Jedro

Kot izhaja iz pritožbenih navedb, bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini, ne pa da jo je vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. V sporni zadevi je bilo sodišče dolžno zgolj presoditi izpodbijani odločbi, torej odločitev toženca, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 6. 2. 2023 in sklep št. ...z dne 19. 8. 2022 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi ponavlja razloge, kot jih je navedel že v sami tožbi, in sicer, da so bili prispevki za zdravstveno varstvo plačani, kar je razvidno iz potrdila z dne 31. 8. 2023, kljub temu pa mu toženec zahtevano pravico nezakonito odreka, saj mu še ni izplačal nadomestilo plače ter ostalih stroškov. V nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1. Sodišče je namreč izpodbijani akt odpravilo, ni pa odločilo o podlagi tožbenega zahtevka oziroma tožencu ni naložilo izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, čeprav bi na podlagi predložene listinske dokumentacije v spisu sodišče moralo o tem odločiti. Tudi ugotavljanje višine tožbenega zahtevka pred sodiščem ne bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, saj je bilo dejansko stanje nesporno ugotovljeno z zdravniško dokumentacijo o začasni zadržanosti tožnika od dela, ki je tožencu v celoti dostavil svoj zahtevek in ga utemeljil ter obrazložil. Prav tako mu sodišče ne bi odvzelo pravice do pritožbe v upravnem postopku, saj bi toženec moral tožniku izplačati nadomestilo plače ter ostale stroške na podlagi predložene zdravniške dokumentacije iz že omenjenega potrdila. Podana je tudi kršitev po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2. Izpodbijane sodbe se namreč ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje pa tudi razlogom sodbe o odločilnih dejstvih. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta bila izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka in izpodbijana dokončna odločba toženca nepravilna in nezakonita, pri čemer pa je zmotno uporabilo določbo 82. člena ZDSS-1. S tem je tožniku kršilo njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 14. in 15. točki Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma izda novo sodbo, s katero nadomesti izpodbijano sodbo.

3. Zoper izpodbijano sodbo je pritožbo vložil tudi toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje pravno zmotno. Poziv za dopolnitev vloge tožnika v pravnem postopku ne bi pripeljal do drugačne odločitve toženca. Predlog za obnovo je v razmerju do vseh izdanih dokončnih odločb toženca prepozen, kar je toženec pojasnil tudi v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje bi lahko upoštevaje načelo ekonomičnosti, slednje ugotovilo na podlagi spisovne dokumentacije. Kot je izkazano z dokazili v upravnem spisu, so vse izpodbijane odločbe toženca postale dokončne že pred več kot tremi leti, vključno z zadnjo odločbo in sklepom št. ... z dne 16. 9. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 2. 2017, ki je postala dokončna z 23. 2. 2017. Prav tako ne gre zanemariti dejstva, da je krivda, da potrdilo o poravnanih prispevkih ni bilo predloženo že v času odločanja o pravicah, izključno na strani tožnika. Iz potrdila FURS, ki ga je pridobil toženec z dne 28. 9. 2016 je razvidno, da je bil tožnik na dan 28. 9. 2016 še vedno dolžnik iz naslova neplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Omenjeno izhaja tudi iz odločbe z dne 20. 2. 2017. Nadalje je toženec tudi že pojasnil, da ne gre za odločitev o predhodnem vprašanju in da s tem ni podlage za obnovo postopka po 4. točki v zvezi s 1. točko 260. člena ZUP. Tožnikov predlog za obnovo postopka je tako prepozen in tudi neutemeljen. Posledično morebiten poziv tožniku za dopolnitev predloga za obnovo, ne bi imel nobenega vpliva na odločitev, kot jo je sprejel toženec. Sodišče prve stopnje tako sploh ni ugotovilo dejanskega stanja, na podlagi katerega je odločil toženec. Sodišče bi moralo izvesti dokazni postopek, saj je v spisovni dokumentaciji razpolagalo z vsemi relevantnimi dejstvi ter sprejeti vsebinsko odločitev o tem, ali je toženec sprejel pravilno odločitev glede zavrženja. Namesto tega pa je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in na temelju napačne uporabe materialnega prava, odločitev prepustilo tožencu, ki je odločitev že sprejel in pri kateri tudi v celoti vztraja. Sodišče se tudi ni opredelilo glede pravočasnosti vložene tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

4. Na pritožbo toženca je odgovor podal tožnik, ki pritožbene razloge, kot jih je podal toženec v celoti zavrača ter vztraja pri vloženi tožbi in vseh dosedanjih navedbah.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. 7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 6. 2. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 19. 8. 2022. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ toženca predlog za obnovo postopka zaradi izplačila nadomestila plače, potnih stroškov, stroškov zdravstvenih storitev in zdravil, kot prepozen zavrgel. V obrazložitvi so navedene vse zavrnilne odločbe. Prvostopenjski organ v obrazložitvi tudi navaja, da je zadnja odločba, na katero se obnova postopka nanaša (odločba št. ... z dne 16. 9. 2016 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 2. 2017. Prvostopenjski organ ugotavlja, da se skladno s četrtim odstavkom 263. člena ZUP, po preteku treh let od dokončnosti odločb, obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (izjemoma se lahko predlaga oziroma začne obnova postopka tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP). Prvostopenjski organ ugotavlja, da predlog za obnovo postopka ni vložen pravočasno, zato ga je potrebno zavreči. Tudi drugostopenjski organ ob reševanju tožnikove pritožbe ponovno navaja vse odločbe, ki so bile izdane v zvezi z izplačilom nadomestila plače ter ostalih stroškov zdravstvenih storitev. Posebej omenja zadnjo odločbo, izdano dne 16. 9. 2016 (gre za prvostopenjsko odločbo). Dokončna odločba glede navedene odločbe je bila izdana 20. 2. 2017. 8. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, bi sodišče prve stopnje moralo zadevo obravnavati po vsebini, ne pa da jo je vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Na navedeno določbo se navezuje 1. alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. V sporni zadevi ne gre za tako stanje, saj je bilo sodišče dolžno zgolj presoditi izpodbijani odločbi, torej odločitev toženca, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla. Tožnik v tožbi navedenih upravnih odločb tudi ni izpodbijal zaradi morebitnih procesnih kršitev (torej da bi bil kršen 66. člen ZUP).

9. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo zaradi kršitve 82. člena ZDSS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo razčistilo, kaj je med strankama sporno, ter nato o zadevi ponovno razsodilo.

10. Ker sodišče zadeve še ni obravnavalo po vsebini, pritožbeno sodišče meni, da samo ne more prevzeti pristojnosti, ki jih ima sodišče prve stopnje. Namen instančnega odločanja namreč ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.