Jedro

Če revident zatrjevanih hudih posledic ne izkaže, tudi njihova presoja ni možna, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 14. 2. 2008 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K 1. točki izreka :

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 8. 2006, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto z dne 7. 2. 2006. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik ustaviti gradnjo objekta, ki se uporablja kot hlev za govejo živino in silos, tlorisne velikosti 20,50m x 30,00m, na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., objekt odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena le, če gre za zadevo, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, saj gre za izrek inšpekcijskega ukrepa, ta pa ni izražen v denarni vrednosti. Tudi navedba revidenta, da njegova obveznost po dokončnem aktu presega 20.000,00 EUR, ker mora odstraniti objekt, ki je po njegovi oceni vreden 41.700,00 EUR, ter njegova oznaka vrednosti spornega predmeta s pcto 41.700,00 EUR, glede na zakonsko zahtevo ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident zatrjuje, da izpodbijana sodba bistveno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V zvezi s tem še navaja, da to priznava tudi sodišče prve stopnje, ki na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da iz obstoječe upravno sodne prakse izhaja, da je treba zakonitost gradnje presojati po predpisu, ki je veljal v času gradnje, ne pojasni pa, zakaj je od tako uveljavljene prakse odstopilo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, to je odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 352/2007 z dne 17. 1. 2008, X Ips 331/2008 z dne 5. 6. 2008, X Ips 521/2008 z dne 7. 8. 2008, X Ips 563/2008 z dne 4. 9. 2008, X Ips 454/2008 z dne 22. 1. 2009), bi moral revident natančno in konkretno navesti tako pravno vprašanje, glede katerega zatrjuje odstop od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča, kot tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča z navedbo opravilnih številk zadev, od katerih naj bi odločitev odstopala ter predložiti odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje. Tega revident ni storil. Navajal je le, da naj bi odstop od sodne prakse priznalo tudi sodišče prve stopnje. Ta njegova navedba pa je protispisna, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, da naj bi odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Izpodbijana sodba pa tudi sicer ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (I Up 1220/2002 z dne 31. 8. 2005, X Ips 796/2005 z dne 21. 8. 2008, X Ips 706/2004 z dne 3. 9. 2008).

9. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

10. Revident je sicer navedel posledice, ki mu bojo nastale z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta ( v objektu ima več kot 100 glav živine, ki jih ne more premestiti v drug objekt in bo moral te živali, v primeru rušitve objekta, oddati za zakol, kar bo zanj pomenilo veliko gospodarsko škodo, saj živali za zakol niso primerne), vendar svojih navedb ni izkazal. Ker ni izkazal, da ima v objektu zatrjevano število glav živine in da jih ne more premestiti v drug objekt, Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali so zatrjevane posledice za revidenta zelo hude, zato pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

11. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka :

12. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.