27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 751/2006 z dne 30. 8. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 580/2005 z dne 21. 3. 2006, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. XVII-80.876 (1341-02) z dne 28. 9. 2005 in z odločbo Upravne enote Maribor št. 201-961/1992-III 530 z dne 10. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev, da se pokojna C. C. C. C. (pravna prednica pritožnice) ni štela za jugoslovansko državljanko. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in upravnih organov, da je v obravnavanem primeru treba državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ugotavljati po določbah drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45). Vrhovno sodišče je pritrdilo tudi presoji Upravnega sodišča, da pritožnica v ponovljenem postopku (po odločbi Ustavnega sodišča št. Up-401/01 z dne 7. 3. 2002, Uradni list RS, št. 27/02 in OdlUS XI, 113), kljub temu, da je imela možnost dokazovanja, domneve nelojalnosti ni izpodbila.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev in ji očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Upravni organ naj bi zmotno uporabil določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen, saj naj bi ugotavljal nelojalnost, stranki pa naj ne bi dal možnosti sodelovanja v postopku. Brez glavne obravnave in ne da bi na zaslišanje vabil pritožnico, naj bi upravni organ zaslišal pričo, ki je Muzeju Narodne osvoboditve leta 1994 izročila arhivsko gradivo, tj. seznam članov Švabsko nemške kulturne zveze. Tako Upravno kot Vrhovno sodišče pa naj bi zmotno ugotovila, da upravni organ tega seznama ni štel kot dokaz. Upravni organ naj ne bi upošteval navedbe (in pisne dokaze) o ravnanju Č. (sina C. C. C. C.), listine, ki naj bi dokazovale, da se je pritožničina pravna prednica do smrti trudila pridobiti avstrijsko državljanstvo, okoliščine, da se je ob izgonu v Avstrijo "smatrala" za jugoslovansko državljanko, izvedenskega mnenja D. D. v zvezi s poskusi pridobitve avstrijskega državljanstva, zapisnika o zaslišanju vodje oddelka za dislocirano gradivo. Meni, da dokazi, ki jih je ponudila, izpodbijajo domnevo nelojalnosti, stališče upravnega organa druge stopnje, po katerem bi bilo domnevo nelojalnosti mogoče izpodbijati z dokazi o trajni, aktivni in kontinuirani lojalnosti, pa naj bi bilo zmotno. Pritožnica opozarja še, da naj bi šlo za enak primer kot v zadevi, o kateri je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. Up-517/01 z dne 16. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 49/02 in OdlUS XI, 118). Zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in odpravo izpodbijanih upravnih odločb ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

B.

3.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija odločitev, ki temelji na presoji, da v upravnem postopku in v upravnem sporu ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, ki je tretji pogoj iz določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45. Očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je očitno neutemeljen. Ne gre namreč za to, da se sodišči do njenih trditev o okoliščinah, s katerimi je utemeljevala lojalnost svoje pravne prednice, ne bi opredelili, temveč za to, da se pritožnica ne strinja s presojo, da pritožnica s temi trditvami domneve nelojalnosti ni izpodbila.

4.Zatrjevane kršitve pravice iz 22. člena Ustave pritožnica v obravnavanem primeru ne more utemeljiti z očitkom, da je upravni organ zaslišal pričo brez glavne obravnave in brez vabila pritožnici. Ne drži namreč trditev pritožnice, da sta sodišči napačno šteli, da izpodbijana odločitev upravnega organa ne temelji ne na izpovedi te priče ne na seznamu, ki ga je ta oseba izročila Muzeju. Pritožnica se sicer sklicuje na obrazložitev odločbe upravnega organa prve stopnje, prezre pa, da je že upravni organ druge stopnje opiranje odločitve na omenjeni seznam ocenil kot napako v dokazni oceni, ki pa ni mogla vplivati na pravilnost odločitve, ker je ugotovitev o članstvu v Kulturbundu oprta tudi na drugo arhivsko gradivo. Tako Upravno kot Vrhovno sodišče sta se opredelili tudi do pritožničinih ugovorov glede verodostojnosti tega drugega arhivskega gradiva. Pri tem sta upoštevali, da je to gradivo sekundarno in da nima značaja javne listine. Vrhovno sodišče je pojasnilo tudi, da že ena verodostojna listina zadošča kot dokaz o nekem dejstvu. Dejstvo, da se pritožnica s tako presojo ne strinja, pa samo po sebi še ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na odločbo št. Up-517/01. Ustavno sodišče je namreč v zadevi št. Up-517/01 presodilo, da je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker je upravni organ sam ugotavljal obstoj nelojalnega ravnanja pritožničinega prednika, ne da bi pritožnici dal možnost, da se izjavi glede obstoja tega pogoja, ta kršitev pa v upravnem sporu ni bila odpravljena. Obravnavani primer pa ni tak, kot to zmotno meni pritožnica. Ustavno sodišče je namreč z odločbo št. Up-401/01 že razveljavilo sodne in upravne odločbe, ker pritožnica v upravnem postopku glede ugotavljanja državljanstva C. C. C. C. ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Predmet te ustavne pritožbe je takó odločitev, ki je bila sprejeta v ponovljenem postopku, v katerem pa pritožnica ni bila prikrajšana za možnost dokazovati, da nelojalnost njene pravne prednice ni obstajala.

6.Po oceni Ustavnega sodišča je odločitev, da pritožnica ni uspela izpodbiti domneve nelojalnosti, tudi razumno obrazložena. Ustavno sodišče je namreč pritožnici že v odločbi št. Up-401/01 (enako kot pritožnici v zadevi št. Up-517/01) pojasnilo, da breme dokazovanja nosi tisti, ki se z omenjeno domnevo ne strinja. Navedlo je tudi, da se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju. Zato pritožnica očitka o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti niti s trditvijo, da naj bi izpodbijana odločitev temeljila na stališču, ki naj bi bilo v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan