Jedro

Sodna praksa zahtevo iz 191. člena OZ (pridržanje pravice zahtevati nazaj) enači z vložitvijo izrednega pravnega sredstva. Izrecno podana izjava o pridržanju pravice zahtevati nazaj v tem primeru zato ni (bila) potrebna. To velja ne glede na dejstvi, da je bilo plačilo izvedeno že dne 5. 6. 2015, revizijo pa je tožeča stranka vložila (šele) 29. 6. 2015. Ker je sodišče prve stopnje glede na svoje materialnopravno stališče dejstvo prejema sodbe štelo za bistveno, navedbe v zvezi s tem pa je očitno spregledalo, je očitek o bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen.

V primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo pridobljeno na podlagi pravnomočne sodbe višjega sodišča, ki jo je kasneje razveljavilo revizijsko sodišče, je v skladu s 193. členom OZ treba šteti, da obogatena stranka postane nepoštena s trenutkom, ko se seznani z odločbo, ki razveljavlja pravnomočno sodbo višjega sodišča, na podlagi katere je prejela plačilo.

Prvostopenjsko sodišče bi moralo za odvetniške storitve, ki so bile opravljene v času veljavnosti 'stare odvetniške tarife' pri preračunu v EUR upoštevati višino tarife 0,459 EUR, le za zastopanje na naroku pa po novi vrednosti odvetniške točke, ki velja od 6. 4. 2019 dalje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 356.778,34 EUR za čas od 8. 8. 2017 do 29. 11. 2017. II. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

III. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka se zavrže. IV. Pritožbi tožene stranke zoper III. točko izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 10.129,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.788,77 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 358.359,74 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 356.778,34 EUR od 30. 11. 2017 dalje do plačila in od zneska 1.581,40 EUR od 3. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 356.778,34 EUR za čas od 8. 8. 2017 do 29. 11. 2017 zavrne (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 11.126,88 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper II. točko izreka citirane sodbe (tj. v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 356.778,34 EUR za čas od 8. 8. 2017 do 29. 11. 2017) je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 356.778,34 EUR od 8. 8. 2017 do 30. 11. 2017. Hkrati je predlagala, da toženi stranki pritožbeno sodišče naloži, da v 15 dneh od prejema sklepa o stroških sodišča druge stopnje tožeči stranki povrne pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem primeru naj odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločitev. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku.

3. Zoper citirano sodbo v celoti pa je pritožbo vložila tudi tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Naloži naj ji tudi plačilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka po izdaji sodbe pritožbenega sodišča dalje do plačila, pod izvršbo. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku.

4. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov. Z enakim predlogom in zahtevo je na pritožbo tožene stranke odgovorila tudi tožeča stranka.

5. Ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (v nadaljevanju: ZPP).

_O pritožbi tožene stranke_

6. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe ni utemeljena, pritožba zoper II. točko izreka sodbe ni dovoljena, pritožba zoper III. točko izreka sodbe pa je utemeljena.

7. Pritožnica z obravnavano pritožbo napada stališče iz 10. točke izpodbijane sodbe, da je zaradi dejstva, da je tožeča stranka hkrati s plačilom zneska (po pravnomočni sodbi) vložila tudi izredno pravno sredstvo, potrebno šteti, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj. Poudarja, da je tožeča stranka toženi stranki znesek 356.778,34 EUR plačala dne 5. 6. 2015, revizijo pa je vložila šele 29. 6. 2015, torej skoraj mesec dni po tem. Dne 5. 6. 2015 tožene stranke o domnevnem pridržku pravice zahtevati plačilo nazaj ni obvestila, temveč je to konkludentno storila šele mesec dni za tem. Po njenem mnenju bi namreč pridržek, da bo plačilo zahtevala nazaj, moral biti toženi stranki jasno izjavljen že ob izpolnitvi, tj. dne 5. 6. 2015, česar pa tožeča stranka ni storila, niti tega v predmetnem postopku ni trdila oziroma dokazala. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je zaradi revizije, ki je bila vložena skoraj mesec dni po plačilu, potrebno šteti, da si je tožeča stranka - v smislu 191. člena Obligacijskega zakonika1 - pridržala pravico zahtevati nazaj, torej ni pravilno.

