Jedro

Za postopek izdaje potrdila iz 198. člena ZGO-1 veljajo vsa pravila ZUP. Iz izpodbijanega sklepa in upravnega spisa pa ne izhaja, da bi toženka tožniku dala možnost, da se opredeli do ugotovitve, na kateri izpodbijana odločitev temelji, to je, da predmetni objekt ne izpolnjuje pogoja za izdajo potrdila, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu, saj v nobenem predpisu ni določen kot obrambno-zaščitni objekt. Sodišče je zato tožbi ugodilo, saj je toženka bistveno kršila določbe postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za okolje in prostor številka 35106-28/2013/3 01031380 z dne 2. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju za gasilski dom A. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik podal vlogo za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju za gasilski dom A. v skladu s 198. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Toženka je po proučitvi vloge in pregledu spisne dokumentacije ugotovila, da gre v obravnavanem primeru za gasilski dom, ki ni v nobenem predpisu določen kot obrambno zaščitni objekt, zato zanj ni mogoče izdati zahtevanega potrdila. Zavrženje vloge utemeljuje na 1. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bilo zavrženje zahtevka nezakonito. Poleg tega bi morala toženka odločitev sprejeti po tem, ko bi mu dala možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa se toženka ni opredelila do nobenih tožnikovih navedb niti do dokazil, ki jih je predložil, prav tako ni utemeljila razlogov za zavrženje zahtevka. S tem je bistveno kršila določbe postopka. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj meni, da izpolnjuje pogoje za izdajo uporabnega dovoljenja po 198. členu ZGO-1. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri ugotovitvah v izpodbijanem sklepu. Pojasnjuje, da gasilni domovi niso z nobenim zakonom ali predpisom določeni kot objekti posebnega pomena za zaščito in reševanje. Sklicuje se na veljavni Zakon o obrambi in na njegovi podlagi izdano Uredbo o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so pomembnega pomena za obrambo, ki gasilnih domov prostovoljnih gasilskih društev ne določa kot objekt posebnega pomena s področja zaščite in reševanja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožnikova zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja temelji na določbi 198. člena ZGO-1, po katere prvem odstavku se šteje, da imajo objekti s področja obrambe, objekti s področja zaščite in reševanja ter objekti s področja notranjih zadev, ki so z zakonom ali predpisom, izdanim na podlagi zakona, določeni kot obrambno-zaščitni objekti in okoliši objektov posebnega pomena za obrambo, zaščito in notranje zadeve, uporabno dovoljenje po tem zakonu, če so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi in se jim namembnost po 25. juniju 1991 ni spremenila. Po drugem odstavku navedene določbe lahko ministrstvo, pristojno za prostorske in gradbene zadeve, na zahtevo lastnika objekta iz prejšnjega odstavka izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določajo določbe prejšnjega odstavka. Za takšna dokazila se lahko poleg potrdil in drugih listin, ki jih izdajajo pristojni državni organi, lahko pa tudi organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov iz prejšnjega odstavka, v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

Iz citirane določbe tudi po presoji sodišča izhaja, da je na navedeni pravni podlagi pogoj za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po zakonu, da je z zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, določen kot obrambno-zaščitni objekt. Če objekt z zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, ni določen kot obrambno-zaščitni objekt, mu na navedeni pravni podlagi ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja, tudi, če izpolnjuje vse ostale pogoje, določene v prvem odstavku 198. člena ZGO-1. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi toženke, da predmetni objekt tega pogoja ne izpolnjuje, saj v nobenem predpisu ni določen kot obrambno-zaščitni objekt. Glede na navedeno bi ta ugotovitev toženke zadostovala za zavrnitev tožnikove zahteve, in ne za zavrženje, na kar tožnik pravilno opozarja, če bi se imel tožnik možnost do nje opredeliti. Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je namreč treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za izdajo potrdila, saj je iz besedila 198. člena ZGO-1 razvidno, da mora organ vsebinsko presojati izpolnitev vseh pogojev prek ugotovitvenega in dokaznega postopka v konkretni zadevi, kar pomeni, da gre za meritorno odločanje v upravnopravnem razmerju in ne le za izkaz že prej priznane pravice neposredno po zakonu, kot bi veljalo za potrdilo v smislu ZUP. Za postopek izdaje potrdila iz 198. člena ZGO-1 zato veljajo vsa pravila ZUP.

Ker iz izpodbijanega sklepa in upravnega spisa ne izhaja, da bi toženka tožniku dala možnost, da se opredeli do navedene ugotovitve, na kateri izpodbijana odločitev temelji, iz sklepa pa tudi ni razvidno, da bi toženka odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ter niso razvidni razlogi za takšno odločanje, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) brez presoje ostalih tožbenih ugovorov in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožniku dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel odvetnika, se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavke 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).