanje družbe, medtem ko direktorica B. A. temu nasprotuje. Volja vsakega direktorja je skladna z voljo družbenika, ki je njegov oz. njen starš.

15. Toženec je s tožbo na prenehanje družbe tožil tako družbenico kot družbo samo. Prva je nasprotovala zahtevku, medtem ko družba zaradi nezmožnosti uskladitve volje obeh direktorjev v postopku praktično ni aktivno sodelovala oziroma samo preko zaslišanja obeh direktorjev. Družbi so tožba in vloge sicer bile vročene, direktor C. B. je tudi izpovedal, kako poteka prevzemanje pošte, da so za to pooblaščene določene osebe, ki mu pošto nato prinesejo ali pa mu jih preda tajništvo. Že zaradi nasprotovanja zahtevku na prenehanje družbe s strani tožnice, ni moglo priti do izdaje zamudne sodbe.

16. Evidentno je, da v družbi obstajajo globoki konflikti, ki pa se po presoji višjega sodišča ne morejo reševati s postavitvijo začasnega zastopnika v pravdi. V družbi z omejeno odgovornostjo družbo v sporih s poslovodjo zastopajo družbeniki (505. člen ZGD-1).1 V obravnavnem primeru je neodzivnost poslovodij nadomestila aktivnost edine preostale družbenice, ki se je zavzemala za obstanek družbe. Vprašanje prenehanja družbe na podlagi tožbe v prvi vrsti zadeva njene družbenike, saj gospodarska družba nastane na osnovi zasebnega interesa njenih ustanoviteljev – družbenikov, zaradi česar jim je tudi potrebno omogočiti izjavo v pravdi na prenehanje družbe, saj je s prenehanjem družbe primarno lahko prizadet interes družbenikov, ne pa zakonitega zastopnika.

17. Glede na povedano ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba se tudi ne more sklicevati na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave), saj je tožnica v postopku sodelovala in tudi je nasprotovala prenehanju družbe, ne more pa uveljavljati kršitev v korist družbe kot druge udeleženke v postopku.

**Glede pogojev za združitev pravd**

18. Pritožba nadalje očita tudi procesno kršitev zaradi združitve pravd, za kar naj ne bi bili izpolnjeni pogoji. Z združitvijo se je postopek zavlekel, ker sta v času vložitve tožbe na prenehanje družbe že bila zrela za odločitev zahtevka na izključitev družbenikov. Z združitvijo pravd se je sodišče izognilo vsebinskemu odločanju o zahtevkih na izključitev družbenikov. Z navedenim je sodišče stranki odreklo pravico do sodnega varstva in kršilo 23. člen Ustave RS.

19. ZPP v 300. členu določa: „Kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.“

20. Nepravilna združitev pravd lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, kar pomeni, da mora kršitev določb postopka vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Višje sodišče pritrjuje, da so bili v danem primeru izpolnjeni pogoji za združitev pravd. Združitev pravd bo sama po sebi težko pripeljala do kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je tudi iz pritožbenih navedb razvidno, da pritožnica primarno pod tem razlogom uveljavlja kršitve drugih postopkovnih določb in tudi materialnega prava. Vprašanje dopustnosti združitve pravd v obravnavnem primeru je v prvi vrsti povezano z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava, do česar se višje sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

**Glede izključitve družbenika in prenehanja družbe**

21. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni ugotavljalo dejanskega stanja in se vsebinsko opredelilo do zahtevkov na izključitev družbenika. Tako bi se naj sodišče izognilo odločanju o izključitvi družbenikov in se osredotočilo le na zahtevek na prenehanje družbe. S tem pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Po stališču tožnice naj bi imel zahtevek za izključitev družbenika prednost pred zahtevkom za prenehanje družbe. Prednost je namreč potrebno dati obstanku družbe. Po stališču pritožbe pomeni tožba na prenehanje družbe nedopusten obrambni manever toženca in zlorabo procesnih pravic, z namenom, da bi se rešil izključitve. Izključitev družbenika je eden od načinov za regulacijo porušenih odnosov družbenikov pri upravljanju družbe. Sodišče bi zato moralo presojati zatrjevane kršitve po obeh tožbah na izključitev in odločiti, ali so na strani katere podani pogoji.

22. S tem pritožba načenja vprašanje konkurence zahtevkov na izključitev družbenika in za prenehanje družbe.

23. Sodno izključitev družbenika ureja tretji odstavek 501. člen ZGD-1: „Ne glede na prvi odstavek tega člena sme vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo.“

24. Tožba na prenehanje družbe je urejena v drugem odstavku 521. člena ZGD-1: „Vsak družbenik, čigar poslovni delež znaša najmanj eno desetino osnovnega kapitala, lahko s tožbo zahteva, da sodišče odloči o prenehanju družbe, če meni, da ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe ali da obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe.“

25. Višje sodišče zaključuje, da je oba zahtevka dopustno obravnavati skupaj, saj se lahko s tem dokončno razreši spor v družbi. Po izvedenem postopku in glede na okoliščine primera pa se bo izkazalo, ali je potrebno dati prednost zahtevku za izključitev ali na prenehanje družbe. Spor v družbi lahko zadeva le posameznega družbenika ali pa zadeva družbo kot celoto. To po stališču teorije predstavlja ločnico med obema zahtevkoma. Če se razlogi nanašajo na posameznega družbenika, je na mestu zahtevek na izključitev družbenika. Če pa se razlogi nanašajo na družbo kot celoto, je dopusten zahtevek na prenehanje. V kolikor razlogi prizadenejo družbenika in družbo kot celoto dovolj upoštevno, lahko družbenik uporabi en ali drugi institut.2

26. Odgovor na vprašanje, ali je potrebno dati prednost zahtevku za izključitev družbenika ali na prenehanje družbe, bo odvisen od okoliščin primera. Ni mogoče trditi, da naj ima v slehernem primeru prednost obstanek družbe. V obravnavanem primeru je I. z dvema enakopravnima družbenikoma. Edino premoženje družbe predstavljajo delnice I. d. d. Namen I. je v upravljanju in vplivanju na I. d. d., za kar sta družbenika družbo tudi ustanovila in svoj skupni interes inkorporirala v obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in je med strankama v bistvu nesporno, so odnosi med družbenikoma (in tudi zakonitima zastopnikoma) porušeni do takšne mere, da je delovanje družbe onemogočeno, cilj družbe obstaja še zgolj na papirju. Zaradi konfliktov pa realno ni več mogoče doseči nobenega soglasja glede upravljanja z I. d. d., s tem pa so onemogočeni tudi cilji družbe I. 27. Zaradi tega v obravnavnem primeru tudi ni bistvena okoliščina, da si ena družbenica želi ohraniti družbo, drug družbenik pa si želi prenehanja. S prenehanjem družbe I. si bosta družbenika namreč lahko razdelila premoženje družbe – delnice I. d. d. in sodelovala pri upravljanju slednje kot delničarja. Na podlagi povedanega ne more biti uporabljivo stališče iz odločbe Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pritožba3. Vrhovno sodišče je tam res zavzelo stališče, da pri presoji zahtevka na razvezo družbene pogodbe (in s tem prenehanja družbe) ni nepomemben odnos družbenikov do družbe. Po tem stališču bi se naj z obravnavanjem zahtevka za prenehanje družbe počakalo do odločitve glede zahtevka na izključitev. Že navedene specifike obravnavanega primera namreč terjajo drugačno odločitev.

28. Sicer pa tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zanemarilo zahtevka na izključitev družbenikov. Res je, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vsakega očitka, ki ga je tožnica podala glede ravnanja toženca v I. d. d., tako glede glasovanj na skupščini kot glede posameznih poslov. Vendar pa je iz sodbe kot celote nedvomno razvidno, da se očitki glede teh posameznih ravnanj nanašajo na različna stališča, ki zadevajo upravljanje z I. d. d. (predvsem točki 12 in 17 obrazložitve te sodbe). Samo stališče, ki ga ima družbenik v drugi družbi in se razlikuje od stališča druge družbenice, še ne utemeljuje izključitve družbenika. Družbenika namreč ni mogoče prisiliti v isto mnenje, kot ga ima drugi družbenik. Kvečjemu taka naziranja podpirajo odločilno dejstvo, to pa je, da porušeni odnosi v I. onemogočajo doseganje ciljev te družbe. To pa zadostuje za utemeljenost zahtevka na prenehanje družbe po drugem odstavku 521. člena ZGD-1. 29. Očitki o bistvenih kršitvah določb postopka in neugotovljenih dejstvih se s tem izkažejo za neutemeljene. Sodišču se namreč ni potrebno opredeliti do vsakršne navedbe stranke v postopku, ampak samo do tistih, ki kot pravno odločilna dejstva tvorijo podlago za odločitev. Navedenemu pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zadostilo.

**Glede nevročene pripravljalne vloge in začasne odredbe**

30. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker ji ni bila vročena pripravljalna vloga dolžnika po začasni odredbi z dne 28. 1. 2019. Z obstojem navedene vloge naj bi se seznanila šele ob pregledu stroškovnika dolžnika po začasni odredbi. Po vpogledu na vpisniku je tožeča stranka ugotovila, da se vloga v spisu nahaja in da je na njej zapisano, da je bila poslana z neposrednim vročanjem med strankami.

31. Po vpogledu v spis višje sodišče ugotavlja, da je ob navedeni vlogi v spisu tudi kopija povratnic (list. št. 399), iz katere izhaja, da je bila sporna vloga vročena pooblaščeni odvetniški družbi dne 29. 1. 2019. Pritožbenim navedbam zato ni moč slediti. Ne glede na to pa višje sodišče pripominja, da tudi v primeru, da ta vloga ne bi bila vročena, pritožba s tem ne bi mogla uspeti. Vlogo je v spis vložil dolžnik po začasni odredbi, ki ni sodeloval na strani tožene stranke v glavnem postopku. Ker pa je s to sodbo višjega sodišča o zahtevku tožnice pravnomočno odločeno, postopek z začasno odredbo z vsebino, kot jo je zahtevala tožnica in ki nasprotuje pravnomočni meritorni odločitvi, ni več dopusten. Temu primerna je tudi odločitev v II. točki izreka te sodbe.

**Glede izločitve sodnice**

32. Pritožba navaja, da sodbo in sklep izpodbija v celoti. To vključuje tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za izločitev razpravljajoče sodnice. Podrobnejših razlogov za pritožbo zoper ta sklep pritožba ne poda, razen v uvodu, kjer sodnici očita, da k sojenju ni pristopila z „odprtim umom“ in je favorizirala zahtevek na prenehanje, prav tako pa naj bi postavljala kapciozna vprašanja zaslišanemu direktorju C. B. 33. Takšni pritožbeni očitki mejijo na pavšalnost, v prvi vrsti pa pritožba z njimi uveljavlja druge kršitve (pravice do izjave in napačno uporabo materialnega prava), na kar pa je višje sodišče že odgovorilo. Višje sodišče tudi ne najde elementov kapcioznosti, kjer to navaja pritožba (opomba 7 na strani 4 pritožbe). Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

**Glede pritožbe zoper popravni sklep**

34. Tožnica se pritožuje tudi zoper popravni sklep z dne 14. 5. 2020. Navaja, da pogoji za izdajo popravnega sklepa niso bili izpolnjeni, saj je sodišče vsebinsko poseglo v odločitev in skušalo odpraviti bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

35. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo sodbo na način, da se doda 22.a točka obrazložitve, ki se glasi: „22.a Sodišče je po tem, ko je razvezalo družbeno pogodbo družbe I. d. o. o., v skladu z določilom pete alineje 1. odstavka 521. člena ZGD-1 odločilo, da je utemeljen tudi zahtevek na prenehanje družbe I. d. o. o., tako kot to izhaja iz VII. točke izreka te sodbe.“

36. Pritožba zoper popravni sklep se zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP). Tudi če pogoji za izdajo popravnega sklepa ne bi bili izpolnjeni, tožeča stranka nima pravne koristi od vložitve takšne pritožbe. Svojega pravnega položaja s tem ne more izboljšati. Njen zahtevek je bil s sodbo zavrnjen, s popravnim sklepom pa je sodišče zgolj obrazložilo/dodalo pravno podlago odločitve iz VII. točke izreka sodbe. Tudi brez tega sodba ne bi imela takšne pomanjkljivosti, da bi bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izreka in celotne obrazložitve sodbe je jasno, da je sodišče ugodilo zahtevku na prenehanje družbe in navedlo razloge za to, ti pa so neločljivo povezani z zahtevkom za prenehanje družbe.

