Jedro

Za obstoj koluzijske nevarnosti morajo biti podane posebne okoliščine, a) na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka.

Rok, v katerem mora zunajobravnavni senat odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, se računa od predložitve pritožbe senatu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da se predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 28. 1. 2011 zoper obdolženega E. R. odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 2. 2. 2011 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno (točka I. izreka) in ni ugodil predlogu za odpravo pripora zoper obdolženca (točka II. izreka).

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep sta obdolženčeva zagovornika dne 9. 2. 2011 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi navajata, da je senat okrožnega sodišča o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločal po preteku zakonsko določenega oseminštirideseturnega roka in da sklep v zvezi z utemeljenostjo pripornega razloga ni z ničemer obrazložen oziroma ne vsebuje tistih posebnih okoliščin, nujno potrebnih za odreditev pripora iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obdolženca izpusti na prostost. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 14. 2. 2011, predlaga zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je podan utemeljen sum, pravilna pa je tudi ocena preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata, da je podan priporni razlog koluzijske nevarnosti. Ne glede na status, ki ga ima Č. Č. v tej kazenski zadevi, to je, ali bi moral biti zaslišan kot osumljenec in ali je tajni sodelavec policije ali ne, ostaja dejstvo, da je podana nevarnost, da bi obdolženi na prostosti oviral kazenski postopek tako, da bi vplival na Č. Č. Obdolženi E. R. je v predmetni zadevi imel eno od ključnih vlog, Č. Č. pa ga je z izjavo, dano policiji, obremenil. Glede na dolgoletno znanstvo obstoja realna nevarnost, da bo na prostosti vplival na vsebino izpovedbe Č. Č., bodisi sam ali preko sorodnikov.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženčeva zagovornika seznanjena dne 14. 2. 2011 ter sta se o odgovoru istega dne pisno izjavila.

B.

5. Sodišče sme odrediti pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka in varnost ljudi.

6. Vložnika v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjujeta, da ni podan utemeljen sum, kot temeljni pogoj za odreditev pripora, da je obdolženi E. R. storil kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Navajata pa, da ni podan priporni razlog iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker niso izkazane tiste posebne okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obdolženčevi koluzijski nevarnosti.

7. Priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če je upravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. V zvezi s tem pripornim razlogom je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah presodilo, da za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati procesne udeležence, ampak da a) morajo biti podane posebne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 38/2001 z dne 15. 2. 2001 in druge), oziroma b) morajo biti podane posebne okoliščine, ki dajejo realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. V slednjem primeru bodo takšne posebne okoliščine lahko pomenile okoliščine, ki zadevajo odnos, stike ali razmerja obdolženca do priče, udeleženca ali prikrivalca, zlasti pa še do oseb, katerih pravice so s kaznivim dejanjem prekršene. Pri presoji pravnega standarda „posebne okoliščine“ pri pripornem razlogu koluzijske nevarnosti so pomembne tudi osebne lastnosti tistih, na katere utegne obdolženec vplivati. Take lastnosti so lahko zlasti njihova dovzetnost za vplive zaradi njihove sugestibilnosti, psihične labilnosti, duševne manjrazvitosti, strahu ali podrejenosti obdolžencu (na primer v družini, na delovnem mestu, šoli, vojski, policiji), njihova eksistenčna ali materialna odvisnost od obdolženca in podobno. V primerih, ko so ali bodo v postopku udeležene osebe, na katere je zaradi njihovih osebnih lastnosti, odvisnega položaja ali razmerja do obdolženca lažje vplivati, pa obdolženec tega še ni storil, ker za to niti ni imel možnosti (zaradi odvzema prostosti) je nevarnost, da bo obdolženec to storil takoj, ko bo to mogoče, lahko tako blizu in tako visoka, da za zaključek o obstoju koluzijske nevarnosti ni potrebno, da bi obdolženec kakršnokoli dejanje v tej smeri že storil. V takem primeru za sklep o obstoju pripornega razloga koluzije zadošča ugotovitev takega posebnega odnosa med obdolžencem in procesnimi udeleženci ali pričo, ali njihove posebne osebne lastnosti, kot podlaga za dejstveni sklep, da je podana upravičena bojazen vplivanja.

