Jedro

Izpodbijana sodba o delnem posegu v drugostopenjski posamični upravni akt na način, da so določene dodatne omejitve glede na preostalo delovno zmožnost, ki se nanašajo predvsem na zmanjšano število tedenskih aktivnih učnih ur z dijaki,... temelji izključno na mnenju izvedenca medicinske stroke. Sodišče je izvedenskemu mnenju sledilo v celoti, ne da bi predhodno odpravilo protislovje v njegovi oceni. Izvedenec se je namreč strinjal z oceno invalidske komisije II. stopnje, ob tem pa predlagal dodatne omejitve v zvezi s preostalo delovno zmožnostjo, ki se nanašajo izključno na učno vzgojni proces, čeprav je invalidska komisija II. stopnje izrecno ugotovila, da tožnik za delo učitelja praktičnega pouka sploh več ni zmožen. Zato je ostalo nerazčiščeno vprašanje o tem, ali je tožnik za delo na delovnem mestu, “učitelja praktičnega pouka“, zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, sploh še zmožen ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2012 v drugem odstavku izreka je spremenilo, in sicer tako da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ni zmožen za delo, kjer je nevarnost udara električnega toka, kjer je večja nevarnost poškodbe, ne za dela na višini, z obveznostjo manj kot 20 ur tedensko aktivnih ur v učilnicah z dijaki, brez izhodov izven šole, brez strokovnih ekskurzij, tekmovanj, z možnostjo počitka in začasne zamenjave v času tahiaritmij z izrazito slabim počutjem, s polnim delovnim časom od 5. 1. 2012 dalje. Izreklo je, da ostane v ostalem izrek citirane odločbe nespremenjen (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na spremembo istega posamičnega upravnega akta tako, da se tožniku prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, s pravico do delne invalidske pokojnine, je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 227,23 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Tožnik je po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo zoper zavrnilno I. in II. točko izreka sodbe, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri priznanja pravice do dela s skrajšanim ali polovičnim delovnim časom, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Navaja, da naj bi bil zmožen opravljati svoje delo, vendar v skrajšanem delovnem času, kar naj bi dejansko potrdil tudi sodni izvedenec. Sodišče ni upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, da je potrebno zmanjšati njegovo delovno obveznost do 20 aktivnih ur tedensko, kar pomeni, da to več ni delo s polnim delovnim časom. Od izvedenca ni mogoče pričakovati, da bo opravil preračun aktivnih ur na ure prisotnosti, vendar je jasno, da ob delovni obveznosti 25 aktivnih ur, pomeni manj kot 20 ur učne obveznosti nepolno delovno obveznost in nepolni delovni čas glede na predpise s področja šolstva, ki nalagajo določen obseg aktivne delovne obveznosti. Sicer pa iz zdravstvene dokumentacije izhaja priporočilo polovičnega delovnega časa, kar bi narekovalo krajši delovni čas od polnega, vsaj 6 ur, če ne že 4 ure tedensko.

Zavrnilni izrek sodbe je tudi v nasprotju z obrazložitvijo glede potrebnega skrajšanja aktivnega delovnega časa oziroma ur pouka.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve glede na uveljavljane pritožbene razloge ter po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi zaradi pomanjkljivosti postopka, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tudi ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba je izdana preuranjeno. Hkrati je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, v kolikor je v I. točki določena zmanjšana delovna obveznost na manj kot 20 ur tedensko v učilnicah z dijaki, v II. točki pa zavrnjena vtoževana časovna razbremenitev na skrajšani delovni čas. Sicer pa je ostalo povsem nerazčiščeno, ali je tožnik za delo učitelja praktičnega pouka iz zdravstvenih razlogov sploh še zmožen.

V obravnavani zadevi gre za spor o pravicah iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega posamičnega upravnega akta iz predsodnega upravnega postopka. S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 1. 2012 je bila namreč zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, saj je invalidska komisija I. stopnje 5. 1. 2012 ocenila, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejen, to je učitelja praktičnega pouka, in da zato invalidnost pri njem sploh ni podana.

Povsem drugačnega mnenja pa je bila invalidska komisija II. stopnje. Dne 19. 4. 2012 je ocenila, da je pri tožniku zaradi kardiomiopatije in preddvorne fibrilacije ter undulacije od 5. 1. 2012 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „učitelja praktičnega pouka“. Hkrati je ocenjeno, da je tožnik s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti še vedno zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu, oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, kjer ni nevarnosti udara električnega toka, večje nevarnosti poškodbe in ne delo na višini. Na podlagi slednje ocene je bila z izpodbijanim drugostopenjskim posamičnim upravnim aktom z dne 20. 4. 2012 odpravljena prvostopenjska zavrnilna odločba, in tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z že omenjenimi omejitvami, s polnim delovnim časom od 5. 1. 2012 dalje.

Izpodbijana sodba o delnem posegu v drugostopenjski posamični upravni akt na način, da so določene dodatne omejitve glede na preostalo delovno zmožnost, ki se nanašajo predvsem na zmanjšano število tedenskih aktivnih učnih ur z dijaki, izhod iz šole, ekskurzije ter tekmovanja, temelji izključno na mnenju sodno medicinskega izvedenca - specialista kardiologa dr. A.A.. Sodišče je izvedenskemu mnenju sledilo v celoti, ne da bi predhodno odpravilo protislovje v njegovi oceni. Kategorično se je namreč strinjal z oceno invalidske komisije II. stopnje, ker da je v celoti korektna, ob tem pa predlagal dodatne omejitve v zvezi s preostalo delovno zmožnostjo, ki se nanašajo izključno na učno vzgojni proces, čeprav je invalidska komisija II. stopnje izrecno ugotovila, da tožnik za delo učitelja praktičnega pouka sploh več ni zmožen.

Ker je ostalo povsem nerazčiščeno bistveno vprašanje o tem, ali je tožnik za delo na delovnem mestu, “učitelja praktičnega pouka“, zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, sploh še zmožen ali ne, so posledično vprašljive vse dodatne omejitve, določene v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ker so vezane prav na to delovno mesto.

Sicer pa tudi tožnik sam pravilno izpostavlja, da sodni izvedenec medicinske stroke, niti sodišče pri dokaznem zaključevanju v zvezi s časovno omejitvijo aktivnih učni ur, ni upoštevalo predpisov s področja šolstva. Tako npr. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOFVI) v 121. členu posebej ureja učno obveznost za učitelja praktičnega pouka v okviru tedenskega polnega delovnega časa. Določa, da ta lahko tedensko znaša največ 25 ur. Z omejitvijo dela na manj kot 20 tedensko aktivnih ur v učilnicah z dijaki, ostaja tudi odprto, do kakšne ravni oz. števila ur je indicirano znižanje iz zdravstvenih razlogov. Hkrati seveda ni mogoče slediti zaključku prvostopenjskega sodišča, da omejitev učne delovne obveznosti, ki je jedro vsakega učiteljskega poklica in s tem tudi delovnega mesta „učitelja praktičnega pouka“, sama po sebi ne pomeni potrebne časovne razbremenitve, v kolikor bi se seveda izkazalo, da je tožnik za opravljanje dela učitelja praktičnega pouka sploh še zmožen.

Da bo lahko odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje na pritožbo tožnika in tudi po uradni dolžnosti razveljaviti v celoti, ter zadevo vrniti v ponovno sojenje. V ponovljenem sojenju bo potrebno razčistiti predhodno navedena odprta vprašanja tako, da bodo pridobljeni ustrezni strokovno medicinski odgovori nanje. V ta namen bo sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje od medicinskega strokovnjaka, ki ga je že postavilo za izvedenca, ali bo po lastni presoji za izvedenca določilo drugega medicinskega strokovnjaka ter izvedlo morebitne druge dokaze, pomembne za ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev.

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri, bo lahko ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno presojena zakonitost izpodbijanega upravnega akta ter posledično zakonito odločeno tudi o utemeljenosti ali neutemeljenosti vtoževane časovne razbremenitve pri delu, vključno z zahtevano pravico do delne invalidske pokojnine.

Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati izreči, da so priglašeni stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka in bo o njih odločalo prvostopenjsko sodišče v ponovljenem sojenju.