**Glede stroškov postopka**

37. Pritožba izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu.

38. Utemeljena je pritožba v delu, ko navaja, da je sodišče neupravičeno priznalo tožencu pravico do povračila pravdnih stroškov glede nasprotne tožbe. Z zahtevkoma na izključitev družbenika nista uspela ne tožnica ne toženec, zato bi v tem delu morala nositi vsak svoje stroške postopka. Toženec je tožbo na prenehanje družbe vložil 8. 4. 2019. Od tega dne so sledile še peta (9. 4. 2019), šesta (27. 5. 2019), sedma (20. 6. 2019), osma do deseta pripravljalna vloga. Pravde so bile združene na naroku 5. 6. 2019. Toženec mora zato sam nositi stroške pravdnega postopka, nastale do trenutka vložitve tožbe na prenehanje družbe, saj zavrnitev zahtevka na izključitev družbenika po nasprotni tožbi ne pomeni uspeha v pravdi.

39. Toženec je zato upravičen do povračila stroškov glede tožbe na prenehanje družbe, s katero je uspel. Ti pa znašajo 900 točk za tožbo, za peto vlogo 675 točk in za šesto do deseto pripravljalno vlogo skupaj 2.250 točk. Glede naroka za obravnavo dne 13. 6. 2018 je tožena stranka upravičena do nagrade glede na vrednost spornega predmeta (PCTO) 225.311,50 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka upravičena le do 300 točk, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Je pa potrebno nagrado v tem delu odmeriti po tar. št. 27/8 OT – zastopanje na naroku, ki ga razpišeta sodišče ali izvršitelj − 50 % iz tarifne številke 20, kar pomeni 1000 točk, za obravnave dne 5. 6. 2019, 3. 7. 2019, 18. 9. 2019 in 29. 1. 2019 pa skupaj 1.800 točk (4x450). Skupno torej znašajo priznani pravdni stroški toženca 6.625 točk, kar pomeni 3.375,00 EUR (1000 x 0,459 EUR + 5.625 x 0,60 EUR)4 plus materialni stroški 76 točk oziroma 45,60 EUR (2% do 1000 in 1% nad 1000) ter 22% DDV, kar skupno znese 4.173,13 EUR. Odločitev v stroškovnem delu se ustrezno spremeni.

40. Glede priznanih stroškov dolžnika po začasni odredbi pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno vzelo za vrednost spornega predmeta vrednost po glavnem zahtevku – 225.311,50 EUR. Vrednost spornega predmeta po začasni odredbi ne more biti enaka vrednosti glavnega zahtevka. Na temelju tretjega odstavka 30. člena Zakona o sodnih taksah ZST-1 bi lahko vrednost po začasni odredbi znašala le 3.500,00 EUR.

41. S takšnimi navedbami pa pritožba ne more uspeti. Drugi odstavek 44. člena ZPP določa, da je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Tožeča stranka je sama navedla sporni predmet izključitev družbenika in predlog za izdajo začasne odredbe (PCTO 225.311,50 EUR). Enako je navedla tudi na pritožbi. Zaradi tega se ne more šele v pritožbi sklicevati na to, da je vrednost spornega predmeta po začasni odredbi previsoka, saj jo je določila sama. Sodišče prve stopnje niti ni moglo samo po uradni dolžnosti določiti vrednosti spornega predmeta v postopku za izdajo začasne odredbe, če nobena stranka do tedaj temu ni oporekala.

42. Tretji odstavek 44. člena ZPP določa, da v primeru ko tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.

43. Sodišče torej o tem odloča le, če nastane vprašanje o stvarni pristojnosti in najpozneje na začetku glavne obravnave. Zaradi navedenega je PCTO v postopku za izdajo ZO tudi 225.311,50 EUR. Okoliščina, da 1. dolžnik po začasni odredbi ni bil tudi tožena stranka v postopku o glavni stvari pri tem ne igra vloge.

44. Ima pa pritožba prav, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pri odmeri stroškov dolžniku po začasni odredbi upoštevati vlog z dne 19. 6. 2019, 26. 8. 2019 in 13. 1. 2020, saj so očitno nepotrebne in vsebinsko niso nič doprinesle k rešitvi glavne stvari. Za nepotrebno se izkaže tudi vloga – odgovor dolžnika na odgovor toženca na predlog za izdajo začasne odredbe (z dne 20. 4. 2020), saj ne gre za odgovor na navedbe nasprotne stranke. Navedeno pa ne drži za preostale vloge, na katere se sklicuje pritožba, ker višje sodišče po vpogledu v spis ne zaključuje, da so bile povsem nepotrebne, saj je pri tem potrebno upoštevati tudi pravico stranke do izjave v postopku, ki še traja.

45. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in dolžniku priznalo pravdne stroške za narok dne 13. 6. 2018 v višini 2000 točk, saj mu pripada le 1000 točk (tar. št. 27/8 OT), kar velja tudi za preostale naroke. Enako velja za pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2018 in 12.6.2018, ki ju je sodišče prve stopnje ovrednotilo z 2.000 in 1.500 točk. V danem primeru je treba odgovor na predlog za izdajo ZO obravnavati kot glavno vlogo dolžnika, nadaljnje vloge pa v skladu s tar. št. 19 kot pripravljalne vloge. Zato se nagrada po OT za 1. pripravljalno vlogo z dne 4. 5. 2018 odmeri s 1.500 točkami (ista vrednost kot odgovor), pripravljalna vloga z dne 12. 6. 2018 s 1.125 točkami (75% vrednosti odgovora). Za vse naslednje priznane pripravljalne vloge (skupaj 5) pa 3.750 točk (50% vrednosti odgovora).

46. Glede na povedano in predloženi stroškovnik je dolžnik po začasni odredbi upravičen do povračila stroškov odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe in nadaljnjih pripravljalnih vlog v višini 7.875 točk, kar znese 3.826,13 EUR5 Za naroke se prizna 5.000 točk (tar. št. 27/8 OT) – 2.859,00 EUR. Materialni stroški znašajo 138,78 točk oziroma 83,27 EUR. K skupnemu znesku se prišteje še 22% DDV, tako da skupno znašajo stroški dolžnika po začasni odredbi 8.257,45 EUR. Odločitev se temu ustrezno spremeni.

O stroških pritožbenega postopka

47. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela glede zahtevka v glavni stvari, ampak le delno glede stroškov postopka. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 2.500 točk za odgovor na pritožbo zoper sodbo, materialne stroške 35 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22% DDV znese 1.855,62 EUR. Odgovor na pritožbo dolžnika po začasni odredbi je sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, saj pretežno le ponavlja že podana stališča, vsebinske presoja odločitve glede začasne odredbe pa ni bilo. Zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako je kot nepotrebno vlogo smatralo odgovor tožene stranke na pritožbo zoper popravni sklep. Zakonske zamudne obresti za plačilo stroškov tečejo od prve dne po preteku 15 dnevnega roka za plačilo (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Za primere, ko družba poslovodje ne bi imela oziroma je pri njem podana trajna ali dolgotrajna nezmožnost za delo ali v drugih nujnih primerih, je predvideno tudi imenovanje poslovodje v nepravdnem postopku (drugi odstavek 50. člena ZGD-1). 2 B. Zabel v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 964-965. 3 Sodba in sklep VSRS II Ips 350/96. 4 Sklep o spremembi vrednosti točke velja od 6. 4. 2019. Vrednost točke za narok dne 13. 6. 2018 znaša torej 0,459 EUR. 5 Upoštevan je datum spremembe vrednosti točke.