8. V obravnavani zadevi je preiskovani sodnik sledil predlogu državnega tožilca in zoper obdolženega E. R. odredil pripor iz pripornega razloga po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kot izhaja iz razlogov sklepa o odreditvi pripora, je ocenil, da obstoje posebne okoliščine, ki kažejo na to, da bo obdolženec na prostosti oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče ter da obstaja opravičena bojazen, da bo osumljeni oviral potek kazenskega postopka z vplivanjem na naznanitelja kaznivega dejanja in ključno pričo Č. Č., katerega pozna že več kot 30 let in sta bila do nedavnega osebna in družinska prijatelja, v preteklosti pa sta tudi poslovno sodelovala in ki ga je močno obremenila (sklep preiskovalnega sodnika, zadnji odstavek na 9. strani in prvi odstavek na 10. strani sklepa). Tem razlogom je v celoti sledil tudi zunajobravnavni senat, ki je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil (sklep senata, zadnji odstavek na 2. strani ter prvi odstavek na 3. strani).

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne iz podatkov spisa, ne iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na pričo Č. Č. Okoliščine, ki jih je preiskovani sodnik ocenil kot „posebne okoliščine, ki kažejo, da bo obdolženec oviral kazenski postopek s tem, da bo vplival na pričo“, to je 30 letno poznanstvo oziroma prijateljstvo med obdolženem in pričo ter poslovno sodelovanje med njima v preteklosti, niso posebne okoliščine, ampak so okoliščine povsem splošne narave in zgolj iz njih ni mogoče sklepati o obstoju upravičene bojazni, da bo obdolženi E. R. lahko vplival na potencialno pričo Č. Č., ki je podkupovanje naznanil in ga v svoji ovadbi, opozorjen na posledice krive ovadbe, tudi podrobno opisal. Izjave Č. Č. so sicer dejanje razkrile, niso pa edini dokaz. V zadevi so bili že pred odreditvijo pripora zbrani drugi personalni in materialni dokazi, kar vse že sicer zgolj splošno možnost oziroma verjetnost vplivanja na pričo Č. Č. še zmanjšuje. Izpodbijani pravnomočni sklep okoliščin, ki bi jih po navedenih kriterijih lahko ocenili kot posebne okoliščine v smislu 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ne ugotavlja. Zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti zato utemeljeno navajata, da v času odreditve pripora zoper obdolženega E. R. priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ni bil podan.

10. Neutemeljene pa so navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je senat okrožnega sodišča o pritožbi obdolženčevih zagovornikov zoper sklep preiskovanega sodnika o odreditvi pripora, odločal po preteku zakonsko določenega oseminštirideseturnega roka.

11. Zakon o kazenskem postopku določa, da mora senat o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora odločiti v oseminštiridesetih urah (šesti odstavek 202. člena ZKP). Čeprav zakon ne pove, kdaj začne teči navedeni rok, v katerem mora senat odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora (ali od trenutka, ko prejme pritožbo preiskovalni sodnik, ali ko poteče štiriindvajseturni rok za pritožbo, ali pa šele od trenutka, ko pritožbo skupaj s spisom prejme senat), je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča. Rok za odločitev senata namreč ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve (prim. sodba VS RS I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000).

12. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženčev zagovornik pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora poslal Okrožnemu sodišču v Ljubljani po telefaksu v soboto dne 29. 1. 2011 ob 15.07 uri in istega dne še tudi priporočeno po pošti. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo skupaj s spisom odstopil v reševanje zunajobravnavnemu senatu dne 1. 2. 2011 (spremni dopis k pritožbam na l. št. 787 spisa). Zunajobravnavni senat je o pritožbi odločil s sklepom dne 2. 2. 2011, to pa je v roku iz šestega odstavka 202. člena ZKP, odkar mu je bila zadeva predložena v reševanje.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena zahteva obdolženčevih zagovornikov v delu, ko izpodbija odločitev sodišča o obstoju pripornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora. Po presoji Vrhovnega sodišča iz razlogov, navedenih v tej odločbi, priporni razlog koluzijske nevarnosti iz 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP zoper E. R. ob odreditvi pripora ni bil podan. Ker pa je preiskovalni sodnik dne 14. 2. 2011 pripor zoper obdolženega E. R. odpravil, je Vrhovno sodišče v skladu s 426. členom ZKP izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremenilo tako, da je predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrnilo.