Jedro

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov davčnega postopka je bila pravilno zavrnjena. Ker so mu bile z odločbo z dne 19. 4. 2011 dodatno odmerjene davčne obveznosti, namreč ni mogoče trditi, da se zanj postopek ni končal neugodno. Sodišče se strinja tudi s stališčem, da je pravilen davčni obračun dolžan predložiti davčni zavezanec in da zato stroški, ki nastanejo v zvezi s pripravo pravilnega davčnega obračuna, ne morejo bremeniti davčnega organa, pač pa, ker se je postopek zanj končal neugodno, tožnika samega. Odločitev o tem, ali bo znesek premalo plačanih dajatev ugotovil sam ali pa bo za to najel zunanje izvajalce, pa je odločitev samega tožnika in ne davčnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad zahtevek tožnika kot zavezanca za davek za povrnitev stroškov postopka zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri davčnem zavezancu opravil davčni inšpekcijski nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009. V nadaljevanju je bila zavezancu za davek dne 19. 4. 2011 izdana odločba, s katero mu je bilo naloženo plačilo davkov in prispevkov. Dne 9. 2. 2011 pa je podal zahtevo za povrnitev stroškov postopka v skupnem znesku 7.514,96 EUR ter k slednjemu priložil račun z dne 31. 12. 2010, ki ga je izdala družba A. d.o.o. za razvoj aplikacije „poračun dajatev za regres in prehrano za 2009 za DURS“. V zahtevi za povrnitev stroškov je tožnik priglasil stroške davčnega zavezanca za pripravo podatkov za davčni pregled, stroške zunanjega izvajalca A. d.o.o., nagrado za posel, pavšalni znesek, stroške taks po odmeri ter 20 % DDV. Dne 23. 3. 2011 pa je poslal še popravek stroškov, s katerimi sporoča davčnemu organu, da je v pripombah na zapisnik dne 9. 2. 2011 pri priglašenih stroških prišlo do računske napake, saj je pravilen znesek za nagrado za posel znaša 12.624,50 EUR in ne 4.975,00 EUR.

Davčni organ je tožnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov postopka preveril ter ugotovil, da jo je potrebno na podlagi 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v povezavi z 118. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrniti. Omenjeni člen namreč določa, da trpi stroške postopka zavezanec za davek, če so bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljene nepravilnosti. To se je zgodilo tudi v danem primeru. Zato trpi stroške postopka zavezanec za davek sam.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-02-14/2011-3 z dne 28. 11. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 79. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da se v skladu z omenjenim zakonom stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, stroški davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Če se je zanj končal neugodno pa v skladu s tretjim odstavkom omenjenega člena bremenijo zavezanca za davek samega. Če so bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovljene nepravilnosti, ki imajo za posledico višjo davčno obveznost, trpi stroške postopka iz tretjega odstavka tega člena zavezanec za davek, kot to določa peti odstavek omenjenega člena. To se je zgodilo tudi v danem primeru. Tožniku so bile v davčnem postopku odmerjene dodatne davčne obveznosti, odločitve iz prvostopne odločbe pa ni uspel izpodbiti niti z vloženo pritožbo. Pritožbeni organ je namreč pritožbo zoper glavno odločbo zavrnil in potrdil odločitev prvostopnega organa v celoti. Stroški zunanjega izvajalca A. d.o.o. po mnenju pritožbenega organa predstavljajo stroške, ki sodijo v kategorijo izdatkov za strokovno pomoč, ki so prav tako našteti v tretjem odstavku omenjenega člena in v primeru neuspeha bremenijo zavezanca za davek. Pritožniku je bilo sicer z ustnim sklepom naloženo, da sam ugotovi zneske premalo plačanih dajatev, ki izvirajo iz nepravilnega obračuna davkov in prispevkov. Ker pa je za izvedbo naloge najel zunanje izvajalce, ga v primeru neuspeha bremenijo tudi ti stroški. Pri tem pritožniku še pojasnjuje, da je vsekakor sam dolžan predložiti pravilen davčni obračun. Dolžnost oprave obračuna in s tem povezani stroški torej niso stvar davčnega organa.

