Jedro

Tožena stranka je opustila dolžno ravnanje, s katerim bi se izognila tveganju za delovno nesrečo, do katere je v obravnavanem primeru prišlo. S tem je kot delodajalec kršila ukrepe iz varstva pri delu, ki ji jih nalagata 5. in 6. člen ZVZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati 1.541,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2009 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 150,00 EUR pravdnih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati 150,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 o prenosu pristojnosti, izdanega na podlagi 105.a člena in 1. odstavka 60. člena ZS, je o zadevi v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 1.541,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.2009 dalje do plačila in ji povrnila pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi izključilo odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi stroškov zdravljenja in denarnih nadomestil delavca tožene stranke, ki je v nesreči utrpel pri delu hude telesne poškodbe. Kot je razbrati iz razlogov sodbe, je prvostopenjsko sodišče menilo, da naročnik oziroma nadzornik projekta svojih obveznosti iz 4. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Uradni list RS, št. 83/2005, v nadaljevanju Uredba), da morata eden ali drugi pred začetkom dela zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, v katerega mora biti vnesena tudi vsaka sprememba, ki lahko vpliva na varnost in zdravje delavcev pri delu, ne moreta prevaliti na toženo stranko. Presodilo je torej, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti pri izvajanju prevzetih del. S takim razlogovanjem pritožbeno sodišče ne soglaša. Tožeča stranka toženi stranki niti ne očita, da bi morala zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, kar je nesporno dolžnost naročnika del ali nadzornika projekta. Očita pa ji, da je pristopila k izvajanju del brez izdelanega varnostnega načrta in ne da bi skladno z zahtevo iz 2.2. točke B dela priloge IV Uredbe pred pričetkom dela na gradbišču poskrbela za potrebno identifikacijo in jasno označbo obstoječe instalacije. Slednje pa je po 1. alineji 11. člena Uredbe dolžnost delodajalca s ciljem zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je tožena stranka s tem opustila dolžno ravnanje, s katerim bi se izognila tveganju za delovno nesrečo, do katere je v obravnavanem primeru prišlo. S tem pa je tožena stranka kot delodajalec kršila ukrepe iz varstva pri delu, ki ji jih nalagata 5. in 6. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu.

Ni namreč sporno, da je do eksplozije na delovišču in posledično poškodbe delavca tožene stranke prišlo, ker je njen delavec odstranil del aktivne plinske cevi, ki kot taka ni bila označena. Po presoji pritožbenega sodišča je zato podan temelj za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko v 1. odstavku 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ker pa višina uveljavljane škode med pravdnima strankama v prvostopenjskem postopku ni bila sporna, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, ji gre priglašeni strošek sodne takse za tožbo 150,00 EUR, ne pa tudi potni stroški za udeležbo na naroku, kjer jih ni zneskovno opredelila. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki priznalo 150,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Ker pa je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji gre tudi priglašeni strošek sodne takse za pritožbo v znesku 150,00 EUR, zato je povračilo navedenih stroškov pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.