Jedro

Kljub prevladujočemu stališču v sodni praksi, da nabor kriterijev za odmero denarnega povračila po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni hermetično zaprt in omogoča upoštevanje drugih okoliščin primera, ki bi se izkazale za relevantne, med te po presoji sodišča druge stopnje ne morejo spadati v pritožbi izpostavljene okoliščine tožnikove nesorazmerno visoke plače glede na njegovo izobrazbo, ki naj bi jo direktorju toženke prikrival, kakor tudi ne dejstvo, da naj bi si tožnik sam določal variabilni del plače.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke zoper tretjo alinejo IV. točke izreka sklepa se zavrže.

II.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremeni tako, da se višina denarnega povračila, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zniža na 47.458,02 EUR, v presežku do zneska 87.006,37 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne.

III.V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je delovno razmerje tožnika pri toženki prenehalo 23. 12. 2022 na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka, ki ni pritožbeno izpodbijana). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini 87.006,37 EUR (II. točka izreka) ter za čas od 13. 10. 2022 do 23. 12. 2022 razliko v plači za oktober 2022 v višini 2.312,62 EUR, za november 2022 v višini 3.954,83 EUR in za december 2022 v višini 3.056,01 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka, ki ni pritožbeno izpodbijana). Tožbo je zavrglo glede ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2022 nezakonita in se razveljavi, glede priznanja delovnega razmerja in vpisa delovne dobe za 23. 12. 2022 in glede zahtevka, da je toženka dolžna tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati pogodbeno kazen v skupni višini 12.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep v IV. točki izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da delovno razmerje med tožnikom in toženko ni prenehalo 23. 12. 2022, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz med njima sklenjene pogodbe o zaposlitvi; da je dolžna toženka tožniku priznati neprekinjeno delovno razmerje od 24. 12. 2022 dalje in mu za isto obdobje v ustrezne evidence vpisati delovno dobo; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga reintegrirati v svoj delovni proces; da je toženka dolžna tožniku za čas od 24. 12. 2022 dalje obračunati mesečno plačo po pogodbi o zaposlitvi v višini 7.909,67 EUR bruto za vsak posamezni mesec do dneva izdaje sodne odločbe, vključno z vsakoletnim decembrskim dodatkom k plači oziroma poračunom uspešnosti - božičnico v bruto višini 3.954,83 EUR ter mu izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; kar je tožnik zahteval več ali drugače iz naslova razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela ter iz naslova denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi; da je dolžna toženka tožniku zaradi trpinčenja na delovnem mestu plačati odškodnino v višini 15.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to zavrglo tožbo glede zahtevka na plačilo pogodbene kazni (tretja alineja IV. točke izreka), glede zavrnitve zahtevka na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v višini 15.000,00 EUR (šesta alineja V. točke izreka) ter v odločitvi o stroških postopka (VI. točka izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega dela odločbe, tako da tožbenemu zahtevku tudi v teh delih ugodi (glede pogodbene kazni le po temelju, glede višine pa vrne sodišču prve stopnje), podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati trpinčenja na delovnem mestu, torej obstoja sistematičnega ali ponavljajočega, graje vrednega in očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti njemu na delu oziroma v zvezi z delom. Sodišče je samo pravilno ugotovilo, da je novi direktor po nastopu funkcije delo "res organiziral nekoliko drugače", vendar je zmotno štelo, da to naj ne bi predstavljalo trpinčenja tožnika. Bistveno je namreč, na kakšen način je prišlo do te "reorganizacije", v konkretnem primeru tako, da tožnik ob odvzemu posameznih zadolžitev ni bil s pisno odredbo tudi formalno razbremenjen odgovornosti za posamezne zanj sporne odločitve (npr. analize in nadzor nad investicijami in nabavo). Vse zaslišane priče (A. A., B. B., C. C., D. D., E. E.) so tudi nedvoumno potrdile, da so vedele in čutile nenaklonjenost in neprimeren odnos (širšega) vodstva toženke do tožnika. Ker so bile še vedno zaposlene pri toženki pa seveda niso zmogle ubesediti vseh konkretnih okoliščin in dogodkov, ki jih je tožnik dojemal kot trpinčenje. Tudi direktor ustanovitelja F. F. je v zaslišanju potrdil obveščenost o slabih odnosih in odstopanju od ustaljenih postopkov nabav. Dokazni standard, ki ga je v zvezi s trpinčenjem v izpodbijani sodbi postavilo sodišče, je neprimeren in občutno previsok. S strani vodstva toženke je do tožnika zavladal neprimeren, izrazito negativen in žaljiv odnos, ki je po več mesecih kulminiral v njegovi izgubi zaposlitve v neutemeljenem postopku izredne odpovedi, v katerem so se mu očitale nesmiselne kršitve. Tožnik je bil zaradi odnosa vodstva do njega in njegovega dela razočaran, ponižan, brezvoljen in pod stresom, kar vse predstavlja konstitutivne elemente trpinčenja na delovnem mestu in ga opravičuje do denarne odškodnine iz tega naslova. Tožnik je konkretno navedel, da so se že pred koncem leta 2021 nanj začeli izvajati pritiski, naj se zaradi svoje starosti in finančnega bremena za toženko umakne v pokoj. Toženka je sedemdesetletnemu tožniku po petdesetletnem delu pri njej povsem neutemeljeno suspendirala pogodbo o zaposlitvi že ob vročitvi obvestila o nameravani izredni odpovedi in z ekipo petih ljudi terjala, da takoj zapusti delovno mesto. Dokazni postopek je pokazal, da so bili direktorju toženke kadarkoli na voljo vsi podatki o poslovanju toženke. Cilj zahtev direktorja tako ni bil v pridobitvi poročil o realizaciji ali druge kadrovske dokumentacije, temveč zgolj odstranitev tožnika iz delovnega procesa. Izveden dokazni postopek nedvomno potrjuje ponavljajoč, sistematičen, neprimeren in negativen odnos do tožnika. Zmotno je tudi stališče, da tožnik ni bil uspešen s plačilom pogodbene kazni (pritožba zoper tretjo alinejo IV. točke izreka sodne odločbe, v zvezi s katero mora veljati 30-dnevni pritožbeni rok). Že samo dejstvo, da je sodišče ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, predstavlja nedvoumno podlago za priznanje pravice tožnika do pogodbene kazni, o čemer bi lahko sodišče v izogib podvajanju sodnih postopkov odločilo le o temelju zahtevka z vmesno sodbo. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, čeprav je bil tožnik uspešen s svojim zahtevkom glede nezakonitosti odpovedi in vsemi pravnimi posledicami take odločitve. Zavrnilo je sicer zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, a ta del zahtevka po prepričanju tožnika niti ni povzročal posebnih stroškov. Vsekakor pa zadnjih stroškov ni mogoče preprosto pobotati s potrebnimi in utemeljenimi stroški zahtevka iz naslova nezakonite odpovedi, saj jih niti po višini niti po zahtevnosti ni mogoče enačiti.

