Jedro

Če je postopek z izrednim pravnim sredstvom zaključen na način, ki zahteva ponovljeni postopek, je pogoj za izbrisno tožbo izpolnjen šele takrat, ko je v ponovljenem postopku izdana takšna pravnomočna odločba, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena (tretja alineja 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.940,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. V zemljiški knjigi je na poslovnem prostoru (ID znak ...) v L. v korist M. K. vpisana lastninska pravica na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-67 z dne 19. 3. 2007. S to odločbo je bil sporni poslovni prostor vrnjen M. K. kot denacionalizacijskemu upravičencu. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 4903-8/07 z dne 16. 7. 2007 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper to odločbo, Upravno sodišče RS pa je s sodbo U 1667/2007-10 z dne 12. 2. 2008 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper dokončno odločbo. Vrhovno sodišče je nato s sklepom X Ips 129/2008 z dne 17. 9. 2009 reviziji tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju je Upravno sodišče s sodbo I U 1677/2009-22 z dne 20. 4. 2010 tožbi ugodilo, odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-67 z dne 19. 3. 2007 odpravilo in vrnilo zadevo upravni enoti v nov postopek. V ponovljenem postopku je Upravna enota Ljubljana z dopolnilno odločbo št. 362-405/92-95 z dne 29. 12. 2010 sporni poslovni prostor znova vrnila v last in posest pok. M. K. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 4903-8/2007 z dne 24. 1. 2012 pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Tožeča stranka je nato zoper toženko (kot skrbnico za posebne primere (67. člen Zakona o denacionalizaciji; v nadaljevanju ZDen) in kot edino dedinjo M. K.) dne 16. 4. 2012 vložila izbrisno tožbo. Upravno sodišče je s sodbo I U 344/2012-15 z dne 29. 1. 2013 zavrnilo tožničino tožbo zoper dokončno odločbo, izdano v ponovljenem denacionalizacijskem postopku. Vrhovno sodišče pa je nato s sklepom X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013 reviziji tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Po odločitvi višjega sodišča v tej zadevi je Upravno sodišče s sodbo I U 1131/2013-40 z dne 16. 12. 2013 tožbi ugodilo, odpravilo dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-95 z dne 29. 12. 2010 in zadevo vrnilo upravni enoti v nov (tretji) postopek.

2. Sodišče prve stopnje je izbrisnemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in zaznamovalo vložitev izbrisne tožbe. Pritrdilo je navedbam tožnice, da odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-67 z dne 19. 3. 2007, ki je bila podlaga za sporno vknjižbo, od izdaje sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 129/2008 z dne 17. 9. 2009, ki je razveljavilo sodbo Upravnega sodišča, ni več pravnomočna. Ker nepravnomočna odločba upravne enote ni ena od listin, na podlagi katerih se dovoli vknjižba v zemljiško knjigo (149. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v zvezi s 40. členom ZZK-1), je sporna vknjižba po mnenju sodišča neveljavna (243. člen ZZK-1).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Presodilo je, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen eden od kumulativno določenih pogojev iz tretje alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1. V ponovljenem postopku je bila namreč v času vložitve izbrisne tožbe izdana odločba, ki je potrdila pravilnost odločbe, na podlagi katere je bila opravljena sporna vknjižba. V nadaljevanju pa je bil postopek z izrednim pravnim sredstvom zaključen z razveljavitvijo sodbe Upravnega sodišča in z vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku tako (še) ni bila izdana takšna odločba, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena.

4. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da je vsebina odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 129/2008 z dne 17. 9. 2009 očitno taka, da na njeni podlagi ne bi bila dovoljena vknjižba v korist denacionalizacijskega upravičenca (tretja alineja 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Z odločbo Vrhovnega sodišča je bila namreč razveljavljena sodba Upravnega sodišča U 1667/2007 z dne 12. 2. 2008, ki je zavrnilo tožbo zoper odločbo, na podlagi katere je bila opravljena sporna vknjižba. Poleg tega je bila z razveljavitvijo sodbe Upravnega sodišča U 1667/2007 z dne 12. 2. 2008 odpravljena pravnomočnost odločbe, ki je bila podlaga za vknjižbo (40. člen ZZK-1 in 22. člen ZDen). Z odločbo Upravnega sodišča I U 1677/2009 z dne 20. 4. 2010 pa je bila nato odpravljena tudi sama odločba, ki je bila podlaga za sporno vknjižbo. Opozarja, da tudi odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-95 z dne 29. 12. 2010, izdana v ponovljenem postopku, ne more biti podlaga za vrnitev nepremičnine in za vknjižbo v korist denacionalizacijskega upravičenca. Ker je Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013 v ponovljenem postopku razveljavilo sodbo Upravnega sodišča I U 344/2012 z dne 29. 1. 2013, dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-95 z dne 29. 12. 2010 ni pravnomočna. Drugačna razlaga 243. člena ZZK-1 bi po prepričanju tožeče stranke povzročila protisloven pravni položaj: denacionalizacijski upravičenec po eni strani ne more uveljavljati vrnitve nepremičnine v posest (pridobitev lastninske pravice v njegovo korist je namreč ex tunc odpravljena), po drugi strani pa bi dopustili, da ostane vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik. Navaja še, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za zaznambo izrednega pravnega sredstva. V nadaljevanju povzema vsebino odločb Upravnega in Vrhovnega sodišča v denacionalizacijskem postopku in opozarja, da sta bili na podlagi odločbe Vrhovnega sodišča dejansko odpravljeni obe odločbi prvostopenjskega upravnega organa, ki sta bili podlaga za vknjižbo, zato tudi v ponovnem (tretjem) postopku toženka ne more uspeti. Ker je višje sodišče upoštevalo tudi odločbe iz ponovljenega postopka, je drugostopenjska odločitev za tožečo stranko sodba presenečenja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prilaga še sodbo Upravnega sodišča I U 1131/2013 z dne 16. 12. 2013, s katero je bila v vmesnem času (po odločitvi višjega sodišča v tej zadevi) odpravljena tudi dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-95 z dne 29. 12. 2010. 5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je bila vknjižba lastninske pravice v korist M. K. dovoljena na podlagi pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-67 z dne 19. 3. 2007 (8. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1 v zvezi s tretjim odstavkom 66. člena ZDen). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča in revidentke, da odločba, ki ni pravnomočna, ne more biti podlaga za vknjižbo denacionalizacijskega upravičenca. Vendar pa to stališče še ne omogoča sklepanja, da je s trenutkom, ko je na podlagi odločitve o izrednem pravnem sredstvu odpravljena pravnomočnost odločbe, ki je bila podlaga za vpis pravice v zemljiško knjigo, oziroma s trenutkom, ko je odpravljena tudi sama odločba, ki je bila podlaga za izpodbijani vpis, izpolnjen pogoj za vložitev tožbe, s katero se zahteva izbris vknjižbe pravice, ki je bil opravljen na podlagi take odločbe (243. člen ZZK-1).

8. Po 4. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 se z izbrisno tožbo lahko izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, če je bila izpodbijana vknjižba dovoljena na podlagi pravnomočne ali dokončne odločbe iz 3. do 8. točke prvega odstavka 40. člena tega zakona, vendar le, če so izpolnjeni naslednji trije pogoji: 1) če v zvezi s to vknjižbo niso bili izpolnjeni pogoji za zaznambo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 101. člena tega zakona ali če je bil zamujen rok za vložitev predloga za zaznambo izrednega pravnega sredstva iz prvega odstavka 103. člena tega zakona, 2) če je bila proti pravnomočni ali dokončni odločbi, ki je bila podlaga za izpodbijano vknjižbo, vložena revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, tožba v upravnem sporu, predlog za obnovo postopka ali ustavna pritožba, in 3) če je vsebina odločbe o izrednem pravnem sredstvu iz prejšnje alineje ali vsebina pravnomočne oziroma dokončne odločitve, izdane v ponovljenem postopku takšna, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je besedilo tretje alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, glede katerega sta sodišči zavzeli nasprotni stališči, jasno in omogoča razlago, ki jo je zavzelo višje sodišče. Če je postopek z izrednim pravnim sredstvom zaključen na način, ki zahteva ponovljeni postopek, je pogoj za izbrisno tožbo izpolnjen šele takrat, ko je v ponovljenem postopku izdana takšna pravnomočna odločba, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena. Takšne odločbe pa v obravnavani zadevi (še) ni, saj je Vrhovno sodišče z zadnjim sklepom X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013 reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo I U 344/2012 z dne 29. 1. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišče v novo sojenje. Postopek je torej še v teku, zato še ni gotovo, ali bo na koncu izdana drugačna odločba, kot je bila odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-405/92-67 z dne 19. 3. 2007, na podlagi katere je bila opravljena sporna vknjižba.

10. V zadevi II Ips 141/2012 z dne 25. 4. 2013 je Vrhovno sodišče sicer dopustilo izjemo od tu zavzetega stališča. Presodilo je, da so bili pogoji za izbrisno tožbo izpolnjeni že pred pravnomočnostjo odločitve v ponovljenem denacionalizacijskem postopku, saj je iz odločbe Vrhovnega sodišča, izdane na revizijski stopnji v denacionalizacijskem postopku, izhajalo, da je v ponovljenem postopku izključena možnost, da bi bila denacionalizacijskemu upravičencu nepremičnina vrnjena v naravi. V obravnavani zadevi ni podlage za takšno izjemo, saj Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013, s katerim je razveljavilo sodbo Upravnega sodišča I U 344/2012 z dne 29. 1. 2013, ni izključilo vrnitve v naravi, temveč je sodišču naložilo, da mora v ponovljenem postopku presojati sorazmernost med vrednostjo vložka zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, hkrati pa mora pravilno zapolniti standard bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v mešani družbi. Odločitev v ponovljenem (tretjem) postopku je torej še odprta.

11. Revizijski očitek, ki se nanaša na zmotno presojo pogojev za vložitev izbrisne tožbe, tako ni utemeljen. Neutemeljen pa je tudi očitek kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (sodba presenečenja), saj sta se na vse odločbe, ki so bile izdane v denacionalizacijskem postopku in ki so bile podlaga za sprejem odločitve drugostopenjskega sodišča, sklicevali že stranki sami v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 2.940,20 EUR (2.390,00 EUR kot nagrada za postopek z revizijo, pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV). Stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Tožeča stranka je dolžna odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.