Jedro

Stranka ima resda pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je moč v okviru povračila stroškov nasprotni stranki naložiti plačilo (vseh) potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča (razen, če za to obstojijo upravičeni razlogi). V skladu z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.387,42 EUR nadomesti z zneskom 895,1 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Predlagateljica in nasprotni udeleženci sami nosijo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je z izpodbijanim sklepom: - zavrnilo predlog, v skladu s katerim naj bi se služnostna pravica nujne poti hoje in vožnje, ustanovljena s sklepom Temeljnega sodišča v Kranju, enota na Jesenicah, opr. št. N 8/79 z dne 19. 4. 1979, določena preko dela parcele št. 618/9, k.o. ..., v korist parcel št. 516/2, 516/3 in 516/5, vse k.o. ..., odpravila (1. točka izreka), - zavrnilo podredni predlog, v skladu s katerim naj bi se služnostna pot v korist nepremičnin parc. št. 516/2, 516/3 in 516/5, vse k.o. ..., prestavila na način, da se na nepremičnini parc. št. 518/9 odpravi (razen v skrajnem jugozahodnem delu, v trikotniku, ki je potreben za dostop iz javne poti parc. št. 518/6 do parcele št. 516/6), vzpostavi pa v korist nepremičnin parc. št. 516/5 in 516/3 služnost po skrajnem vzhodnem delu nepremičnine parc. št. 516/2, k.o. ..., v širini, kot je ta potrebna za izvrševanje služnosti poti (2. točka izreka), - odločilo, da je dolžna predlagateljica v roku 15 dni povrniti stroške nasprotnih udeležencev v višini 1.387,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje predlagateljica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi (s stroškovno posledico), podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Poudarja, da naj bi bila obrazložitev izredno skopa. Sodišče se v delu sploh ni opredelilo do njenih navedb, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Niti z besedo se ni opredelilo do njene trditve, da je bila nujna pot že v sklepu opr. št. N 8/79 z dne 19. 4. 1979 določena v nasprotju s tedaj veljavnimi prisilnimi predpisi. V nadaljevanju pojasnjuje, s katerimi okoliščinami naj bi bil v sklepu z dne 19. 4. 1979 utemeljen potek trase nujne poti po parceli št. 618/9, k.o. ... Ravno te okoliščine naj bi se po izdaji omenjenega sklepa v naravi spremenile na način in v tolikšni meri, da nujna pot, določena po njeni nepremičnini, ni več potrebna. Gospodujoče nepremičnine so na drug način pridobile povezavo z javno cesto. Betonska ograja je bila podrta, lastnik parcele št. 516/3 pa je opravil parcelacijo te nepremičnine. Nastala je še parcela št. 516/6, ki jo je prodal prvemu nasprotnemu udeležencu. Tako so nepremičnine, last nasprotnih udeležencev, pridobile povezavo z javno cesto, zaradi česar ni več nobene potrebe po uporabi njene nepremičnine. Nobene ovire ni, da prvi nasprotni udeleženec dostopa do svojih nepremičnin po parceli št. 516/6, vsi nasprotni udeleženci pa po potrebi tudi po parcelah št. 516/2 in 516/3. Nasprotni udeleženci uporabljajo tujo nepremičnino, medtem ko imajo zvezo z javno cesto že po svojih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da okoliščine iz 90. člena SPZ niso podane in da je njen predlog neutemeljen. Samo je ugotovilo, da je betonska ograja ograjenega vrta podrta, kar pomeni, da se dostopna pot lahko uredi po tej nepremičnini in ni več potrebe po tem, da se z nujno potjo obremenjuje tuja nepremičnina. Prav tako sodišče ugotavlja, da je nasprotni udeleženec res pridobil parcelo št. 516/6, kar potrjuje, da dostopna pot lahko vsaj delno poteka po njemu lastni nepremičnini. Kako „dodatno“ bi se z nujno potjo obremenila parcela št. 516/2, ostaja nepojasnjeno, saj ta ni sedaj na noben način obremenjena s kakršno koli nujno potjo. Da bi se to nepremičnino obremenilo nesorazmerno, ker bi morala pot potekati neposredno ob oknih in steni hiše, pa prav tako ni utemeljen argument. Lastnik te nepremičnine bi v vsakem primeru moral „obremenjevati“ svojo nepremičnino na tak način, saj lahko tako dostopa do javne ceste, uporaba lastne nepremičnine pa ima prednost pred uporabo tuje nepremičnine. V konkretnem primeru ta možnost je. Ker bo po tej poti tako in tako dostopal lastnik parcele št. 516/2, ni nobena dodatna obremenitev, če po tej poti dostopa še lastnik parcele št. 516/5. Odstranitev obstoječe kovinske ograje pa tudi ne sme biti razlog, da se dostopne poti ne prestavi in da se še nadalje dopusti uporaba tuje nepremičnine samo zato, ker tam pot v naravi pač že obstoji. Predlagateljica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Iz zapisnika naroka z dne 16. 5. 2019 izhaja, da je pooblaščenec nasprotnih udeležencev tedaj sam navedel, da nasprotni udeleženci DDV-ja pri vračilu stroškov poleg pripravljalne vloge z dne 13. 3. 2017 ne uveljavljajo tudi v zvezi s stroški, povezanimi z narokom z dne 2. 2. 2017, saj takrat sam ni bil zavezanec za DDV. Nasprotni udeleženci niso uveljavljali DDV-ja ne na vlogo z dne 13. 2. 2017, ne za zastopanje na naroku dne 2. 2. 2017. Sodišče je tako priznalo DDV od 1126 namesto od 926 točk. Poleg tega je odvetnik A. zastopal vse tri nasprotne udeležence. Zato jim je sodišče nezakonito priznalo stroške za vsako vlogo vsakemu posebej, saj se po 7. členu Odvetniške tarife za zastopanje več strank skupna vrednost storitve zviša za 10 % za vsako nadaljnjo stranko in se ne določi vrednost storitve za vsako nadaljnjo stranko znova v enaki vrednosti. Posebej to velja zato, ker je pooblaščenec vložil sicer formalno več vlog, ki pa so vsebinsko enake oziroma v pretežni meri celo identične. Sodišče je nasprotnim udeležencem priznalo tudi potne stroške na relaciji Maribor-Jesenice-Maribor in Maribor-V.-Maribor, glede na to, da ima njihov pooblaščenec udeležencev sedež v Mariboru. Večinska sodna praksa, na katero se pritožba sklicuje (oziroma citira odločbe), šteje, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Nasprotni udeleženci so iz kraja V., ki spada na območje Okrajnega sodišča na Jesenicah. Njihova pravica sicer je, da so pooblastili odvetnika iz Maribora, vendar pa predlagateljici ni moč naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, ki je na Jesenicah. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sodišča podane posebne okoliščine, nasprotni udeleženci v postopku ob predložitvi stroškovnika niso zatrjevali.

3. Nasprotni udeleženci so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predlagateljica je svoj(a) predlog(a) za (popolno oziroma delno) odpravo (spremembo) nujne poti, ustanovljene s sklepom Temeljnega sodišča v Kranju, enote na Jesenicah opr. št. N 8/79 z dne 19. 4. 19791 (glej prilogo A2), v breme njene parcele št. 618/9, k.o. ..., in v korist parcel št. 516/2, 516/3, 516/4 in 516/5, vse k.o. ..., utemeljevala z navedbami o tem, da je bila omenjena služnost določena v nasprotju s prisilnimi predpisi, kot tudi z zatrjevanjem, da so se po izdaji sklepa (z dne 19. 4. 1979) okoliščine (ki so bile razlog za njeno ustanovitev) v naravi spremenile na tak način, da nujna pot ni več potrebna (skratka ob sklicevanju na spremenjene okoliščine, kot to predvideva 90. člen SPZ2). Medtem ko je sklicevanje na okoliščino, da naj bi bila nujna pot z odločbo z dne 19. 4. 1979 ustanovljena v nasprotju s prisilnimi predpisi, za presojo njenih v tem postopku postavljenih predlogov brezpredmetna (te razloge bi lahko uveljavljala zgolj v postopkih s pravnimi sredstvi zoper odločbo iz leta 1979),3 pa je glede njenih trditev o spremenjenih okoliščinah sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da te v konkretnem primeru niso podane, kar vse je tudi prepričljivo obrazložilo (glej predvsem 6. - 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6. Tako je pojasnilo (vse to pa potrjujejo tudi skice oziroma grafični prikazi, razvidni iz izvedeniškega mnenja z dne 29. 10. 2018, ki ga je v postopku izdelal izvedenec geodetske stroke mag. B. B.), zakaj ni moč slediti predlagateljičinemu navajanju, da so zaradi podrtja betonske ograje s strani tretjega nasprotnega udeleženca in parcelacije nepremičnine parc. št. 516/3, v posledici katere je nastala parcela 516/6 (obe k.o. ...), ki jo je pridobil prvi nasprotni udeleženec, gospodujoče nepremičnine na drug način pridobile povezave z javno cesto. V zvezi s parcelo št. 516/6 je omenjeno sodišče izpostavilo, da gre za majhno in ozko parcelo (pritožba tem ugotovitvam ustrezno/jasno ne oporeka), s katero je bila obstoječa dovozna pot (zaradi možnosti dostopa gasilskih in drugih intervencijskih vozil) zgolj (nekoliko) razširjena. Skratka ne gre za noben nov oziroma samostojen (kot poskuša to prikazati pritožba), ampak zaradi potreb zgolj nekoliko razširjen dosedanji dostop (dovozna pot, ki naj bi bila prej široka 2,75 m, je sedaj na začetku široka 2,70 m, na koncu pa 3,20 m)4 prvega nasprotnega udeleženca do svoje parcele 516/5, k.o. ...5

7. Kar se tiče pritožničinega izpostavljanja možnosti dostopa (vseh nasprotnih udeležencev) po parcelah št. 516/2 in 516/3, k.o. ..., pa je sodišče prve stopnje prav tako (v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi s podrednim predlogom) prepričljivo pojasnilo, da bi v takem primeru pot potekala neposredno ob steni in oknih hiše na parceli št. 516/2, k.o. ..., kar bi predstavljalo veliko večjo obremenitev omenjene nepremičnine,6 kot je z obstoječo potjo obremenjena predlagateljičina parcela št. 618/9, k.o. ..., odstraniti pa bi bilo potrebno tudi obstoječo kovinsko ograjo, vključno z betonskim robnikom. Pritožba z izpostavljanjem, da je bila na parceli št. 516/3, k.o. ..., podrta betonska ograja (ograjenega vrta), zatrjuje, da se pot lahko uredi po tej nepremičnini, česar pa konkretno ne obrazloži.7 Slediti ni moč niti njenemu zatrjevanju, da bi moral lastnik parcele št. 516/2, k.o. ..., v vsakem primeru „obremenjevati“ svojo nepremičnino, in poudarjanju, da je možno z dostopno potjo tujo nepremičnino obremeniti šele, če ni možnega dostopa (poti) po lastni nepremičnini. Ob tem, da tudi vsebine „obremenjevanja“ parcele št. 516/2, k.o. ..., do katerega naj bi po njenih trditvah prišlo v vsakem primeru, ustrezno ne konkretizira, tudi njena druga trditev ne velja brez rezerve. To namreč jasno izhaja že iz 88. člena SPZ. Ta predvideva ustanovitev nujne poti tudi v primerih, ko sicer obstaja možnost povezave nepremičnine z javno cesto, a bi bila taka vzpostavitev povezana z nesorazmernimi stroški oziroma stroški (škodo/neugodnostmi), ki presegajo koristi, ki nastanejo z neposeganjem ali čim manj obremenjujočim poseganjem v sosednjo nepremičnino.8 V zvezi z omenjanjem poti (dostopa) po parceli št. 516/2, k.o. ..., tudi sicer ni (po)jasn(jen)o, kaj z ozirom na dejanske okoliščine, na podlagi katerih je bila s sklepom opr. št. N 8/79 z dne 19. 4. 1979 nujna pot ustanovljena, sploh predstavlja spremenjene okoliščine, ki so pogoj za uveljavljanje spremembe ali odprave nujne poti v skladu z 90. členom SPZ. Tudi iz tega razloga je pritožničino navajanje, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da okoliščine iz 90. člena SPZ niso podane, ne le presplošno,9 ampak tudi sicer neprepričljivo (kar velja tudi za sam očitek o zmotni uporabi določb 90. in 222. člena SPZ).

8. Pritožba pa je delno utemeljena glede odločitve o stroških. Z ozirom na to, da je predlagateljica šele s kasnejšo razširitvijo predloga tudi na drugo udeleženko in tretjega udeleženca ustvarila situacijo (potrebo), da sta slednja (po sicer istem odvetniku) vložila samostojna odgovora na predlog (pri čemer podani odgovori niso (v pretežni meri) identični, kot to (nekonkretizirano) zatrjuje pritožba), je sicer neprepričljivo njeno sklicevanje na uporabo 7. člena Odvetniške tarife.10 Ker je bila priglašena oziroma je sodišče prve stopnje nasprotnim udeležencem priznalo „samo“ eno nagrado za pripravljalno vlogo (z dne 13. 2. 2017), pa je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da jim za omenjeno vlogo ločene (samostojne) nagrade ne gredo.

