Jedro

Ker je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem kinološke stroke ustrezno obrazložena, očitek o kršitvi pravic do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki v celoti odgovorni za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 17.06.2002 utrpel tožnik.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je prvi toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja vse razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08). Navedel je, da imata sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti. Ker je sodišče zavrnilo predlog za izvedbo dokaza z izvedencem kinološke stroke, tožencu ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem. Izvedenec bi edini mogel potrditi tožnikove navedbe, da je pes na fotografiji, ki naj bi tožnika napadel, res take pasme, kot je med pravdo zatrjeval tožnik, oziroma ali je to pes, kot so ga opisale tožnikove priče. Ob sestavi policijskega zapisnika in ob prijavi na Zavod za zdravstveno varstvo je tožnik navedel, da ga je ugriznil pes pasme irski seter, kasneje pa, da je bil mešanec med labradorcem, irskim setrom in novofundlandcem. Ker je tožnik sam izpostavil pasmo psa, obrazložitev sodišča druge stopnje, da pasma ni pomembna, ne drži. Izvedenec bi moral biti določen tudi zaradi dokazovanja trditve, da je tožnika ugriznil samec. Ugotovitev, da je tožnika ugriznil samec, so nedokazane oziroma v nasprotju s spisnimi dokazi. Glede na to, da pravdni stranki živita v urbanem okolju približno kilometer narazen in da torej ne moreta biti soseda, se sodišči nista (pravilno) opredelili do pojma "sosedov pes". Izpodbijani odločbi se nista opredelili do izjav, ki jih je sestavil tožnik in v katerih je od potencialnih prič dogodka z zvijačo pridobil izjave, da je bil prvi toženec lastnik dveh psov. Če se je sodišče že oprlo na izjavo priče A. Z., bi moralo ugotoviti, da je njegova izpovedba povsem drugačna od pisne izjave. Priča je trdil, da je psu ime B., nato pa je to zanikal. Njegova izpovedba, da je psa videval nekaj let nazaj, je v popolnem nasprotju z izjavo tožnika in priče P., da sta tega psa videla še maja 2005. Na drugi strani ni upoštevana toženčeva izpovedba, da je imel psa vedno evidentiranega v registru psov, in ni obrazloženo, zakaj v tem primeru ni bilo tako. Gre za očitno nasprotje med razlogi sodbe. Neobrazloženo je stališče sodišča prve stopnje, zakaj ne verjame priči I. V.. Priča I. V. ne more biti neprizadeta, saj s tožnikom že dalj časa sodeluje v smislu varstva potepuških psov. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je ta priča videla psa okoli tožnikove hiše. Priča je namreč povedala, da je zgolj možno, da je to pes s predložene fotografije. Zaradi navedenih nepravilnosti je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Prvotožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, naj odloči, da ni podana odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in nastalo škodo. Poleg tega predlaga, naj stroške revizijskega postopka nosi tožnik.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je dopustno izpodbijati pravnomočno sodno odločbo le iz razlogov, navedenih v zakonu. Tako je v revizijskem postopku mogoče uveljavljati bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče pa po uradni dolžnosti preizkusi, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (371. člen ZPP).

Na podlagi ugotovitve, da je tožnika poškodoval toženčev pes, ker je toženec opustil potrebno varstvo in nadzorstvo nad njim, je odločitev nižjih sodišč o tem, da je toženec odgovoren za škodo, ki mu je nastala v dogodku dne 17.06.2002, materialnopravno pravilna.

Očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Tak očitek, utemeljen s "protispisnostjo", more biti utemeljen le, kadar gre za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah na eni strani in med samimi listinami oziroma zapisniki na drugi strani. Revidentove navedbe, da so zaključki sodišč (pri čemer govori o presoji dokazov) v nasprotju z zapisniki o izpovedbah in z listinami in da bi sodišče ob upoštevanju določenih dokazov oziroma delov teh dokazov moralo priti do drugačnega sklepa, pa predstavljajo grajanje dokazne ocene nižjih sodišč in s tem nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sem sodijo navedbe o nedokazanosti oziroma protispisnosti ugotovitev o tem, da je tožnika ugriznil samec, o nepravilni opredelitvi pojma "sosedov pes", o dokazni vrednosti izpovedbe priče I. V., o neusklajenosti izpovedb A. Z. na eni strani ter tožnika in U. P. na drugi strani. Očitek protispisnosti ni utemeljen niti glede ugotovitve, da je priča I. V. videla spornega psa okoli hiše tožnika. Priča je namreč izpovedala, da je videla pri tožniku psa, ki ga je tožnik označil za "T. psa". Pisnim izjavam oseb, ki jih je sodišče zaslišalo v postopku in njihove izpovedbe ocenilo, že revident sam odreka verodostojnost. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje do teh izjav izrecno ni opredelilo, zato ne more utemeljevati očitka bistvene kršitve določb postopka (ki je revident niti določno ne opredeli). O pritožbenih očitkih, podanih v tej smeri, pa se je sodišče druge stopnje opredelilo. V izpodbijanih sodbah so prav tako navedeni razlogi, zakaj sodišče ni verjelo toženčevi izpovedbi, da je vsakega psa, ki ga je imel, prijavil v register psov. Ker je sodišče ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca kinološke stroke, je tudi očitek o kršitvi pravice do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) neutemeljen. Izvedenec naj bi po toženčevem predlogu ugotovil, ali je pes na fotografijah, ki jih je tožnik predložil v spis, pasme irski seter. Sodišče prve stopnje je navedlo, da izvedenec ne bi mogel ničesar povedati o lastniku psa, sodišče druge stopnje pa je natančneje obrazložilo, da pasma psa ni bila odločilna, ker je bil pes zanesljivo konkretiziran in identificiran na podlagi fotografij. Z drugimi besedami povedano: četudi bi bilo ugotovljeno, da pes na fotografijah ni pasme irski seter, to odločitve sodišča ne bi moglo spremeniti. Navedeno pomeni, da je odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga obrazložena in da je obrazložena ustrezno.(1) Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj ne verjame izpovedbi I. V. Po navedenem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Ker ta pravdni postopek z odločitvijo revizijskega sodišča še ni pravnomočno končan, je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

.Op. št. (1): Prim. II Ips 720/2003.