Jedro

Verodostojna listina skladno z določilom 1. odst. 21. člena ZIP zadošča le za izdajo sklepa o izvršbi. Ker pa se je zaradi ugovora tožene stranke nadaljeval pravdni postopek, bi morala tožeča stranka predloženo verodostojno listino tudi utemeljiti. Ker pa tega ni storila, je prvostopno sodišče ob sklicevanju na določilo 219. člena ZPP utemeljeno razveljavilo izdan sklep o izvršbi tudi v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig 687/95-2 z dne 29.5.1995 v 1. in 3. točki ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 224.201,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1995 do plačila. Ocenilo je, da tožeča stranka svoje terjatve ni niti opredelila, niti dokazala in sledilo navedbam tožene stranke, da sta pravdni stranki dne 16.2.1995 sklenili poravnavo, na podlagi katere mora tožena stranka plačati tožeči stranki na račun dobavljenega lesa le 900 DEM, saj je ta les imel skrite napake, teh 900 DEM pa je tožena stranka tožeči že poravnala.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Iz pritožbe izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 353. člena ZPP/77. Med drugim navaja, da je piravost desk lahko skrita napaka, vendar vsak delavec, ki se vsaj malo spozna na bukov les, to napako zelo hitro opazi.

Dobavljeno blago bi moralo biti takoj posušeno, vendar se je v paketih na vročini kuhalo mesec dni. Reklamacije, ki jo je tožeča stranka prejela šele po 30 dneh, toženi stranki ni priznala, navaja pa, da je obstojal ustni dogovor o delitvi obveznosti, da pa zapisnik o tem nikoli ni bil sestavljen, in da ga je šele po vloženem predlogu za izvršbo enostransko sestavil direktor tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker na ugovorno trditev, da sta pravdni stranki s poravnavo rešili sporno razmerje, tožeča stranka ni reagirala, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Predložena verodostojna listina (račun in ostale listine) je skladno z določilom 1. odst. 21. člena ZIP zadoščala le za izdajo sklepa o izvršbi. Ker pa je bil zaradi ugovora tožene stranke ta sklep delno razveljavljen (v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba) ter se je zatem nadaljeval postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej pravdni postopek, bi morala tožeča stranka predloženo verodostojno listino tudi utemeljiti. Ker pa tega ni storila, je prvostopno sodišče ob sklicevanju na določilo 219. člena ZPP utemeljeno razveljavilo izdan sklep o izvršbi tudi v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Po tem določilu mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da strank ni mogoče siliti k navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Če tega ne storijo, v pravdi ne uspejo. Tožeča stranka je na trditve tožene, da spornega razmerja ni več, ker je s poravnavo prenehalo, reagirala šele v pritožbi. Prav tako je tudi šele v pritožbi ocenjevala predložen dokaz s strani tožene stranke. Ker pa je na podlagi določila prvega odstavka 496.a člena ZPP/77 v gospodarskem sporu v pritožbi dovoljeno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le v primeru, če tega pritožnik ni mogel storiti do konca glavne obravnave, tega pa tožeča stranka ne zatrjuje, so vse pritožbene navedbe nedovoljene pritožbene novote, zato ne morejo vplivati na odločitev.

Sicer pa tožeča stranka kljub zatrjevanju, da reklamacija tožeči stranki ni bila priznana, priznava obstoj ustnega dogovora o delitvi obveznosti. Ker pa ne pojasni vsebine tega dogovora, s pritožbo ne bi mogla uspeti niti v primeru neobstoja določila prvega odstavka 496.a člena ZPP.

Ker torej pritožba ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 365. člena ZPP/77) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo niti absolutnih bistvenih kršitev določil drugega odstavka 354. člena ZPP/77, niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).