9. Utemeljeno pa pritožnica navaja, da je pooblaščenec nasprotnih udeležencev na naroku dne 16. 5. 2019 pojasnil, da povračila DDV ne uveljavljajo glede pripravljalne vloge z dne 13. 2. 2017 kot tudi v zvezi z zastopanjem na naroku dne 2. 2. 2017. Zato bi moralo sodišče prve stopnje povračilo (22%) DDV obračunati od 926 odvetniških točk (oziroma od zneska 425,00 EUR) in ne od 1126 točk (oziroma od zneska 516,83 EUR), kot je to storilo. Nasprotnim udeležencem gre tako iz omenjenega naslova „zgolj“ 93,5 EUR (oziroma 20,2 EUR manj, ko jim je bilo v izpodbijanem sklepu prisojeno).

10. Stranka ima resda pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je moč v okviru povračila stroškov nasprotni stranki naložiti plačilo (vseh) potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča (razen, če za to obstojijo upravičeni razlogi,11 ki pa v konkretnem primeru niso razvidni). V skladu z večinsko sodno prakso (na katero se pritožba upravičeno sklicuje oziroma jo citira) velja, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Nasprotni udeleženci, ki so za zastopanje pooblastili odvetnika s sedežem v Mariboru, zato niso upravičeni do povračila celotnega zneska slednjemu nastalih potnih stroškov. Kot upravičene je za konkretni primer pritožbeno sodišče štelo potne stroške odvetnika, ki bi imel sedež v Kranju. V njem ima namreč sedež ne le Okrožno sodišče, ki obsega tudi območje Okrajnega sodišča na Jesenicah,12 ampak tudi večje število odvetnikov. Nenazadnje ima v Kranju sedež tudi predlagateljičina odvetnica in je bilo skladno temu priglašeno tudi povračilo njenih potnih stroškov. Glede na poti, ki jih je v okviru izračuna potnih stroškov (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) upoštevalo sodišče prve stopnje in razdaljo na relacijah Kranj - Jesenice - Kranj (skupaj 70 km) oziroma Kranj - V. - Kranj (skupaj 52 km), so nasprotni udeleženci upravičeni do povračila potnih stroškov svojega odvetnika „zgolj“ v višini (ki vključuje tudi DDV) 118,27 EUR (kar pomeni, da jim gre iz tega naslova 472,16 EUR manj, ko jim je bilo v izpodbijanem sklepu prisojeno). Skupni znesek stroškov za zastopanje v postopku na prvi stopnji, do povračila katerega so nasprotni udeleženci upravičeni, tako znaša 895,1 EUR.

11. V skladu s predhodno navedenim je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeniti tako (3. točka 365. člena ZPP13 v zvezi z 42. členom ZNP-114), da se znesek 1.387,42 EUR nadomestiti z zneskom 895,1 EUR. Ker ostali razlogi, na katere se pritožnica sklicuje, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v ostalem (izpodbijanem, a nespremenjenem) delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

12. Ker je predlagateljica s pritožbo uspela v sorazmernom majhnem delu (zgolj delno zoper stroškovno odločitev), sama nosi svoje stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 42. členom ZNP-1). Tudi nasprotni udeleženci sami nosijo svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o predlagateljičini pritožbi (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 42. členom ZNP-1).

1 V zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1350/79 z dne 10. 1. 1980 (priloga B4). 2 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 3 Zaradi česar je brezpredmeten tudi njen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tega njenega navajanja ni opredelilo. 4 Tudi tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožba ustrezno (jasno) ne oporeka. 5 Sama uporaba (tudi) parcele št. 516/6 za dostop do parcele št. 516/5, k.o. ... za prvega nasprotnega udeleženca ne pomeni, da se je potreba po uporabi predlagateljičine parcele kakorkoli (bistveno) zmanjšala. 6 Sodišče prve stopnje pri tem res (kot to izpostavlja pritožba) nekoliko nejasni govori o „dodatni“ obremenitvi parcele št. 516/2, k.o. ..., kar pa nima nobenega vpliva na siceršnjo prepričljivost (jasnost ključnih) razlogov, ki jih je podalo za sprejeto odločitev. 7 Sploh upoštevaje, da je parcela 516/3 „nad“ parcelo 516/2, k.o. ..., glede katere je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ureditev dostopa po njej ne bi bila ustrezna. 8 Glej A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 461 - 464. 9 Pritožba, ki nasprotuje samim (pravno obarvanim) zaključkom sodišča prve stopnje, (jasno) ne navede, katere ugotovitve dejanske narave naj bi bile napačne. 10 Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 11 Glej npr. VSL sodbo I Cp 1914/2017 z dne 27. 9. 2017 in VSL Sklep I Cp 1176/2017 z dne 23. 8. 2017. 12 Glej 115. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 94/2017, s kasnejšimi spremembami. 13 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 14 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19.