Jedro

Zakon predpisuje napotitev na pravdo z zahtevkom za nedopustnost izvršbe le v primerih, ko se ugovor nanaša na samo terjatev, bodisi da je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali je ta zastarala, ali je bila izpolnitev obveznosti odložena za čas, ki še ni iztekel. Ocena vrednosti stvari po določilu 215. člena ZIZ oziroma spor o pravilnosti te cenitve ne more predstavljati razloga za napotitev na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča, opr. št. In 152/94, z dne 23.5.1994, nedopustna v delu, ki se nanaša na vrednost osebnega avtomobila znamke Chrysler Lebaron, letnik 1990, reg. št. xx v višini nad 930.000,00 SIT. Hkrati je naložilo tožeči stranki, naj toženi povrne njene pravdne stroške v višini 76.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in navaja, da je po sporu tožene in tožeče stranke glede razveljavitve vseh sklepov zbora delavcev z dne 16.10.1992, na katerem naj bi bila tožeča stranka razrešena s funkcije direktorja tožene stranke, prišlo tudi do zahteve za razveljavitev pogodbe o nakupu avtomobila za 960.000,00 SIT. V tožbi II P 1107/92 je tožečo stranko zastopal kot v.d. direktorja g. B., ki pa pravno formalno sploh ni bil zastopnik D. L.. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča je bil razveljavljen sklep, s katerim je bil tožnik razrešen funkcije direktorja podjetja, zaradi česar je zahteval tudi obnovo postopka, po katerem je bil imenovan za v.d. direktorja g. B.. Takoj po pravnomočnem zaključku te obnove bo tožnik zahteval tudi obnovo postopka v tožbi II P 1107/92. Tožnik opozarja, da pogodba ni bila razveljavljena zaradi vrednosti avtomobila, temveč ker ni bil pravočasno plačan prvi obrok za nakup tega avta. Le-tega je moral zaradi socialne stiske prodati za 930.000,00 SIT po postopku cenitve preko avtohiše. Iz registracijskih podatkov izhaja, da je bil sporni avtomobil letnik proizvodnje 1989, tako da naj bi v petih letih izgubil samo 10.236,62 DEM oziroma samo približno 1/3 vrednosti novega avtomobila. Taka ocena pa je nerealna. Po oceni avtohiše naj bi avto po štirih letih uporabe izgubil približno 45 % vrednosti.

Cenilec, ki ga je določilo sodišče, ni opravil pravilne cenitve, saj je upošteval napačno nabavno vrednost avtomobila. Za izhodiščno vrednost je vzel vozilo Chrysler Lebaron 30V6, kar je popolnoma drugo vozilo, kot tisto, ki ga je naročilo ceniti sodišče. Tudi na opozorila tožnika cenilec napake ni popravil, sodišče pa ga v obravnavanem postopku sploh ni zaslišalo kot pričo ter se je v celoti naslonilo na napačno, nestrokovno in po mnenju samega cenilca nelogično cenitev. Napačno je tudi tolmačenje prvostopnega sodišča, da se je pritožnik strinjal, da se glavna obravnava dne 9.7.2004 lahko zaključi. Vodenje postopka, kot si ga je privoščila sodnica, sodi v arhive totalitarnih sistemov. Zato predlaga, da višje sodišče ugotovi, da je bil postopek v primeru I P 3154/2002 voden pristransko, saj je sodišče izločilo vse dokumente in dokaze tožeče stranke in zavrnilo predlog, da se s soočenjem dokaže neobjektivna cenitev g. B.. Prav tako je sodišče prve stopnje neobjektivno upoštevalo edini argument tožene stranke in v celoti upoštevalo cenitev, za katero pa sam avtor ugotavlja, da ni realna.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek napotitve dolžnika na pravdo je v času izdaje napotitvenega sklepa (4.9.2002) urejal 59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 z dopolnitvami, ZIZ), ki je določal, da sodišče v primeru, če je sklep o ugovoru odvisen od kakšnega dejstva, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je bilo med strankama sporno, napoti dolžnika, naj v danem roku začne pravdo ali drug postopek za nedopustnost izvršbe. Pri tem je bistveno, da se ugovor nanaša na samo terjatev, bodisi da je ta prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, ali je ta zastarala, ali je bila izpolnitev obveznosti odložena za čas, ki še ni iztekel. V teh primerih gre za dejstva, ki pomenijo neposredno prenehanje terjatve, oziroma odlagajo ali ovirajo njeno izpolnitev. Le za takšne vrste dolžnikovih ugovorov zakon predpisuje napotitev na pravdo z zahtevkom za nedopustnost izvršbe (primerjaj sodbo II Ips 46/98). V konkretnem primeru pa bi sodišče v izvršbi moralo uporabiti v času izdaje sklepa o izvršbi določilo 214. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.

