Jedro

V predlogu za izdajo začasne odredbe mora predlagatelj navesti konkretne podatke o škodi, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta in za to predložiti ustrezne dokaze. Sicer se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 026/07 - sklep US), ki sta jo tožnika vložila dne 28.9.2007 (prejem na sodišču 1. stopnje) v zvezi s tožbo z dne 26.9.2007 (prejem na sodišču 1. stopnje), s katero izpodbijata uvodoma navedeni akt, ki pa ga tožbi nista priložila, temveč sta navedla, naj ga pridobi sodišče. Sodišče prve stopnje je izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo, ker tožnika za njeno izdajo nista izpolnila enega od ključnih vsebinskih pogojev, ker nista izkazala, da bi jima z izvršitvijo akta, ki ga izpodbijata (ki pa ga sodišče prve stopnje ob odločanju o začasni odredbi ni imelo, ni pa ga niti pridobilo od tožene stranke zaradi kratkega roka za odločanje o predlogu začasne odredbe), lahko nastala težko popravljiva škoda (2. oziroma 3. odstavek 32. člena ZUS-1).

Tožnika vlagata zoper prej navedeni sklep pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločitev prvostopnemu sodišču. Navajata, da nista mogli sodelovati v postopku podelitve koncesije, čeprav sta zanjo kandidirala in seznanila upravni organ z nepravilnostmi. Šele preko medijev sta izvedela za izpodbijano odločbo. Od Ministrstva za okolje in prostor sta zahtevala, da se jima prizna položaj stranskega udeleženca postopka in zahtevali vročitev odločbe, vendar se nič od tega ni zgodilo. Zato ni utemeljen očitek prvostopnega sodišča, da tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe nista priložili izpodbijanega akta. Prav molk organa je razlog za ta upravni spor in za izdajo začasne odredbe. Po sklenitvi koncesijske pogodbe namreč ne bo mogoče odpraviti njenih posledic. Kriterij sodišča prve stopnje glede izkazovanja težko popravljive škode je prestrog. V tožbi sta dejansko in pravno stanje zadeve obširno predstavila, izkazala sta tudi, da je njun uspeh v sporu verjetno izkazan. Predlagala sta tudi, da prvostopno sodišče vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani. Prav iz tega spisa in dejstva, da sta do sedaj opravljala to službo na območju Občine ..., izhaja, da jima z izpodbijanim aktom nastaja težko popravljiva škoda, saj te dejavnosti na tem območju, za katero sta se posebej usposobila in opremila, ne bosta mogla opravljati. V izpodbijanem aktu, s katerega vsebino sta seznanjena, je predviden 14 dnevi rok za sklenitev koncesijske pogodbe z izbranim koncesionarjem, torej bosta takrat morala sama prenehati opravljati to dejavnost na območju Občine ... To pa pomeni tudi, da bo morala prenehati opravljati svojo glavno dejavnost, saj takega dela na prostem trgu ni mogoče dobiti. Odpustiti bosta morala 4 zaposlene delavce, prodati specialno opremo in najbrž tudi likvidirati družbo. Te so logične posledice, ki jih ni treba dokazovati. Te posledice niso samo težko popravljive, temveč so celo nepopravljive. Čim bo sklenjena koncesijska pogodba, bo nastalo novo civilno pravno razmerje, v katerega pa ne bosta mogla posegati, kaj šele popraviti svoj pravni položaj zaradi nezakonito izdane odločbe. Zato je treba začasno odredbo izdati. V pravdi bosta dokazala ničnost aktov, ki so bili podlaga za izbiro koncesionarja. Pravda pa poteka več let. V tem času ne bosta mogla opravljati svoje dejavnosti in jima grozi likvidacija, izbrani koncesionar pa bo lahko realiziral svojo 8 letno koncesijsko pogodbo, čeprav za njegovo izbiro ni bilo nobene pravne podlage. Ker vsega tega prvostopno sodišče ni upoštevalo, je kršilo določbe ZUS-1 in smiselno Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se ni opredelilo do predloženih dokazov in tožnikoma ni jasno, ali je vanje sploh vpogledalo. Zakaj predloženi in predlagani dokazi za težko popravljivo škodo ne zadoščajo, prvostopno sodišče ni pojasnilo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je pavšalna. Take odločbe pa ni mogoče preizkusiti, s čimer je kršena ustavna pravica do enakega varstva (22. člen Ustave RS - URS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS). Menita, da so njune navedbe o grozeči težko popravljivi škodi dovolj konkretizirane in podprte z dokazi, ki so preverljivi s splošno znanimi dejstvi in izkustvi.

Tožena stranka in prizadeti stranki na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbena sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Za izdajo začasne odredbe po 2. oziroma 3. odstavku 32. člena ZUS-1 mora predlagatelj poleg splošnih procesnih predpostavk (upravičena oseba, vložena tožba) med drugim izkazati tudi, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo vsebino 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Zavzelo je tudi pravilno stališče, da tožnika s svojimi navedbami nista izkazala obstoja težko popravljive škode, ki naj bi jima nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, to je s sklenitvijo koncesijske pogodbe. Res je, da tega stališča prvostopno sodišče ni podrobno obrazložilo, vendar to ne pomeni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so zato tožnikoma kršene njune zatrjevane ustavne pravice. Tožnika namreč za svoje navedbe, da bosta morala odpustiti delavce, prodati opremo in družbo likvidirati, če ne bosta izbrana za koncesionarja, nista predložila nobenih dokazov. Nista namreč predložila dokaza o tem (na primer svoje po predpisih obvezne finančne evidence), da bi jima dejavnost dimnikarstva (javne službe, za katero sta kandidirala) pomenila edino oziroma glavno dejavnost, in da nimata drugih dejavnosti, iz katerih bi pridobivala dohodek; da te javne službe morda ne opravljata na drugem območju ipd. Ker takih dokazov nista predložila, prvostopno sodišče tudi po presoji vrhovnega sodišča zgolj na podlagi njunih izjav ni moglo šteti, da sta izkazala, da jima bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.