Jedro

Ker je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče do vprašanja pravočasnosti predloga za obnovo postopka po določbi tretjega odstavka 252. člena ZUP (1986), vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po odvetniku vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja: da vrednost zahtevka, to je premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka (podstrešni prostori v stanovanjski stavbi v ...), presega znesek 20.000,00 EUR; da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih; da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; da je sodna praksa prvostopnega sodišča glede teh vprašanj neenotna in, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanjo zelo hude posledice. Zahteva plačilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnica izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center z dne 9. 5. 2007. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka, končanega s sklepom Občine L.-C., Sekretariata za občo upravo z dne 11. 3. 1991, s katerim je bila popravljena pomota (namesto »podstrešni provizorij« v pravilno »podstrešno stanovanje«) v izreku odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center z dne 29. 7. 1960, s katero je bilo ugotovljeno, da se v korist tedanjih lastnikov iz nacionalizacije izvzamejo posamezni deli stavbe na naslovu T., L. Upravni organ prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker predlog ni vložila upravičena oseba. Tožena stranka je tožničino pritožbo zavrnila in kot dodaten razlog navedla, da je treba predlog zavreči že zato, ker je vložen prepozno, to je po poteku petih let od dneva vročitve odločbe stranki (tretji odstavek 252. člena ZUP/86).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka najprej uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče meritorno odločalo, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Te predpostavke v obravnavanem primeru niso izpolnjene, saj obveznost stranke v izpodbijanem dokončnem aktu ni izražena v denarni vrednosti. Zgolj navedba revidentke, da vrednost podstrešnega stanovanja, ki naj bi bil predmet drugega upravnega postopka – postopka denacionalizacije, presega vrednost 20.000,00 EUR, pa ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1. 6. Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanja: ali je kot dedinja denacionalizacijskih upravičencev, to je bivših lastnikov stanovanjske stavbe v ..., upravičena predlagati obnovo postopka končanega s sklepom o popravi pomote v odločbi, s katero je bilo ugotovljeno, kateri posamezni deli navedene stanovanjske stavbe so izvzeti iz nacionalizacije; ali je njen dne 13. 10. 1999 vložen predlog za obnovo postopka končanega s sklepom o popravi pomote z dne 11. 3. 1991, ki ji je bil vročen dne 30. 9. 1999, pravočasen in ali je dopustno z izrednim pravnim sredstvom izpodbijati sklep, ki ne vsebuje le procesne odločitve, temveč po svoji vsebini predstavlja vsebinsko ugotovitveno odločbo.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih revidentka izpostavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, gre namreč za pomembno pravno vprašanje le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Pomembno pravno vprašanje je treba po dikciji ZUS-1 presojati glede na vsebino obravnavane zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo ne šteje za pomembno pravno vprašanje (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009).

8. Glede na vsebino obravnavane zadeve je pomembno pravno vprašanje v tej zadevi vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka po določbi tretjega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86 (Ur. l. SFRJ, št. 47/86). Vrhovno sodišče je o tem vprašanju že zavzelo stališče, in sicer, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti (izjeme so določene le v četrtem odstavku 252. člena ZUP/86) in da so na navedeni zakonski rok vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale sodelovati v postopku, pa jim možnost udeležbe ni bila dana (odločbe Vrhovnega sodišča I Up 378/2002, I Up 325/99, I Up 1006/2003). Izpodbijana sodba od prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, zato ostala vprašanja, ki jih revidentka izpostavlja, v obravnavani zadevi niso pravno pomembna in tudi niso pomembna pravna vprašanja po vsebini obravnavane zadeve.

9. Kot pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje. Za uspešno uveljavljanje teh dveh pogojev bi morala, glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi določb četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, navesti sporno pravno vprašanje, izkazati obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja in navesti opravilne številke zadev, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Ker zatrjuje neenotnost sodne prakse, bi morala revidentka opredeliti pravno vprašanje, glede katerega zatrjuje neenotnost, in predložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje. Tega revidentka ni storila. Revidentka ni navedla opravilnih številk odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana sodba odstopala. Glede neenotne sodne prakse je sicer predložila dve odločbi sodišča prve stopnje (U 1/2002 in U 92/2008), vendar je sodišče prve stopnje v vsaki od njih obravnavalo in zavzelo stališče do drugega pravnega vprašanja. V odločbi U 1/2002 je sodišče prve stopnje zavzelo stališče do vprašanja, kdaj se sklep o popravi pomote šteje za vsebinsko odločbo, zoper katero je obnova postopka mogoča. V odločbi U 92/2009, to je izpodbijani odločbi, pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je predlog za obnovo postopka, ki je vložen po poteku roka petih let, po določbi tretjega odstavka 252. člena ZUP/86, prepozen. Glede na navedeno revidentka ni izkazala odstopa do sodne prakse Vrhovnega sodišča in neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, bi morala revidentka natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revidentka z zatrjevanjem, da ima ravnanje upravnega organa za posledico njeno izključitev iz postopka vračila premoženja, ki je predmet denacionalizacije, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Njene navedbe se namreč nanašajo na drug postopek, to je denacionalizacijski postopek. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa zatrjevanje povezanosti konkretnega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 72/2007, X Ips 274/2009, X Ips 216/2009). Revidentka pa svojih navedb tudi ni objektivno in subjektivno konkretizirala do te mere, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presodilo, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

11. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).