Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tudi po presoji pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Proti zavezancu, ki se lastnini po ZLPP, je bilo mogoče vložiti predlog za izdajo začasne odredbe le v zakonitem roku do 7.6.1993 (11. člen ZLPP). Tudi če iz sredstev podjetja morda niso bila izločena kmetijska zemljišča, to ni stvar, ki bi lahko vplivala na odločitev v tem upravnem sporu.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 639/97-7 z dne 16.6.1999.
Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 13.3.1997. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo podjetja S., d.d. K. odpravila sklep Upravne enote K. z dne 11.9.1996, s katerim je bilo podjetju začasno prepovedano razpolaganje z zemljiščem tistega dela parc. št. 709/2 in dela parc. št. 709/7 k.o. P., ki v naravi predstavlja nacionalizirana zemljišča, za katera sta tožnici vložili zahtevi za denacionalizacijo. Hkrati je zavrgla zahtevo tožnic za izdajo sklepa po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), da se podjetju prepove razpolaganje s parc. št. 709/7 in delom parc. št. 709/2. V obrazložitvi sodbe sodišče pritrjuje toženi stranki, da 68. člen ZDen po uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP ne more več biti podlaga za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Po ZLPP je mogoče izdati začasno odredbo, če so izpolnjeni pogoji iz 11. in 12. člena tega zakona, kar med drugim pomeni, da mora biti predlog za izdajo začasne odredbe vložen do 7.6.1993. V obravnavanem primeru je bil predlog vložen 6.6.1996 (prav: 6.9.1996), torej po preteku roka, ki ga ni možno podaljšati. Med drugim sodišče še navaja, da je ZLPP novejši in specialen predpis, ki je uredil zavarovanje vseh denacionalizacijskih zahtevkov do podjetij. Zavrača tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za vrnitev kmetijskih zemljišč, ki jih podjetje ne bi smelo lastniniti, ker so po 5. členu ZLPP morala biti kmetijska zemljišča izločena iz družbenega kapitala podjetij, preden so se lastninila, saj so postala z uveljavitvijo ZLPP last Republike Slovenije ter so se prenesla v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
V pritožbi tožnici navajata, da upravno sodišče ni upoštevalo tožbenih ugovorov, da bi moralo podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti iz sredstev podjetja vsa kmetijska zemljišča in gozdove glede na določbe 5. člena ZLPP, kajti po takratnem zakonu so bila nezazidana stavbna zemljišča opredeljena kot kmetijska zemljišča. Zahtevki za denacionalizacijo spornih zemljišč so bili podani v mesecu februarju 1992 in takrat zanje ni bilo treba vložiti zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato sta tožnici prepričani, da bi moralo podjetje že pred 11.3.1993 prenesti ta zemljišča na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Zatrjujeta, da sta kot denacionalizacijski upravičenki v tem postopku močno oškodovani. Njuni vlogi za vračilo spornih zemljišč sta bili popolni. Pričakujeta vrnitev odvzetih zemljišč v naravi. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Podjetje kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na pritožbo navaja, da je upravno sodišče pravilno odločilo.
Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča po uveljaviti Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 32-1132/94 - odločba US) določba 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56-2582/92 - odločba US, 13-603/93 - odločba US, 31/93, 24-1157/95 - odločba US, 20-1142/97 - odločba US in 23-1361/97 - odločba US) ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Bistveno je, da sta tožnici vložili predlog po preteku roka iz 11. člena ZLPP proti podjetju, ki se lastninsko preoblikuje. V pritožbi tožnici uveljavljata, da bi upravno sodišče moralo presoditi njun ugovor o obveznosti podjetja, da pred ugotovitvijo družbenega kapitala izloči iz sredstev podjetja sporna zemljišča, katera so po njunem mnenju kmetijska zemljišča, ter jih že pred 11.3.1993 prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Toda takega ugovora sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, ker je v tem upravnem sporu presojalo le zakonitost odločbe tožene stranke, ki temelji na neizpodbijani okoliščini, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe proti podjetju vložen po preteku zakonitega roka iz 11. člena ZLPP. Proti zavezancu, ki se lastnini po ZLPP, je bilo mogoče vložiti predlog za izdajo začasne odredbe le v zakonitem roku do 7.6.1993. Tudi če iz sredstev podjetja morda niso bila izločena kmetijska zemljišča, to ni stvar, ki bi lahko vplivala na odločitev v tem upravnem sporu.
Pritožbeni ugovori tožnic iz navedenih razlogov ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popravek) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.