8. Nesporno dejansko stanje v obravnavani zadevi je sledeče2: - med pravdnima strankama se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil gospodarski spor pod opr. št. XIII Pg 1796/2014 zaradi plačila 238.824,23 EUR, v katerem je sedaj tožena stranka - Z. d. d. - nastopala kot tožeča stranka, sedaj tožeča stranka - N. d. o. o. (sedaj X. nakupovalno središče d. o. o.) - pa je nastopala kot tožena stranka; - v predhodno navedenem postopku je bilo tožeči stranki v ponovljenem sojenju s sodbo XIII Pg 1796/2014 z dne 11. 11. 2014 naloženo, da mora toženi stranki plačati glavnico 238.820,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 dalje do plačila, izvršilne stroške 52,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje do plačila in pravdne stroške 9.710,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2014 dalje do plačila; - zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka, vendar je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 110/2015 z dne 15. 4. 2015 njena pritožba zavrnjena, tožeči stranki pa je bilo naloženo, da mora toženi stranki plačati pritožbene stroške 2.661,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2015 dalje do plačila; - na poziv pooblaščenca tožene stranke je tožeča stranka toženi stranki dne 5. 6. 2015 plačala zgoraj navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 356.778,34 EUR; - zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III Ips 142/2015 z dne 25. 7. 2017 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje; - Višje sodišče v Kopru je s sodbo Cpg 141/2017 z dne 12. 10. 2017 v ponovljenem sojenju sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 238.820,60 EUR v celoti zavrnilo in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 28.649,07 EUR; - zoper to sodbo je vložila revizijo tožena stranka (tam tožeča stranka), Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo III Ips 20/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijo zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje njegovemu stališču, da ugotovljeno dejansko stanje ne nudi podlage za uporabo 191. člena OZ (tj. v delu, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj). Zavzeto stališče ima podlago v utrjeni sodni praksi. V sodbi VS RS II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije namreč zapisalo, da je plačilo, ki je dano zgolj zato, da se dolžnik izogne prisilni izvršbi in ko dolžnik očitno ne pristaja na prikrajšanje (ko dolžnik plača, obenem pa vlaga izredno pravno sredstvo), izenačeno s plačilom, ko si dolžnik ob plačilu izrecno pridržuje pravico zahtevati nazaj. Na tak način se stimulira dolžnike, da plačajo dolg, ki jim je naložen s pravnomočno sodbo, hkrati pa jim omogoča, da bodo dano dobili nazaj. Neutemeljene so zato trditve pritožbe, da bi si morala tožeča stranka že dne 5. 6. 2015 oziroma ob izpolnitvi pridržati pravico zahtevati nazaj plačani znesek, če bo z revizijo uspela. Sodna praksa zahtevo iz 191. člena OZ (pridržanje pravice zahtevati nazaj) enači z vložitvijo izrednega pravnega sredstva. Izrecno podana izjava o pridržanju pravice zahtevati nazaj v tem primeru zato ni (bila) potrebna.

