Jedro

V postopku izvršbe niso možni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost odločbe, ki se izvršuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je druga točka izreka odločbe prvostopenjskega organa številka 06122-3395/2010-47 z dne 19. 9. 2013, s katero je bilo inšpekcijskima zavezancema Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter tožeči stranki naloženo, da morata v 120-ih dneh po vročitvi odločbe odstraniti določene objekte (ti so v izreku sklepa natančno opredeljeni) dne 2. 2. 2014 postala izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. Nadalje je v izreku sklepa navedeno, da sta oba zavezanca dolžna do dne 29. 6. 2014 odstraniti določene objekte, konkretno je tožnik dolžan do dne 29. 6. 2014 odstraniti bazen okrogle tlorisne oblike, premera 4,57m in globine 0,91m in zunanjo ureditev, ki jo sestavljajo zunanje stopnice do bazena in ob "S" strani objekta, oporni zidovi in tlakovano dvorišče, vse na zemljišču s parc. št. 1596, 1597, obe k.o. … ter vzpostaviti prejšnje stanje. Po preteku tega roka bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec na zavezančeve stroške.

V obrazložitvi sklepa prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bila dne 19. 9. 2013 izdana inšpekcijska odločba, s katero je bilo obema zavezancema naloženo, da morata v roku 120-ih dni objekte odstraniti, tožniku oziroma njegovi odvetnici je bila odločba vročena 4. 10. 2013 ter postala v celoti izvršljiva dne 2. 2. 2014. Dne 13. 2. 2014 je gradbeni inšpektor opravil kontrolni ogled obravnavane gradnje in na kraju samem ugotovil, da zavezanca nista izpolnila v odločbi odrejene jima obveznosti, saj nelegalni objekti niso odstranjeni. Prvostopenjski organ jima je naložil, da morata odločbo izvršiti v naknadnem roku, to je do dne 29. 6. 2014, sicer bo dejanje opravil pooblaščeni izvajalec na njune stroške.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na tožečo stranko zavrnil, v preostalem delu pa zavrgel. Drugostopenjski organ v svoji odločbi med drugim navaja, da sklep o dovolitvi izvršbe v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, temelji na izvršljivi odločbi in dejstvu, da tožeča stranka ni izpolnila obveznosti, ki ji je bila naložena z izvršljivo odločbo. Odločba je v skladu s 3. točko drugega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izvršljiva po poteku izpolnitvenega roka, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve. Če je v odločbi določeno, da se mora dejanje opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka. V skladu s prvim odstavkom 297. člena ZUP pa v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori kdo drug in te obveznosti ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške. Tožnikova pritožba pa je bila zavržena v delu, ki se nanaša na A., saj jo je v tem delu vložila neupravičena oseba.

Tožnik v tožbi povzema, kaj določa odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, navaja vsebino sklepa o izvršbi ter zatrjuje, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Pojasnjuje, da so bili gabariti in objekt na zadevnem zemljišču zgrajeni že pred 31. 12. 1967 in tako velja pravna domneva, da gre za legalno gradnjo z gradbenim dovoljenjem. Tožnik ter njegov oče so verjeli, da ni potrebna legalizacija nadzidave zadevnega objekta. Objekt je že evidentiran v zemljiški kataster in v kataster stavb in tudi uporaba ter namembnost se ni v ničemer spremenila. Ne gre za novo individualno gradnjo, ampak za prenovo v sklopu funkcionalne celote zadevnega zemljišča. Z odstranitvijo objekta bi se uničilo tlorisni in višinski gabarit, ki je bil zgrajen z domnevno veljavnim gradbenim dovoljenjem. Razen tega tožnik v objektih prebiva in jih uporablja in ima za to ustrezen pravni naslov in sicer zakupno pogodbo iz leta 2008. Gradnja oziroma obnova del se izvaja na podlagi soglasja kmetijske skupnosti Izola Piran številka 5/37-79 z dne 6. 10. 1980. Zaradi tega ni mogoče trditi, da se je objekt gradil brez kakršnegakoli veljavnega upravnega akta. Da se je objekt že prej nahajal, pa je razvidno tudi iz aero posnetka. Tožnik si je aktivno prizadeval, da bi se gradnja zadevnega objekta legalizirala. Sankcija odstranitve objekta je nasorazmeren ukrep z oziroma na dejstvo, da tožnik in njegova družina tu prebivajo že mnogo let. Poleg tega pa je s strani vlade podan predlog Zakona o dopolnitvi Zakona o graditvi objektov v nujni postopek, zadevni predlog pa rešuje problematiko nedovoljenih gradenj in je med ukrepi predvidena tudi možnost legalizacije neproblematičnih nedovoljenih gradenj. Tožnik predlaga, naj se moratorij nanaša tudi nanj. Predlaga, naj sodišče oba akta odpravi, s priglasitvijo stroškovnika pa smiselno zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka: Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit in je prvostopenjski organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporen sklep o dovolitvi izvršbe, ki se le v enem delu nanaša na tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, to je v tistem delu, ki mu nalaga obveznost odstraniti bazen in zunanjo ureditev. Gre za akt, s katerim se zagotavlja realizacija odločbe, ki se v delu, ki se nanaša na tožnika, izvršuje (odločba je bila namreč izdana glede določenih obveznosti tudi A.). Sklep o dovolitvi izvršbe mora vsebovati podatek o izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje, vsebovati mora tudi podatke o načinu izvršbe. Sklep o dovolitvi izvršbe je torej akt, katerega izdaja temelji na izvršljivi odločbi, zato zoper njega zakon v določilu 292. člena ZUP dopušča pritožbo, ki se lahko nanaša le na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Tisti razlogi pa, ki jih tožnik navaja v tožbi, se nanašajo na pravilnost odločbe, ki se izvršuje, ne nanašajo pa se tožbene navedbe na samo izvršbo, razen v delu, v katerem tožnik predlaga odlog izvršbe zaradi spremenjene zakonodaje.

Ker torej v postopku izvršbe niso možni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost odločbe, ki se izvršuje, sodišče tožbenih navedb ne more upoštevati, prav tako jih ni mogel upoštevati drugostopenjski organ. Tožnik torej v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na to, ali velja domneva o legalizaciji objekta, saj je take ugovore možno uspešno uveljavljati le zoper odločbo, ki je izvršilni naslov, ne pa zoper sklep o izvršbi.

Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na tožnikov predlog za odlog izvršbe, pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi tožniku pojasnil, da je 28. 12. 2013 začel veljati Zakon o dopolnitvah Zakona o graditvi objektov, ki v 1. členu dopolnjuje Zakon o graditvi objektov z novim 156.a členom, ki določa, da poleg razlogov za odlog izvršbe, določenih z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, gradbeni inšpektor pri nelegalnih gradnjah, neskladnih gradnjah ali objektih, ki se uporabljajo brez predpisanega uporabnega dovoljenja, na predlog inšpekcijskega zavezanca odloži izvršbo inšpekcijske odločbe, če inšpekcijski zavezanec izkaže, da obstajajo v tem členu navedeni razlogi. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bilo predlogu tožnika za odlog izvršbe točke 2.b izreka odločbe z dne 19. 9. 2013 (to je v konkretnem primeru izvršilni naslov) tudi ugodeno.

Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka.

Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.