3.Toženka se pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri znižanja denarnega povračila, podrejeno pa njegovo razveljavitev. Glede na kriterije za odmero denarnega povračila v konkretnem primeru, ki jih povzema, je na tej podlagi prisojeno denarno povračilo v višini 11 plač po prepričanju toženke nesorazmerno visoko. Argumentacija sodišča s tem v zvezi je v celoti neprepričljiva, nelogična in izrazito napačna. Pri prisoji občutno previsokega denarnega povračila je sodišče prve stopnje očitno upoštevalo zgolj trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženki, popolnoma pa zanemarilo vse ostale kriterije, čeprav so ti enakovredni in govorijo v prid znatno nižjemu denarnemu povračilu. Svojo odločitev je oprlo na sodbo VSRS VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019, ki jo je zmotno štelo kot primerljivo obravnavanemu primeru, saj v tisti zadevi delavka ni imela načrtovane starostne upokojitve, odpoved je bila nezakonita iz vsebinskega razloga in je predstavljala eno od dejanj trpinčenja; tako so vsi štirje kriteriji govorili v prid višjemu denarnemu povračilu, v predmetni zadevi pa tako govori zgolj en kriterij, le trajanje zaposlitve. Sodišče je tudi spregledalo v sodni praksi ustaljeno stališče, da je pri odmeri denarnega povračila relevantna tudi višina delavčeve plače, če je ta višja (kot v obravnavanem primeru - skoraj trikratnik povprečne bruto plače v RS), je povračilo nižje in obratno. Tudi upoštevaje namen denarnega povračila kot odmene zaradi odpovedi reintegraciji, ki bi sicer v primeru tožnika zaradi sledeče upokojitve trajala 7 dni, je denarno povračilo v višini 11 plač nesorazmerno in pretirano, tembolj upoštevaje, da je bila odpoved nezakonita zaradi zamude subjektivnega roka za odpoved v posledici pogajanj za mirno rešitev spora, ki jih je tožnik zavlačeval. Toženka z namenom znižanja prisojenega denarnega povračila še izpostavlja, da krog kriterijev za njegovo odmero ni zaprt. V konkretnem primeru bi tako sodišče moralo primerno upoštevati tudi dejstvo tožnikove nesorazmerno visoke plače glede na njegovo izobrazbo, ki jo je direktorju toženke prikrival, kakor tudi, da si je tožnik sam določal variabilni del plače. Ker navedb toženke v tej smeri ni upoštevalo, je dejansko stanje v zvezi z denarnim povračilom ugotovilo zmotno in tudi nepopolno. Toženka pritožbenih stroškov ne priglaša.