10. To pa velja ne glede na dejstvi, da je bilo plačilo izvedeno že dne 5. 6. 2015, revizijo pa je tožeča stranka vložila (šele) 29. 6. 2015 (pri čemer pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da slednjega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila in gre v bistvu za nedovoljene pritožbene novote; prvi odstavek 337. člena ZPP). Do časovnega zamika namreč (lahko) pride že po naravi stvari, saj je (kot pravilno izpostavlja pritožnica) morala tožeča stranka v konkretnem primeru na podlagi sodbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 110/2015 z dne 15. 4. 2015 (s katero je bila potrjena sodba XIII Pg 1796/2014 z dne 11. 11. 2014) terjatev plačati v paricijskem roku 15 dni, revizijo pa vložiti šele v roku 30 dni. Tožeča stranka je plačilo po pravnomočni sodbi izvedla zaradi preteče izvršbe, revizijo (izredno pravno sredstvo) pa je kasneje vložila, ker se - kljub temu da je plačala - s plačilom, izvedenim dne 5. 6. 2015, ni strinjala. Ostale navedbe pritožnice se tako izkažejo za nerelevantne, ker jih tožena stranka prvič uveljavlja šele z obravnavano pritožbo pa so tudi nedovoljene (prvi odstavek 337. člena ZPP), zaradi česar se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Ker je v obravnavanem primeru podlaga za odločitev v tretjem odstavku 190. člena OZ, vprašanje, ali si je tožeča stranka pridržala pravico zahtevati nazaj ali je plačala, da bi se izognila sili, ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve zgolj odgovorilo na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je tožeča stranka dolg (po pravnomočni sodbi!) plačala, pri čemer je glede na vloženo revizijo očitno štela, da ni dolžna (in da kaj drugega v zvezi s tem ne zatrjuje). Tožena stranka je na ta način namreč utemeljevala svoje stališče, da je v tem primeru na mestu uporaba določbe 191. člena OZ in zavrnitev zahtevka.

11. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje torej neutemeljenost pritožbe tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe prvostopenjskega sodišča, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem pritožnice v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, da bi prvostopenjsko sodišče moralo za odvetniške storitve, ki so bile opravljene v času veljavnosti 'stare odvetniške tarife' pri preračunu v EUR upoštevati višino tarife 0,459 EUR, le za zastopanje na naroku pa po novi vrednosti odvetniške točke, ki velja od 6. 4. 2019 dalje. Oporo ima namreč v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 2/2020 z dne 11. 2. 2020, v kateri je le-to stroške postopka odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) z vrednostjo točke 0,459 EUR za procesna dejanja pred 6. 4. 2019 in z vrednostjo točke 0,60 EUR za procesna dejanja od 6. 4. 2019 (ter predloženimi stroškovniki). Na enak način je zato to storilo tudi pritožbeno sodišče v tem primeru.

13. Pred 6. 4. 2019 je po Odvetniški tarifi - upoštevaje vrednost spornega predmeta - vrednost storitve znašala 2.700 točk, po tem datumu pa 2.200 točk. Skladno s tem je pritožbeno sodišče tožeči stranki tako priznalo: za sestavo tožbe 2.700 točk, za prvo pripravljalno vlogo 2.700 točk, za ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse 400 točk in 2.200 točk za zastopanje na naroku. Pri tem je 5.800 točk pomnožilo z vrednostjo točke 0,459 EUR, 2.200 točk pa z vrednostjo točke 0,60 EUR, kar skupaj znaša 3.982,20 EUR (2.662,20 EUR + 1.320,00 EUR). Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo tudi 2 % materialnih stroškov od 1.000 točk in 1 % od 7.000 točk, skupaj 90 točk (tretji odstavek 11. člena OT). Ob vrednosti točke 0,60 EUR materialni stroški tožeče stranke tako znašajo 54,00 EUR. Temu je prištelo še 22 % DDV in strošek sodne takse v višini 5.205,00 EUR. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 10.129,17 EUR in ne 11.126,88 EUR, kot je zapisalo sodišče prve stopnje. Pritožba tožene stranke je v tem delu torej utemeljena, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 10.129,17 EUR, po poteku tega roka do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. V II točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 356.778,34 EUR za čas od 8. 8. 2017 do 29. 11. 2017 zavrne. Ker v zvezi z navedeno odločitvijo tožena stranka zase ne more izposlovati ugodnejše odločitve (pritožbenim navedbam, s katerimi je tožeča stranka nasprotovala citirani odločitvi, pa se je upirala v odgovoru na pritožbo), za vložitev pritožbe zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izkazuje pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo v tem delu zato zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

_**O pritožbi tožeče stranke**_

15. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

16. Pritožnica pravilno izpostavlja, da ne drži (obrazložitev prvostopenjskega sodišča), da tožeča stranka v tem postopku ni podala navedb o tem, kdaj je tožena stranka prejela sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cpg 141/2017 (zaradi česar je sodišče prve stopnje skladno z določbo 193. člena OZ3 odločilo, da mora tožena stranka zamudne obresti od zneska 356.778,34 EUR plačati od dneva vložitve te tožbe - tj. od 30. 11. 2017 dalje). Tožeča stranka je to storila že v tožbi, ko je pod točko I. (v predzadnjem odstavku na 2. strani tožbe) zapisala, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo, opr. št. Cpg 141/2017 z dne 12. 10. 2017 (ki jo je tožena stranka prejela 13. 11. 2017) v ponovljenem sojenju sklep o izvršbi razveljavilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in toženi stranki (tam tožeči stranki) naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 28.649,07 EUR. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni podala trditve o tem, kdaj je tožena stranka prejela sodbo z dne 12. 10. 2017, po pravilnem očitku pritožnice tako res pomeni kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.4 Ker je sodišče prve stopnje glede na svoje materialnopravno stališče dejstvo prejema sodbe štelo za bistveno, navedbe v zvezi s tem pa je očitno spregledalo, je očitek o bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

17. Kljub temu da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer navedla, da je tožena stranka sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 141/2017 prejela dne 13. 11. 2017 (kar je sodišče prve stopnje štelo kot relevantno dejstvo v smislu določbe 193. člena OZ) in je to dejstvo ostalo neprerekano, pa tožnica v pritožbenem postopku nadalje uveljavlja, da se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva, ko je bila toženi stranki vročena sodba, s katero je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen (tj. od 13. 11. 2017 dalje). Meni namreč, da je do zakonskih zamudnih obresti upravičena od trenutka, ko je tožena stranka izvedela, da pravnomočna in izvršljiva sodba, na podlagi katere je prejela plačilo, ni več pravnomočna in izvršljiva, tj. z vročitvijo sklepa o reviziji dne 8. 8. 2017, s čimer je postala nedobroverna. V konkretnem primeru je po navedbah pritožnice podlaga odpadla takoj, ko sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XIII Pg 1796/2014 z dne 11. 11. 2014 ni bila več pravnomočna in izvršljiva, tožena stranka pa je postala nedobroverna v trenutku, ko se je s tem seznanila, tj. ko ji je bil 8. 8. 2017 vročen sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

18. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Glede obveznosti poštenega pridobitelja je treba določbo razlagati na način, da je ta dolžan plačati zamudne obresti od trenutka, ko postane nepošten, to je, ko ve ali bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega zneska ni upravičen, pri čemer ta obveznost nastopi najkasneje takrat, ko je vložena tožba za vrnitev prejetega. Nepošten je tisti, ki ve za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek iz neupravičene obogatitve, in bi ob običajni skrbnosti moral in mogel vedeti za pravno posledico, ki iz takih dejstev izhaja. Teorija tako kot nepoštenega označuje tistega prejemnika, ki se zaveda dejstev, iz katerih izhaja odsotnost pravne podlage, in pravne posledice, da prejetega ne sme obdržati. Gre za izhodišče, pri čemer je dokončno napolnjevanje tega pravnega standarda ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera vselej v diskreciji sodišča.5

