Jedro

Po določilu 2.odst. 68.čl. KZ je potrebna za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja ugotovitev, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.

Za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 39.čl. KZ zadostuje ugotovitev, da udeležba storilca kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa glede na okoliščine, v katerih je povzročil prometno nezgodo, in glede na njegovo prejšnje obnašanje pri vožnji motornega vozila v javnem prometu, pomeni nevarnost za druge udeležence v javnem prometu.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obs. I.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

II.

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obs. I.Č. namesto po 1. odstavku 68. člena KZ izrečenega varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja na podlagi 39. člena KZ izreče stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 (enega) leta.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 15.4.1997 je bil obs. I.Č. spoznan za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen 7 mesecev zapora, na podlagi 1. odstavka 68. člena KZ pa varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil v cestnem prometu, pri čemer je bilo odločeno, da se mu novo vozniško dovoljenje ne sme izdati v času 2 let po pravnomočnosti sodbe ter da se čas, prebit v zaporu, ne všteje v čas trajanja ukrepa. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.8.1997 deloma ugodilo pritožbi obs. I.Č. in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen znižalo na 5 mesecev zapora, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obs. I.Č. in vrhovni državni tožilec Republike Slovenije.

Zagovornica obs. I.Č., odvetnica M.N., v uvodu zahteve navaja, da jo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodni odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva zagovornice obs. I.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz vsebine njene zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da v njej le oporeka dokaznim sklepom sodišča, ko navaja, da je dokazna ocena, da je le obsojenčevo psihofizično stanje vplivalo na nastanek prometne nezgode, zmotna in v nasprotju s podatki spisa, ker je celo sodišče ugotovilo, da je bila cesta ob ogledu kraja prometne nezgode še delno mokra. Zato je sodišče kršilo določbo 17. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni preverilo zagovora obsojenca o voznih razmerah. Take navedbe zagovornice obs. I.Č. so v popolnem nasprotju z zbranim dokaznim gradivom, prav tako pa je v popolnem nasprotju z razlogi sodbe njena navedba, da je celo sodišče ugotovilo, da je bila cesta v času prometne nezgode mokra. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je namreč navedeno, da je sodišče na podlagi zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode ter na podlagi fotografskih posnetkov kraja prometne nezgode ugotovilo, da je bilo cestišče suho, da pa so bili na fotografijah vidni le posamezni mokri madeži ob cestišču. Zagovornica obs. I.Č. tudi trdi, da je napačna ugotovitev sodišča, da je obsojenec povzročil prometno nezgode s krivdno obliko zavestne malomarnosti, ker je po njenem mnenju mogoče obsojencu očitati le nezavestno malomarnost. Zagovornica obs. I.Č. s temi trditvami, ki so prav tako neutemeljene, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanje. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva. Tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, čeprav zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti niti konkretno ne navaja, na kakšen način naj bi bile določbe kazenskega postopka bistveno prekršene. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje (stran 7 in 8) je sodišče podrobno in utemeljeno pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je ugotovilo, da je obsojenec ravnal z zavestno malomarnostjo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornice obs. I.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno sodbo glede izreka varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 68. členu KZ, pri čemer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu ne izreče varnostnega ukrepa po 68. členu KZ.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da je utemeljeno stališče vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije, da je sodišče z izrekom varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 68. členu KZ kršilo kazenski zakon, saj je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče izreči varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po 1. odstavku 68. členu KZ, če so izpolnjeni pogoji, navedeni v 2. odstavku tega člena. Ta varnostni ukrep se torej sme izreči, če sodišče spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče pa nesposobnosti obs. I.Č. za varno upravljanje z motornimi vozili ni ugotovilo, pač pa je le ocenilo, da je obsojenec nevaren voznik. Do konca leta 1994, ko je še veljalo določilo 68. člena KZ SFRJ, je bilo sicer mogoče storilcu kaznivega dejanja, s katerim se je ogrožal javni promet, ob pogojih iz 2. odstavka navedenega člena zakona izreči varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, torej če so bile podane okoliščine, ki so kazale, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Zadostovala je torej ugotovitev nevarnosti, medtem ko je po določilu 2. odstavka 68. člena KZ potrebna za izrek tega varnostnega ukrepa ugotovitev, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Iz razlogov pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče sicer ugotovilo, da obs. I.Č. zaradi tega, ker je bil že večkrat kaznovan zaradi prekrškov zoper javni promet in ker je tudi obravnavano prometno nezgodo povzročil, ko je bil pod vplivom alkohola, s takim ravnanjem pomeni nevarnost za javni promet, ni pa ugotovilo, da bi bil nesposoben za varno upravljanje z motornimi vozili. Zato je z izrekom varnostnega ukrepa po 68. členu KZ prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je odločilo, da se obs. I.Č. namesto varnostnega ukrepa po 68. členu KZ izreče po 39. členu KZ stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 leta, torej stransko kazen, katere izrek je bil predlagan tudi v obtožnem aktu. Za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 39. členu KZ namreč zadostuje ugotovitev, da udeležba storilca kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa glede na okoliščine, v katerih je povzročil prometno nezgodo, in glede na njegovo prejšnje obnašanje pri vožnji motornega vozila v javnem prometu, pomeni nevarnost za druge udeležence v javnem prometu. Tako nevarnost pa obs. I.Č. nedvomno predstavlja, saj je bil - kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa ter obrazložitve izpodbijane sodbe - doslej že večkrat kaznovan zaradi vožnje motornega vozila, ko je bil pod vplivom alkohola, pod vplivom alkohola je bil tudi, ko je povzročil prometno nezgodo, pa tudi po prometni nezgodi je ponovno vozil motorno vozilo, ko je bil pod vplivom alkohola, zaradi česar je bil kaznovan z odločbo sodnika za prekrške v C. z dne 7.2.1997. Tako je bilo torej potrebno obs. I.Č. zaradi njegove nevarnosti za javni promet izreči po 39. členu KZ stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za najdaljši možni čas ter mu s tem onemogočiti, da bi v tem času ogrožal javni promet. Takšna sprememba kazenske sankcije po presoji Vrhovnega sodišča ni v škodo obsojenca, saj mu je bila s pravnomočno sodbo izrečena strožja kazenska sankcija - varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas dveh let.