Jedro

Kadar po 11. členu ZDen uveljavljajo denacionalizacijo po prejšnjem lastniku, ki je umrl pred 28. 8. 1945, kot upravičenci njegovi pravni nasledniki, le-ti nastopajo v postopku le kot skupnost dedičev. Osebe, ki z denacionalizacijsko zahtevo vrnitev premoženja v smislu 11. člena ZDen uveljavljajo, kot vlagatelji lahko nastopajo v korist vseh dedičev in glede vsega premoženja, če je zahteva tako oblikovana oziroma če se ne omejuje na nekatere dediče ter le njim pripadajoči del premoženja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 19. 11. 2001 se odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper sklep Upravne enote A z dne 4. 1. 2001, s katerim je le-ta zavrgla zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja AA, BB, CC, DD, EE in FF, vloženo 23. 3. 1998. Tožena stranka v razlogih navaja, da ima glede določenega podržavljenega premoženja, lastnine ali solastninskega deleža na nepremičnini, pravico do vložitve zahtevka le njegov prejšnji lastnik ali po njegovi smrti pravni nasledniki. Če je pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, je mogoča v vseh primerih, v katerih bi katerikoli od upravičenih vlagateljev zahteve lahko vložil zahtevo glede prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja, torej le med pravnimi nasledniki glede premoženja njihovega pravnega prednika. Prejšnji lastnik, ki mu je bil podržavljen njegov solastninski delež, je upravičen za vložitev zahteve za denacionalizacijo le za svoje premoženje, to je za svoj solastninski delež na stvari, ne pa tudi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno drugim. Glede na to je odločitev prvostopnega organa pravilna. Tožena stranka se ne strinja s tožečimi strankami, da gre v obravnavani zadevi za skupno lastnino dedičev in da ni mogoče govoriti o denacionalizaciji solastninskih deležev prejšnjega lastnika. Po določbi 11. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se namreč šteje, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim prednikom osebe, ki je umrla pred 28. 8. 1945 oziroma pred 15. 9. 1947, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, in sicer ne glede na to, na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9. 5. 1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Ker mrtvi osebi premoženje ne more biti podržavljeno, pač pa le njenim dedičem, so zato le ti lahko upravičenci, ob izpolnjenih ostalih pogojih. V obravnavani zadevi torej za upravičenca ne šteje GG, pač pa so to njegovi pravni nasledniki. Tudi če bi do denacionalizacije tega premoženja prišlo, torej ne bi prišlo do dedovanja po imenovanem ter je tako brezpredmetno sklicevanje pritožbe na Zakon o dedovanju oziroma so brezpredmetne pritožbene trditve, da podržavljeno premoženje predstavlja skupno lastnino dedičev.

Tožeče stranke so pravni nasledniki pokojnega GG, po vsebini stvari pa sodediči njegovega premoženja. Menijo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Sklicujejo se na pritožbene navedbe, zlasti pa poudarjajo, da je za odločitev v tej zadevi odločilnega pomena vprašanje pravne narave premoženja, ki je predmet vračanja. Ne glede na dejstvo, da je GG umrl preden mu je premoženje bilo podržavljeno in se torej domneva, da je bilo podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, tožeča stranka zatrjuje, da pravnim naslednikom niso bili podržavljeni solastninski deleži, temveč da je bila podržavljena dediščina kot njihovo skupno premoženje, glede katerega imajo na podlagi civilno pravnih predpisov položaj enotnih sospornikov. Gre za skupnost dedičev v smislu 145. člena Zakona o dedovanju (ZD). Če bi obveljalo stališče tožene stranke, da so bili pravnim naslednikom podržavljeni solastninski deleži in bi se le ti vračali posameznim dedičem, bi to smiselno pomenilo poseganje upravnega organa v dedno pravni položaj dedičev, glede katerega je izključno pristojno sodišče. V smislu ZD imajo dediči možnost sklepanja dogovorov, odstopanja dednih deležev... Zato je v primeru denacionalizacijskih postopkov, v katerih se premoženje vrača neposredno pravnim naslednikom, edino sprejemljivo, da se premoženje vrača pravnim naslednikom kot skupno premoženje po nedoločenih deležih. Samo tak način namreč pravnim naslednikom omogoča, da si izven upravnega postopka zapuščino razdelijo ob smiselnem upoštevanju določil ZD. Glede na to je treba skupnost pravnih naslednikov pokojnega GG obravnavati kot enotno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravno dejanje, tudi nanje učinek pravnih dejanj, ki so ga opravili drugi sosporniki. Tožnico je tako treba šteti v smislu 52. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot skupno predstavnico vseh upravičencev. V primeru, da bi tudi sodišče sprejelo stališče tožene stranke, pa tožnica poudarja, da bi bilo treba njihovo odsotnost pravočasne vložitve zahteve za denacionalizacijo obravnavati kot odpoved dediščini. V tem primeru pa bi se ob smiselni uporabi določil ZD štelo, da je tožnica pravna naslednica celotnega premoženja, ki je bilo podržavljeno GG. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 27. 2. 2002. Tožba je utemeljena.

Prvostopni organ in tožena stranka nista pravilno odločila.

Po presoji sodišča ima tožnica prav, da v primeru kadar po 11. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US) uveljavljajo denacionalizacijo po prejšnjem lastniku, ki je umrl pred 28. 8. 1945, kot upravičenci njegovi pravni nasledniki, le-ti nastopajo v postopku le kot skupnost dedičev. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da morajo te osebe, da lahko uveljavljajo denacionalizacijo po umrlem prejšnjem lastniku, izkazati pravno nasledstvo po njem (na podlagi zakona ali oporoke) in državljanstvo v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen. Če ta dejstva izkažejo in če organ upravičenost do denacionalizacije (glede na pravni temelj podržavljena) po prejšnjem lastniku premoženja ugotovi, premoženje vrne dedičem po prejšnjem lastniku oziroma skupnosti teh dedičev, ne da bi jih poimensko določil (določljivim vendar še ne določenim osebam) kot njihovo skupno premoženje oziroma ne da bi določal dedne (idealne) deleže. Glede na določbo 11. člena ZDen kot upravičenca denacionalizacijski organ izključi le pravnega naslednika, ki ne bi izpolnjeval pogoja državljanstva, in hkrati odloči, da se za njemu pripadajoči delež premoženja denacionalizacija ne prizna. Upravni organ v denacionalizacijskem postopku namreč ne more izvesti dedovanja, ker je za zapuščinski postopek določena sodna in ne upravna pristojnost. V takem smislu razlaga uporabo določbe 11. člen ZDen tudi sodna praksa, npr. sodbi U 382/95 z dne 12. 5. 1999, U 1583/96 z dne 15. 6. 1999. Če pa denacionalizacijski organ dedičev ne more določiti, potem tudi ne more vrniti premoženja pravnim naslednikom po prejšnjem lastniku kot upravičencem (v smislu 11. člena ZDen) drugače kot skupnosti lastnikov (dedičev) skupnega premoženja (poimensko ne določenim osebam in brez navedbe pripadajočih idealnih deležev). To pa pomeni, da osebe, ki z denacionalizacijsko zahtevo vrnitev premoženja v smislu 11. člena ZDen uveljavljajo, kot vlagatelji lahko nastopajo v korist vseh dedičev in glede vsega premoženja, če je zahteva tako oblikovana oziroma če se ne omejuje na nekatere dediče ter le njim pripadajoči del premoženja. Zahteva namreč po 62. členu ZDen mora vsebovati podatke o premoženju, na katere se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev, in na materialnopravni zahtevek, ki ga vlagatelj uveljavlja, je denacionalizacijski organ vezan tako po vsebini in temelju, kot tudi po obsegu.

Glede na to je v obravnavani zadevi tožnica kot vlagateljica, ker gre za uveljavljanje denacionalizacije po GG, umrlem pred 28. 8. 1945, kot prejšnjem lastniku, lahko nastopala v korist vseh dedičev (ki naj bi jih sodišče šele določilo v naknadnem zapuščinskem postopku) in glede vsega premoženja, podržavljenega njihovemu pravnemu predniku. V denacionalizacijskem postopku pa bo ob izpolnjenih pogojih zahtevano premoženje lahko vrnjeno le skupnosti dedičev po umrlem prejšnjem lastniku (ne poimensko določenim osebam) kot soupravičencem.

Iz nobene vloge tožnice ne izhaja, da ne uveljavlja vrnitve vsega premoženja, podržavljenega prejšnjemu lastniku, ob tem ko tudi ni sporno, da je njegova pravna naslednica in da je pogoj državljanstva izpolnila. To pa pomeni, da je upravičena uveljavljati denacionalizacijo ter je kot vlagateljica postopek za denacionalizacijo lahko začela in vodila v korist vseh dedičev. Tudi okoliščina, da je v začetnih vlogah kot upravičenca še navajala prejšnjega lastnika, na drugačno odločitev po presoji sodišča ne more vplivati, glede na ugotovitev, da je denacionalizacijo tega premoženja tožnica bila upravičena uveljavljati. Prvostopni organ je tako brez podlage zavrgel zahtevo ostalih pravnih naslednikov kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila vložena tedaj, ko je bila zahteva za denacionalizacijo tožnice dopolnjena z navedbo pravnih naslednikov po GG kot prejšnjem lastniku. Po povedanem je nepravilna tudi odločitev tožene stranke, ki se je s prvostopnim organom strinjala ter jo je sodišče iz tega razloga moralo odpraviti.

V ponovnem postopku pa bo v skladu s pravnim mnenjem sodišča, ki izhaja iz te sodbe, treba šteti, da vlagateljica lahko uveljavlja denacionalizacijo v korist vseh dedičev kot skupnosti dedičev in glede vsega premoženja. Ker po povedanem v postopku materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ugodilo ter zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.