l. SFRJ, št. 20/78 z dopolnitvami) oziroma v času cenitve premičnine povsem enako določilo 215. člena ZIZ. Ta določa, da v primeru, če stvari niso bile najdene ne pri dolžniku ne pri kom drugem, sodišče na upnikov predlog oceni njihovo vrednost in s sklepom odloči, da mora dolžnik v določenem roku izplačati to vrednost. Na podlagi takega sklepa lahko nato upnik proti dolžniku predlaga izvršbo. V konkretnem primeru torej izvršilno sodišče ni postopalo skladno z določilom zakona, saj bi moralo izdati sklep o ocenjeni vrednosti vozila, na podlagi katerega bi upnik nadaljeval z izvršbo. Razhajanja glede ocenjene vrednosti vozila namreč niso razlog, ki bi se nanašal na samo terjatev v smislu določila 59. člena ZIZ. Ker pa je bil tožnik pravnomočno napoten na pravdo, je imel zanjo seveda pravni interes. 60. člen ZIZ določa, da mora dolžnik v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe navajati dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi. Nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. V obravnavani zadevi je tožnik v tožbi predlagal kot dokaz glede višine vrednosti terjatve le vpogled v račun št. 10332567, cenik vozil Renault, cenitev škode podjetja B. F. z dne 7.6.1991, kupoprodajni pogodbi št. 15/92 in 124/93, pri čemer pa samih listin ni predložil, temveč je predlagal naj se vpogledajo v spisu In 152/94. Po vpogledu omenjenih listin pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se na njegove navedbe o manjvrednosti vozila zaradi karamboliranja nanaša le cenitev škode podjetja B. F., ki pa je bila v izvršbi priložena le v nemškem jeziku in nikoli prevedena, zato je sodišče v skladu z določilom 2. odst. 226. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 36/04) ni moglo upoštevati.

Pa tudi sicer je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da gre pri oceni vrednosti starega avtomobila, ki je redek na domačem trgu, za strokovno vprašanje, ki ga sodišče samo brez ustreznega znanja sodnega izvedenca ne more razrešiti. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi sodišče moralo upoštevati običajno izgubo vrednosti vozila v nekaj letih, saj je ta različna od posameznega tipa vozila. Tožnik pa ni pravočasno predlagal zaslišanja izvedenca B., ki je cenitev opravil v izvršilnem postopku, niti postavitve novega izvedenca, zato so njegove pritožbene navedbe o tem, da bi sodišče izvedenca moralo zaslišati, neutemeljene. Sodišče namreč odloča le na podlagi dokazov, ki jih predlagajo pravdne stranke, te pa so dolžne navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Tako je glede na dejstvo, da je vrednost vozila že bila ugotovljena s sodnim izvedencem v izvršilnem postopku, sodišče pravilno zaključilo, da tožnik le s priloženimi listinami ni dokazal, da bi bila izvršba dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča, opr. št. In 152/94, nedopustna v delu, ki se nanaša na vrednost spornega osebnega vozila v višini nad 930.000,00 SIT. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka pa v pritožbi navaja tudi druge razloge, ki se nanašajo na postopek v zadevi II P 1107/92, na podlagi katere je nastal izvršilni naslov, pri čemer zatrjuje, da bo vložila obnovo omenjenega postopka. V zvezi s tem sodišče druge stopnje ocenjuje, da ne gre za razloge v zvezi z nedopustnostjo izvršbe, ki bi bili pravno relevantni, bo pa tožnik v primeru vloženega izrednega pravnega sredstva zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, lahko zaprosil za odlog izvršbe v skladu z določilom 71. člena ZIZ.

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prehitro zaključilo glavno obravnavo. Iz zapisnika o naroku z dne 9.7.2004 izhaja, da je sodišče vpogledalo vse predložene dokaze, pri čemer sta se stranki strinjali, da sodišče lahko zaključi obravnavo, naknadno pa vpogleda še spisa In 152/94 in II P 1107/92, skladno z določilom 291. člena ZPP. Sicer pa tožnik na prvem naroku skladno z določilom 60. člena ZIZ ne bi mogel več predlagati novih dokaznih predlogov, saj bi moral to storiti že v tožbi oziroma najkasneje v pripravljalni vlogi po prejemu odgovora na tožbo.

Pritožba pa govori tudi o pristranosti sodnika, pri čemer podanih navedb ne konkretizira. Če gre smiselno za predlog za izločitev sodnika na prvi stopnji, je ta prepozen (72. člen ZPP), saj je tak predlog mogoče podati le do konca glavne obravnave.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora sodišče ob preizkusu paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). V nadaljnjem izvršilnem postopku pa bo moralo sodišče najprej s sklepom oceniti vrednost spornega vozila v skladu z določilom 215. člena ZIZ, nato pa odločiti o ugovoru zoper sklep o izvršbi.