Jedro

Toženka je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki ima v RS od 16. 10. 2012 do 16. 10. 2015 priznan status subsidiarne zaščite, za združevanje družine, in sicer z mamo, državljanko Somalije. Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja o tožbi ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je z zapustitvijo Slovenije s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v RS in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za združitev družine. Zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki ima v Republiki Sloveniji od 16. 10. 2012 do 16. 10. 2015 priznan status subsidiarne zaščite, za združevanje družine, in sicer z mamo A.A., rojeno ... V obrazložitvi tožena stranka uvodoma povzema tožnikove navedbe v njegovi prošnji z dne 19. 12. 2012 za združitev družine na podlagi 16.b in 17. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) z več družinskimi člani, in sicer s tremi sestrami in eno nečakinjo ter z mamo, ki ima po navedbah prošnje po smrti očeta psihične težave in se trenutno skupaj s svojimi hčerami in vnukinjo nahaja v Jemnu brez kakršnihkoli osebnih dokumentov za dokazovanje istovetnosti, ker je že pred odhodom iz Somalije uničila svoj somalijski potni list. Tožena stranka navaja, da je izpodbijano dopolnilno odločbo izdala po tem, ko je predhodno že odločila delu njegove prošnje, in sicer je zavrnila prošnjo za združevanje družine tožnika z njegovimi tremi sestrami in nečakinjo z delno odločbo št. 2142/7/2012/26 (1312-04) z dne 20. 5. 2013. Tožena stranka se je pri izdaji (sedaj izpodbijane) dopolnilne odločbe ob upoštevanju 30. člena ZMZ subsidiarno oprla na določilo 220. člena ZUP. V obrazložitvi podrobneje navaja razloge za odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

Tožnik v tožbi, prvotno vloženi zaradi molka organa in naknadno razširjeni na izpodbijano dopolnilno odločbo, uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih določb postopka ter meni, da so mu bile eklatantno kršene pravice do enakega varstva pravic in do enakosti pred zakonom iz 22. in 2. člena 14. člena Ustave, prav tako pa tudi pravice iz 53. in 56. člena Ustave ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Meni tudi, da tožena stranka ni upoštevala sekundarne zakonodaje EU in Listine EU o temeljnih človekovih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in samo odloči o prošnji tožnika za združitev družine z njegovo materjo, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano dopolnilno odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) dne 10. 1. 2014 vložila odgovor na tožbo zaradi molka organa, s katero je sodišče obvestila, da je bila v postopku združevanja družine tožnika dne 2. 1. 2014 izdana dopolnilna odločba. Hkrati je obvestila sodišče, da se tožnik že vse od začetka meseca decembra 2013 ne nahaja več v Republiki Sloveniji, temveč na Norveškem. V odgovoru na razširitev tožbe in pripravljalno vlogo tožnika z dne 29. 1. 2014 tožena stranka obširno pojasnjuje svoja stališča do tožbenih ugovorov ter v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani dopolnilni odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Hkrati sodišče še obvešča, da se tožnik ne nahaja več v Republiki Sloveniji, temveč naj bi bil na Norveškem.

Drugopis odgovora tožene stranke na razširitev tožbe in pripravljalne vloge je sodišče vročilo uvodoma navedeni svetovalki za begunce, ki v danem roku, niti pozneje vse do odločitve sodišča svojega odgovora ni vložila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, na kar mora ves čas trajanja upravnega spora po uradni dolžnosti paziti sodišče v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1. Izkazovanje pravnega interesa je upoštevaje določila 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Če sodišče ugotovi, da tožnik za tožbo nima (več) pravnega interesa, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je tožnik z zapustitvijo Slovenije oziroma Integracijske hiše v Ljubljani, s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da delna odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za združitev svoje družine na podlagi določil Zakona o mednarodni zaščiti kot prejemnik mednarodne zaščite s priznanim statusom subsidiarne oblike zaščite.

Enako stališče, kot ga je sodišče zavzelo v obravnavani sporni zadevi, je predhodno že večkrat sprejelo Vrhovno sodišče RS v svojih sklepih, med drugim v zadevah I Up 79/2014, I Up 92/2013, I Up 476/2012 in I Up 470/2012. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavrglo ustavne pritožbe prosilcev, kadar so ti samovoljno zapustili center za tujce (na primer sklepi Up-555/07, Up-1440/06 in Up-1599/06, Up-3936/07, primerjaj tudi 7. točko obrazložitve odločbe Up-1136/11). V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče tudi navedlo: „da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,... in ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v 3 dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

Sodišče je iz opisanih razlogov tožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.