19. Pritožbeno sodišče se v konkretnem primeru glede trenutka nastanka nepoštenosti tožene stranke strinja s pritožnico, da je tožena stranka postala nepoštena že z vročitvijo sklepa o reviziji III Ips 142/2015 (s katerim je Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 110/2015 z dne 15. 4. 2015 razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje), tj. od 8. 8. 2017. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno pojasnilo, da s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 142/2015 z dne 25. 7. 2017 pravna podlaga za plačilo ni odpadla in da se je to zgodilo šele z izdajo sodbe Višjega sodišča v Kopru Cpg 141/2017 z dne 12. 10. 2017. Z izdajo sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 142/2015 z dne 25. 7. 2017 je nastala enaka situacija, kot če bi bila razveljavljena klavzula o pravnomočnosti in izvršljivosti prvostopenjske sodbe XIII Pg 1796/2014 z dne 11. 11. 2014, zato ni mogoče trditi, da pravna podlaga za plačilo s sklepom III Ips 142/2015 ni odpadla. Tožena stranka je s trenutkom vročitve sklepa o reviziji izvedela, da je brez pravne podlage obogatena na tuj račun oziroma da nima (več) podlage za zadrževanje prejetih zneskov, kar pomeni, da ji je nepoštenost mogoče očitati že z dnem 8. 8. 2017. 20. V tej zvezi se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbe II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 7/2017 z dne 30. 8. 2018 in II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018, saj se te nanašajo na vprašanje pravilne uporabe 195. člena OZ, ki preprečuje sam vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin, v povezavi s skrbnostjo prejemnika oziroma bremenom, da prejetega ne porabi na način, da bi onemogočil morebitno vračilo, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tudi sicer teorija v primeru vrnitve neutemeljeno plačane odškodnine kritizira stališče o odločilnosti trenutka seznanitve z vloženo revizijo za nastop nepoštenosti.6 Le-to naj bi bilo prestrogo do obogatene stranke.7 Po presoji pritožbenega sodišča je tako v primeru, kadar se vrača tisto, kar je bilo pridobljeno na podlagi pravnomočne sodbe višjega sodišča, ki jo je kasneje razveljavilo revizijsko sodišče, v skladu s 193. členom OZ treba šteti, da obogatena stranka postane nepoštena s trenutkom, ko se seznani z odločbo, ki razveljavlja pravnomočno sodbo višjega sodišča, na podlagi katere je prejela plačilo.8

21. Pritožbe tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe prvostopenjskega sodišča se torej izkaže za utemeljeno. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 356.778,34 EUR za čas od 8. 8. 2017 do 29. 11. 2017 (5. točka 358. člena ZPP). Glede upravičenosti tožeče stranke do zamudnih obresti je namreč - kot pravilno poudarja pritožnica - sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da te tožeči stranki pripadajo šele od pravnomočne zavrnitve zahtevka s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 141/2017 z dne 12. 10. 2017. _**O pritožbenih stroških**_

22. Tožeča stranka je s svojo pritožbo zoper II. točko izreka uspela v celoti. Do povrnitve stroškov v zvezi s pritožbo je zato upravičena (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke.

23. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje specificirana stroškovnika na omenjenih vlogah, OT in ZST-1. Pri tem ji je v zvezi s pritožbo priznalo 500 točk po tar. št. 21/1 OT, 10 točk za izdatke iz 11. člena OT ter 22 % DDV. V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo še strošek sodne takse v znesku 375,00 EUR. V zvezi z odgovorom na pritožbo pa je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 2.750 točk po tar. št. 21/1 OT, 37,50 točk za izdatke iz 11. člena OT ter 22 % DDV.

24. Pritožbeni stroški tožeče stranke tako skupaj znašajo 2.788,77 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.788,77 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

25. Tožena stranka s pritožbo zoper sodbo (razen v delu stroškov postopka, zaradi katerega pa ji posebni stroški niso nastali) ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da do povrnitve stroškov v zvezi s pritožbo ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke. Vse zgoraj navedene stroške mora torej kriti sama.

1 V 191. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili). 2 Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v obrazložitev svoje odločitve povzelo zgolj dejansko stanje, ki je relevantno z vidika obravnavane pritožbe. 3 Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. 4 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, d. o. o., in Uradni list RS, d. o. o., Ljubljana 2005, str. 61. 5 Lutman K., Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu: doktorska disertacija, 2018, str. 329 in 383 - 384. 6 Glej Možina D., Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Razsežnosti zasebnega prava, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, 2017, str. 165 in Lutman K., ibidem, str. 358 - 359. 7 Prim. VSL sodba in sklep I Cpg 494/2019. 8 Ibid.