Up-699/06

27. 3. 2008

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Boštjan Šoba, Ljubljana, ki ga zastopa Jure Snoj, odvetnik v Ljubljani, na seji 27. marca 2008

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 97/2005 in I Ips 124/2005 z dne 9. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 544/2004 z dne 2. 11. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 474/2002 z dne 9. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika je Okrožno sodišče spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po tretjem odstavku 267. člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen 3.000.000 SIT. Zoper sodbo Okrožnega sodišča je vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Vrhovno sodišče je nato zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so bili bistveni dokazi zoper njega pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki pa niso bili odrejeni zoper njega, temveč zoper soobsojence. Ker se odločbe o uvedbi teh ukrepov niso nanašale izrecno nanj, mu je bila po njegovem mnenju kršena pravica iz drugega odstavka 37. člena Ustave. Poleg tega pritožnik opozarja, da so bili nekateri prikriti ukrepi odrejeni na podlagi 49. člena ZPol (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – v nadaljevanju ZPol), ki pa ga je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/03 in OdlUS XII, 42) razveljavilo. Zato so bili tudi dokazi, zbrani na podlagi razveljavljenega predpisa, v neskladju z Ustavo. Dokaz za to naj bi bila tudi bistveno drugačna ureditev teh ukrepov v Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ki jo je zakonodajalec sprejel po razveljavitveni odločbi Ustavnega sodišča.

3.Naslednjo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožnik vidi v tem, da naj bi v njegovem ravnanju ne bilo "elementov kaznivega dejanja pomoči k uradni osebi". Pri tem opozarja, da so izpodbijane sodbe napačno presodile, da je glavni storilec pri storitvi dejanja ravnal kot uradna oseba, saj so se pri razlagi tega pojma oprle na določbe 126. člena ZKP, namesto na druge pravne vire, ki naj bi opredeljevali navedeni pojem. Ker naj bi storilec ne ravnal kot uradna oseba, pritožnik meni, da tudi sam ni mogel biti pomagač pri očitanem kaznivem dejanju.

4.V izpodbijanih sodbah pritožnik vidi tudi absolutno bistvene kršitve kazenskega postopka, predvsem tiste iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišča ne bi presojala nekaterih dokazov oziroma naj svoje presoje ne bi obrazložila, dokaze pa naj bi tudi napačno povzemala.

5.Pritožnik meni, da so mu bile z navedenimi ravnanji sodišč kršene: pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, načelo zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave, pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravica do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave.

B.

6.Prvi pritožnikov očitek je v tem, da so bili zoper njega uporabljeni dokazi, zbrani s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, odrejenimi zoper soobsojence. Ker ti ukrepi niso bili odrejeni izrecno zoper pritožnika, ta meni, da mu je bila s tem kršena pravica do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave. Z vprašanjem uporabe dokazov, zbranih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki so bili odrejeni zoper drugo osebo, se je Ustavno sodišče ukvarjalo v zadevi št. Up-366/05 (sklep z dne 19. 4. 2007 – ki je priložen). Sprejelo je stališče, po katerem je uporaba takšnega dokaza dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila dana, nenamerno naletijo na navedeni dokaz, ki ima domnevno obremenilni značaj. Pritožnik v tej zadevi ne zatrjuje, da bi organi pregona uporabili odredbo, izdano zoper soobsojence, z namenom, da bi prišli do dokazov zoper njega. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da pritožnik ni izkazal kršitve pravice do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave, vprašanje, ki ga v tem delu odpira, pa je že bilo rešeno v navedeni zadevi št. Up-366/05. Zato, upoštevaje določbo drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), navedeni pritožnikov očitek ne utemeljuje sprejema ustavne pritožbe.

7.Drugi pritožnikov očitek je v tem, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni na podlagi ureditve, ki je bila pozneje razveljavljena. S podobnim očitkom se je Ustavno sodišče srečalo v zadevi št. Up-541/06 (sklep z dne 18. 1. 2008 – ki je priložen), ki sicer izvira iz iste kazenske zadeve. Pojasnilo je, da razveljavitev 49. člena ZPol še ni pomenila, da so bili tudi vsi konkretni ukrepi, odrejeni na podlagi razveljavljenega predpisa, v neskladju s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Razveljavljeni predpis je namreč omogočal odreditev in izvajanje konkretnih ukrepov, ki so si bili lahko vsebinsko bistveno različni, npr. glede načina njihovega izvajanja, trajanja, vrste kaznivega dejanja, zaradi katerega so se izvajali, stopnje verjetnosti, da je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje, obstoja milejših alternativ ipd. Nadalje je Ustavno sodišče opozorilo, da se je s podobnim položajem, kot ga izpostavlja pritožnik z zatrjevanjem neustavnosti ukrepov, odrejenih na podlagi 49. člena ZPol, srečalo po razveljavitvi ali ugotovitvi neustavnosti zakonske ureditve posameznih ukrepov, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine v kazenskem postopku, npr. pripor (odločba št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40), posebne operativne metode in sredstva (odločba št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1998, Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) in začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi (odločba št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004, Uradni list RS, št. 68/04 in OdlUS XIII, 41). Po sprejemu navedenih odločb je Ustavno sodišče odločalo o številnih ustavnih pritožbah, ki so izpodbijale ustavnost odreditve ukrepov, ki so temeljili na neustavni zakonski ureditvi. To pa ni pomenilo, da je bilo treba razveljaviti vse priporne sklepe, sklepe o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi ipd. Ustavno sodišče je na temelju zatrjevanj v posamezni ustavni pritožbi presojalo, ali je bil konkreten omejevalni ukrep v neskladju s katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Na podlagi takšne ustavnosodne presoje je Ustavno sodišče v sklepu št. Up-541/06 sprejelo stališče, da mora pritožnik v konkretni zadevi izkazati, da so bili konkretni omejevalni ukrepi, ki so sicer temeljili na pozneje razveljavljenem predpisu, v neskladju s katero izmed ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

8.V tej ustavni pritožbi pritožnik v zvezi s tem očitkom ne pojasni, katero človekovo pravico ali temeljno svoboščino naj bi kršili konkretni ukrepi, zato kršitve ni izkazal. Ker pritožnik ni izkazal kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin z uporabo ukrepov, odrejenih na temelju 49. člena ZPol, in ker s splošnimi zatrjevanji o neustavnosti konkretnih ukrepov ni odprl nobenega pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen te zadeve, tudi ta očitek ne utemeljuje sprejema ustavne pritožbe.

9.Tretji pritožnikov očitek se nanaša na razlago pojma uradna oseba iz 267. člena KZ, kot so jo sprejela sodišča v izpodbijanih sodbah. Pritožnik meni, da je ta razlaga napačna in da je bilo zato kršeno načelo zakonitosti kazenskega materialnega prava iz 28. člena Ustave. Enak očitek je Ustavno sodišče preizkušalo v navedeni zadevi št. Up-541/06, izvirajoči iz iste kazenske zadeve. Na podlagi ustaljene ustavnosodne presoje ter presoje Evropskega sodišča za človekove pravice je pojasnilo, da v pritožnikovi zadevi ne gre za kršitev pravic iz 28. člena Ustave, saj pritožnik ne zatrjuje, da bi bil obsojen na podlagi podzakonskega predpisa ali običajnega prava, z uporabo analogije ali pozneje sprejetega zakona ali pa takšnega predpisa, ki bi uporabljal prazne, nedoločljive ali nejasne pojme. Zato v njegovi zadevi ne gre za kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Sodišča pri uporabi kazenskega materialnega prava niso kršila niti pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj so obširno in razumno obrazložila, zakaj so štela, da je pritožnik pri kaznivem dejanju, za katero je bil obsojen, ravnal v svojstvu uradne osebe (str. 10 – 11 sodbe Vrhovnega sodišča, str. 9 – 10 sodbe Višjega sodišča ter str. 61 – 63 in predvsem 85 – 86 sodbe Okrajnega sodišča). Pri tem so se vse tri sodbe oprle predvsem na določbo 2. točke drugega odstavka 126. člena KZ, ki opredeljuje pojem uradne osebe za potrebe kazenskega prava, svoj sklep o tem, da je pritožnik ravnal kot uradna oseba, pa so utemeljile z ustaljenimi pravnimi argumenti. Ustavno sodišče je tudi ugotovilo, da očitek o uporabi kazenskega materialnega prava ni odprl nobenega novega pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki bi presegalo pomen posamične zadeve, zato je sklenilo, da ni razloga za sprejem ustavne pritožbe. Enak sklep kakor v zadevi št. Up-541/06 je mogoče sprejeti tudi v tej zadevi, ki vsebuje enak očitek.

10.Pritožnik uveljavlja tudi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker naj sodišča ne bi presojala nekaterih dokazov oziroma naj svoje presoje ne bi obrazložila, dokaze pa naj bi tudi napačno povzemala. Skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine. Morebitna absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka še ne pomeni nujno kršitve kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik ne navaja, katera človekova pravica ali temeljna svoboščina naj bi mu bila kršena z zatrjevanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami kazenskega postopka, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

11.Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, niso podani pogoji za sprejem ustavne pritožbe, kot jih določa drugi odstavek 55.b člena ZUstS, zato senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

12.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Zvonko Fišer Predsednik senata