Jedro

Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijanim sklepom ustavilo kazenski postopek začet proti R.Ž. na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici KT 5. Sklenilo je še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun.

Zoper takšen sklep je pritožbo vložila višja državna tožilka B.O. zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi z 2. točko 370. člena ZKP. Meni, da se obdolženka namerno izogiba sojenju, kar predstavlja za sodišče objektivno oviro za sojenje in posledično tudi prekinitev teka zastaralnega roka v skladu s tretjim odstavkom 91. člena KZ-1, zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje zoper obdolženko, zoper katero je bil vložen dne 3. novembra 2009 obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, katero naj bi obdolženka storila 19. decembra 2008 in 8. januarja 2009, ustavilo zaradi zastaranja kazenskega pregona. Ob tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo petega odstavka 90. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom za nestrinjanje, ki jih je v pritožbi navedla višja državna tožilka in ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju kazenskega pregona glede očitanega kaznivega dejanja napačen. Sodišče prve stopnje si namreč določbo petega odstavka 90. člena KZ-1 in s tem šestletni rok za zastaranje kot tisti absolutni rok po katerem kazenski pregon v vsakem primeru zastara, razlaga napačno. Določbe 90. člena KZ-1 o zastaranju kazenskega pregona po kateri kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo glede na obravnavani primer šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1) namreč ni mogoče šteti kot absolutnega roka po izteku katerega posledica zastaranja nastopi v vsakem primeru. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 namreč zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-262/10-18 z dne 23. junija 2011 (točka 10 obrazložitve) je besedilo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 širše od drugega odstavka 112. člena prej veljavnega kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo). Poleg pravnih ovir se namreč po določbi novega zakona upoštevajo tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe. Glede na obrazložitev navedene odločbe (do katere je sicer prišlo ob presoji ustavnosti določb, ki se nanašajo na zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe), je treba kot nedosegljivo za državne organe šteti zlasti beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo. Kot je razumeti obrazložitev citirane ustavne odločbe v 11. točki, bi bilo nerazumno in v očitnem nasprotju z besedilom in namenom razlagati določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 tako, da rok za zastaranje teče tudi takrat, ko sojenje sploh ni mogoče, razlog, ki onemogoča sojenje pa povzroči sam obdolženec. Enako stališče je razbrati tudi iz uvodnih pojasnil h kazenskemu zakoniku (Kazenski zakonik KZ-1 in KZ-UPB1 uvodna pojasnila prof. dr. Ivan Bele, docent dr. Mitja Daisinger, prof. dr. Vid Jakolin, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 83). Iz pojasnil v točki 9.7. zastaranje (stran 83), je namreč razvidno, da ni nobenega razloga, da bi zastaranje teklo tudi v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko storilec ni dosegljiv državnim organom, saj v takšnih primerih ne gre za neaktivnost državnih organov, temveč za povsem druge razloge. Ni jasno, zakaj naj bi bil z zastaranjem kazenskega pregona „nagrajen“ storilec, ko bi pobegnil v tujino in se izmikal roki pravice (tretji odstavek 91. člena KZ-1), oziroma kot je zapisalo Ustavno sodišče v prej citirani odločbi v točki 12 obrazložitve, teža očitanega kaznivega dejanja, je tako glede rokov za zastaranje kazenskega pregona bistvena, glede trajanja sojenja oziroma posameznih faz sojenja pa sicer ni nepomembna, nikakor pa ni odločilna.

Za odločitev, ali je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je pomemben odgovor na vprašanje, ali je bila obdolženka tekom zastaralnega roka dosegljiva državnim organom naše države ali ne in če ni bila, kdaj so nastopile okoliščine zaradi katerih zastaranje ni teklo. Glede na spisovne podatke v obravnavani zadevi ni dvoma, da obdolženka ni bila dosegljiva državnim organom naše države vse od vložitve obtožnega predloga dalje, saj ji kljub nedvomno izkazanemu prizadevanju sodišča ni bilo mogoče vročiti ne obtožnega predloga ne vabila na glavno obravnavo. Tudi če bi šteli, da ni izkazano, da je bil obtožni predlog obdolženki vročen na naslovu njenega bivališča v Kraljevini Danski. (glede na podatke v spisu naj bi vabilo prevzel njen novi zakonski partner), pa je glede na spisovne podatke razvidno, da je bil obdolženki nato obtožni predlog skupaj z vabilom vročen najkasneje 20. septembra 2011 (prevod listin v prilogi C12 spisa), saj je takrat zahtevo za vročitev poziva obdolženki na zaslišanje, vabilo obdolženki na glavno obravnavo in obtožni predlog prevzel pooblaščeni predstavnik obdolženke na zaprošenem sodišču v R., kamor se je obdolženka preselila iz Kraljevine Danske. Glede na ugotovitev, da se obdolženka na vabila sodišča ni odzvala ter da je najmanj od takrat dalje bila seznanjena z vloženim obtožnim predlogom, so od takrat dalje tudi nastopile okoliščine, ko zastaranje ne teče, saj obdolženka ni dosegljiva državnim organom, da bi se zoper njo lahko izvedel kazenski postopek. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).