4.V odgovorih na pritožbi stranki prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke. Sodišču druge stopnje predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev z njo izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovorov na pritožbi.

5.Pritožba tožnika je v delu prepozna, v ostalem pa neutemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

6.Tožnik s pritožbo (med drugim) napada sklep v tretji alineji IV. točke izreka, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi plačati pogodbeno kazen v skupni višini 12.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je štelo, da je bila tožba v tem delu preuranjena, saj o izpodbijani izredni odpovedi še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker se tožba zavrže s sklepom (smiselna uporaba 274. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je zoper njega dovoljena pritožba v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP), kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v pravnem pouku k temu delu izpodbijane odločbe. Tožnik je sodbo in sklep prejel 2. 10. 2024, pritožbo pa vložil šele 4. 11. 2024, torej po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka, na katerega je bil v pravnem pouku pravilno opozorjen. Tožnikova pritožba je zato v tem delu prepozna, kar je narekovalo njeno zavrženje v tem delu (prvi odstavek 346. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona).

7.Sodišče druge stopnje je sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov (pravočasnih) pritožb in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih (pavšalno in nekonkretizirano) uveljavlja pritožba tožnika. Prvostopna odločba vsebuje jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila pravilno in popolno ugotovljena. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje z odmero previsokega zneska denarnega povračila glede na specifične okoliščine konkretnega primera zmotno uporabilo materialno pravo.

8.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki je bila tožniku podana zaradi očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti. Presodilo je, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zaradi poteka subjektivnega roka za podajo odpovedi po 109. členu ZDR-1. Posledično se do preostalih pogojev za zakonitost izredne odpovedi ni opredeljevalo. V okviru presoje očitkov, da naj bi bila odpoved del trpinčenja tožnika, pa je vendarle štelo, da očitki v izredni odpovedi niso bili tako banalni in izmišljeni, kot je zatrjeval tožnik, oziroma niso bili sestavni del trpinčenja tožnika. V posledici nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je le-to sodno razvezalo na dan 23. 12. 2022, kar je zadnji dan tožnikove zaposlitve pri toženki pred njegovo 7‑dnevno zvezno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu in nato starostno upokojitvijo s 1. 1. 2023. Tožniku je namesto reintegracije prisodilo denarno povračilo v višini 11 plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (7.909,67 EUR), kar znese 87.006,37 EUR. Odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledičnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (sodni razvezi) ne graja nobena od strank. Toženka pa izpodbija višino posledično prisojenega denarnega povračila kot previsoko odmerjeno glede na kriterije za njeno odmero po 118. členu ZDR-1, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

9.Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno izhajalo iz kriterijev za njegovo odmero po 118. členu ZDR-1. Ta v drugem odstavku določa, da sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Kljub prevladujočemu stališču v sodni praksi, da nabor kriterijev za odmero denarnega povračila po citirani določbi ZDR-1 ni hermetično zaprt in omogoča upoštevanje drugih okoliščin primera, ki bi se izkazale za relevantne1, med te po presoji sodišča druge stopnje ne morejo spadati v pritožbi izpostavljene okoliščine tožnikove nesorazmerno visoke plače glede na njegovo izobrazbo, ki naj bi jo direktorju toženke prikrival, kakor tudi ne dejstvo, da naj bi si tožnik sam določal variabilni del plače. Neutemeljena je pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče navedb toženke v tej smeri ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje namreč takih zatrjevanj toženke ni spregledalo, temveč jih je vzelo na znanje in nanje izčrpno odgovorilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 30 do 35). Vendar pa je pravilno zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da bi bila tožnikova plača določena nepravilno in nezakonito. Dokazni postopek tudi ni potrdil očitkov toženke, da naj bi si tožnik sam določal variabilni del plače niti tega, da direktor toženke ni bil seznanjen z variabilnim delom plače tožnika. Tudi na podlagi direktorjeve izpovedbe v okviru njegovega zaslišanja je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil variabilni del plače sestavni del plač vseh zaposlenih pri toženki, direktor toženke pa je bil tudi z variabilnim delom plače tožnika seznanjen in je z njim soglašal oziroma vanj ni posegal (ga ni ukinil ali povečal, kot je to sicer storil pri posameznih delavcih). Pravilnosti takega dejanskega zaključka toženka niti ne graja, razen s pavšalnim pritožbenim zavzemanjem, da bi moralo sodišče pri odmeri denarnega povračila "primerno upoštevati dejstvo, da je bila tožnikova plača glede na njegovo izobrazbo neutemeljeno nesorazmerno visoka". S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da toženka ni dokazala, kakšne pogoje je sploh zahtevala za zasedbo tožnikovega delovnega mesta (akta o sistemizaciji delovnih mest ni predložila), posledično pa tudi ne očitkov, da tožnik ni imel ustrezne izobrazbe za svoje delovno mesto, kar naj bi vplivalo na višino njegove plače. Opisani neutemeljeni očitki toženke glede višine tožnikove plače tako niso mogli vplivati na višino tožniku prisojenega denarnega povračila v smislu večkratnika mesečne plače kakor tudi ne na višino upoštevane osnove po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 (mesečna plača delavca, izplačana v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi).

10.Ostale, v zakonu nanizane kriterije za odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ki jih toženka za konkretni primer ponovno izpostavlja v pritožbi (trajanje zaposlitve pri toženki od leta 1972; možnosti za novo zaposlitev: tožnik se je za 7 dni zaposlil pri novem delodajalcu, nato pa se je s 1. 1. 2023 starostno upokojil; okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi: odpoved je bila spoznana za nezakonito izključno iz postopkovnih razlogov, zaradi poteka subjektivnega roka za podajo odpovedi, pri čemer sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana kot oblika trpinčenja; pravic za čas do prenehanja delovnega razmerja tožniku ni bilo treba uveljaviti zaradi zvezne 7-dnevne zaposlitve pri drugem delodajalcu takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženki in nato že predhodno načrtovane starostne upokojitve), je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je posameznim od njih pripisalo nekoliko preveliko težo in glede na specifične okoliščine konkretnega primera tožniku odmerilo previsoko denarno povračilo. Toženka pravilno izpostavlja, da sodba VSRS VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019, na katero se je sodišče prve stopnje pri odmeri oprlo, v relevantnih bistvenih okoliščinah odstopa od obravnavane zadeve. Tožnik je bil namreč pri toženki res zaposlen izjemno dolgo obdobje (od leta 1972, torej 50 let). Po podani odpovedi se je upokojil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da kriterij zaposlitvenih možnosti za odločitev v tem sporu ni ključen. Po oceni sodišča druge stopnje pa je premalo upoštevalo med strankama nesporno dejstvo, da se je tožnik (v vsakem primeru) v kratkem nameraval upokojitvi oziroma še več, da je svojo upokojitev že načrtoval s 1. 1. 2023 (ko se je nato dejansko upokojil), kar je pri toženki vnaprej najavil. Načrte za upokojitev v navedenih časovnih okvirjih je tožnik potrdil tudi v okviru svojega zaslišanja, s pristavkom, da je na prošnjo sodelavke G. G. razmišljal o zamiku upokojitve za tri mesece do priprave bilanc v mesecu marcu, da bi poslovno leto zaključila skupaj. Toženka utemeljeno izpostavlja, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 po svoji vsebini in namenu nadomestilo za reintegracijo, torej povračilo za to, da se delavec kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi po volji ene ali druge stranke (ali na predlog obeh) ne reintegrira v delovni proces, temveč pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sodbe sodišča. Toženka umestno izpostavlja, da bi v tožnikovem primeru zaradi načrtovane upokojitve reintegracija lahko trajala zgolj 7 dni (kar je tožnik premostil z obdjem vmesne zaposlitve pri drugem delodajalcu). Pritožba toženke sicer neutemeljeno namiguje, da bi se denarno povračilo odmerjalo zgolj za to obdobje, kar bi upravičevalo znatno nižje povračilo. Vendar pa je v sodni praksi že povsem uveljavljeno stališče, da je delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.2 Čeprav je vrhovno sodišče tako stališče zavzelo prvenstveno v zvezi z datumom sodne razveze, ima po presoji sodišča druge stopnje navedena okoliščina enako pomembno vlogo tudi pri odmeri višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 že glede na zakonski kriterij (možnosti delavca za novo zaposlitev, ki je delavec zaradi načrtovane starostne upokojitve ne išče niti ne želi). Ob upoštevanju ostalih kriterijev, ki vplivajo na višino denarnega povračila v obravnavanem primeru (nezakonitost odpovedi je posledica zamude subjektivnega roka za podajo odpovedi, čeprav v postopku ni bilo potrjeno, da je do zamude prišlo zaradi pogajanj za mirno rešitev spora, ki jih je tožnik zavlačeval, kot očita toženka; pravic za čas do prenehanja delovnega razmerja pa tožniku ni bilo treba uveljaviti zaradi zvezne vmesne 7-dnevne zaposlitve pri drugem delodajalcu ter nato upokojitve), je po presoji sodišča druge stopnje primerna višina denarnega povračila glede na izpostavljene specifične okoliščine obravnavane zadeve 6 tožnikovih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (7.909,67 EUR), kar znese 47.458,02 EUR. Gre še vedno za visok znesek, ki pa je glede na dolgo obdobje zaposlitve tožnika pri toženki primerna odmena oziroma nadomestilo za odpoved reintegraciji. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženke delno ugodilo in prisojeno denarno povračilo ustrezno znižalo, v presežku pa zahtevek iz tega naslova zavrnilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

11.Neutemeljena pa je tožnikova pritožbena graja zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. S pritožbenim očitkom, da je dokazni standard, ki ga je v zvezi s trpinčenjem v izpodbijani sodbi postavilo sodišče, neprimeren in občutno previsok, tožnik smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno izhajalo iz definicije trpinčenja v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 (vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom). Glede na izpeljan dokazni postopek pa je tudi ustrezno upoštevalo, da mora delavec v primeru spora o utemeljenosti očitkov trpinčenja navajati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z dolžnostjo varovanja dostojanstva delavca pri delu oziroma prepovedi trpinčenja; če tako trditveno breme zmore, se dokazno breme prevali na delodajalca (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Tožnik je v postopku na prvi stopnji nanizal več očitkov ravnanj toženke oziroma njenega vodstva, ki jih je subjektivno dojemal kot trpinčenje. Sodišče prve stopnje jih je v izpeljanem dokaznem postopku izčrpno raziskalo. Čeprav je posamezne očitane okoliščine, ki so bile za tožnika (subjektivno) moteče, potrdilo, je tudi po presoji sodišča druge stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da v ugotovljenem ravnanju toženke oziroma njenega vodstva niso bili podani elementi trpinčenja kot ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Pravilnost takega zaključka tožnik neutemeljeno graja z izpostavljanjem že ugotovljenih okoliščin, ki jim pripisuje slabši oziroma bolj negativen pomen (graje vredno, očitno negativno ali žaljivo ravnanje). To vidi v drugačni organizaciji dela oziroma prenosu posameznih zadolžitev na zunanje sodelavce toženke že zaradi tega, ker o tem ni bila izdana pisna odredba, ki bi tožnika formalno razbremenila odgovornosti za posamezne zanj sporne odločitve, čeprav hkrati ne zatrjuje, da bi se mu kdaj očitala odgovornost za katerekoli odločitve, pri katerih ni sodeloval oziroma se z njimi ni strinjal. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da taka reorganizacija dela s strani novega direktorja toženke ne predstavlja trpinčenja. Podobno velja za slab odnos med vodstvom (direktorjem toženke) in tožnikom, glede katerega tožnik neutemeljeno izpostavlja, da naj bi ga potrdile izpostavljene priče (A. A., B. B., C. C., D. D., E. E.), čeprav smiselni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi kmalu relativizira s pristavkom, da te priče, še vedno zaposlene pri toženki, seveda niso zmogle ubesediti vseh konkretnih okoliščin in dogodkov, ki jih je tožnik dojemal kot trpinčenje. Iz izpeljanega dokaznega postopka res izhaja, da izpostavljene priče kljub opisu napetega odnosa niso opisovale nobenih tako negativnih ravnanj s strani vodstva toženke, da bi jih bilo mogoče subsumirati pod trpinčenje. Ugotovljen slabši odnos med tožnikom in vodstvom toženke (pri čemer iz izpovedbe tožnika celo izhaja, da ga je bolj motil odnos zunanjih svetovalcev kot direktorja), tudi po presoji sodišča druge stopnje sam po sebi ne pomeni trpinčenja. Očitki, da bi toženka (njen direktor) tožnika silil v pokoj, niso bili potrjeni niti na podlagi tožnikove izpovedbe, ker tega v svojem zaslišanju ni potrdil, temveč je celo izrecno izpovedal, da je sam najavil odhod v pokoj. Pri tem niso bistveni tožnikovi razlogi za tako odločitev (tudi če je odločitev za odhod v pokoj subjektivno sprejel zaradi slabih odnosov pri toženki). Neutemeljena je zato pritožbena graja, v okviru katere tožnik očitano trpinčenje še vedno utemeljuje na podlagi siljenja v pokoj s strani toženke, čeprav to v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno.

12.Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi, vendar že iz procesnih razlogov (zamuda subjektivnega roka za njeno podajo), zato temeljite presoje vsebinskih očitkov odpovedi razumljivo ni opravilo. Glede na očitke tožnika, da naj bi odpoved predstavljala element trpinčenja, pa je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka, predvsem prepričljive izpovedbe zakonitega zastopnika toženke, vendarle pravilno ugotovilo, da zoper tožnika naperjeni vsebinski očitki niso bili brez dejanske podlage v oporečnem ravnanju tožnika vsaj v smislu neupoštevanja direktorjevih navodil. Odločitev toženke, da v takih okoliščinah tožniku zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne more predstavljati elementa trpinčenja, tudi če se kasneje odpoved izkaže za nezakonito, tembolj v primeru, če je nezakonitost posledica procesnih nepravilnosti oziroma zamude roka za podajo odpovedi, kot v obravnavani zadevi. Ker ima delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZDR-1 že ob uvedbi postopka izredne odpovedi zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 uzakonjeno pravico delavcu prepovedati opravljanje dela za čas trajanja postopka, tožnik toženki neutemeljeno očita trpinčenje že zgolj zaradi izvrševanja te pravice (odločitve za prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka), pri čemer v pritožbi izpostavljena starost tožnika ne igra nobene vloge, enako tudi ne dolžina njegove zaposlitve pri toženki. Očitki, da naj bi bila tožniku pisna seznanitev o kršitvi in vabilo na zagovor vročena na neprimeren in nedostojen način, v postopku na prvi stopnji niso bili potrjeni, ne glede na to, da je bilo v postopku vročanja iz previdnosti pred reakcijo tožnika angažiranih več oseb, ki pa se v razmerju do tožnika niso obnašale nespoštljivo ali neprofesionalno. Razumljivo pa je, da je vročitev pisne seznanitve na delovnem mestu za delavca stresen in neprijeten dogodek, ki v delovnem okolju težko ostane neopažen. Sodišče druge stopnje glede na ugotovljene dejanske okoliščine vročitve pisne seznanitve kot pravilno sprejema presojo, da tudi na podlagi teh okoliščin tožnik toženki ne more utemeljeno očitati elementov trpinčenja.

13.Ker izpostavljena ravnanja, kolikor jih je dokazni postopek sploh potrdil, niti vsako samo zase niti kot celota ne predstavljajo ponavljajočega se, sistematičnega, neprimernega, negativnega in žaljivega ravnanja toženke do tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik iz tega naslova ni upravičen do odškodnine, saj trpinčenje ni bilo ugotovljeno.

14.Neutemeljena je tudi tožnikova pritožbena graja prvostopne odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je štelo, da je uspeh tožnika približno polovičen, saj je uspel z zahtevkom na nezakonitost odpovedi, ne pa z zahtevkom na plačilo odškodnine zaradi trpinčenja in ne na plačilo pogodbene kazni. Sodišče teh stroškov ni pobotalo, kot zmotno očita pritožba, temveč je pravilno (oziroma celo tožniku v korist, saj je nagrada v zvezi z denarnima zahtevkoma glede na višino le-teh v skladu z Odvetniško tarifo višja od nagrade v sporih o prenehanju delovnega razmerja) ocenilo uspeh strank v postopku kot polovičen v korist vsake od strank in posledično o porazdelitvi stroškov utemeljeno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

15.Po vsem zgoraj obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in prisojeno denarno povračilo ustrezno znižalo, v presežku pa zahtevek iz tega naslova zavrnilo (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke ter pritožbo tožnika v njenem pravočasnem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, je sodišče druge stopnje odločilo, da svoje stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stranki krijeta tudi vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njima nista bistveno prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 346, 363, 363/2, 366, 366/1

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 7, 7/4, 47, 47/3, 109, 110, 110/1, 110/1-2, 110/3, 118, 118/1, 118/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.