Tožeča stranka v tožbi izpostavlja, da je sama vsebina izpodbijanega sklepa prvenstveno odvisna od vsebine odločitve v izpodbijani odločbi Davčne uprave RS, Posebnega davčnega urada, št. 0610-83/2010-020328 z dne 9. 5. 2011. Če bo odločitev naslovnega sodišča glede tožbe tožnice zoper omenjeno odločbo zanjo rešena ugodno, bo upravičena do povračila vseh stroškov davčnega postopka. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 79. člena ZDavP-2. V nadaljevanju prvenstveno kot glavne pritožbene razloge v tej tožbi povzema razloge iz tožbe zoper odločbo z dne 9. 5. 2011. Na koncu povzema, da je potrebno tožbi zoper izpodbijani sklep v predlagani obliki ugoditi ne samo, če bodo nastopile okoliščine iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, pač pa tudi zato, ker davčna organa v svojih odločitvah nista priznala povrnitve stroškov tožnice za pripravo podatkov za davčni pregled in zunanjega izvajalca A. d.o.o. za pripravo izračuna poračuna dajatev za davčni organ. Poudarja, da navedeni postavki ne sodita med nobeno izmed naštetih kategorij stroškov po tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2, ki bi jih morala nositi tožnica po petem v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2. Ne sodijo niti v okvir strokovne pomoči, temveč dejansko predstavljajo strošek davčnega organa, ki pa jih je davčni organ brez utemeljenega razloga prevalil na tožnico. Stroški za strokovno pomoč bi nastopili zgolj v primeru, če bi si tožnica sama izbrala strokovno pomoč v smislu 61. člena ZUP. Dejansko pa je šlo za stroške davčnega organa, ki so nastali na podlagi sklepa davčnega organa in kot taki ne morejo iti v breme tožnice. Gre za ravnanje, ki je bilo opravljeno izključno po izrecni zahtevi davčnega organa in ne po volji same tožnice. Zato jih je tudi dolžan nositi sam davčni organ in ne tožnica. Gre za napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev določb ZDavP-2 oziroma ZUP glede povrnitve stroškov.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj njeni tožbi ugodi ter izpodbijani sklep v zvezi s odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 11. 2011 odpravi in zadevo vrne davčnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožeča stranka pa naj toženi povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj z DDV in pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi obeh upravnih odločb. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je odločitev o tožbi zoper izpodbijano odločbo na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 odvisna od tega, ali je tožnik v sodnem sporu zoper izpodbijano odločbo z dne 19. 4. 2011 št. DT 0610-83/2010 020328 uspel ali ne. V zvezi s slednjim je sodišče uradoma ugotovilo, da je bila omenjena zadeva, ki se vodi pod opr. št. tukajšnjega sodišča I U 29/2012-8 pravnomočno zavrnjena dne 2. 10. 2012. Pravnomočno je bilo torej ugotovljeno, da so bile v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožniku ugotovljene nepravilnosti, ki imajo za posledico višjo davčno obveznost. Zato v takem primeru trpi stroške postopka iz tretjega odstavka tega člena zavezanec za davek. Stroški iz omenjenega člena so določeni zgolj primeroma. Zato tudi sporna dva stroška, ki jih tožeča stranka posebej izpostavlja, po mnenju sodišča delita usodo petega odstavka 79. člena ZDavP-2. Tudi iz drugega odstavka 113. člena ZUP, ki se sicer subsidiarno uporablja v davčnih zadevah, izhaja, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek za stranko končal neugodno. Sodišče se zato strinja z razlogi izpodbijane odločbe, zaradi katere je bila tožnikova zahteva za povrnitev stroškov zavrnjena. Glede na to, da so bile tožniku z odločbo z dne 19. 4. 2011 dodatno odmerjene davčne obveznosti, ni mogoče trditi, da se za tožnika postopek ni končal neugodno. Sodišče se tudi strinja z mnenjem drugostopnega organa, da je pravilen davčni obračun dolžan predložiti davčni zavezanec sam. Zato stroški, ki nastanejo v zvezi s pripravo pravilnega davčnega obračuna, ne morejo bremeniti davčnega organa, pač pa, ker se je postopek zanj končal neugodno, tožnika samega. Odločitev o tem, ali bo znesek premalo plačanih dajatev, ki izvirajo iz nepravilnega obračuna davkov in prispevkov, ugotovil sam, ali pa bo za to najel zunanje izvajalce, je samostojna odločitev tožnika in ne davčnega organa. Ob tem sodišče še pripominja, da tožnik pravne podlage za to, da bi moral ne glede na uspeh tožnika v postopku, sporne stroške kriti davčni organ, ni navedel, niti je ni našlo sodišče. Ni pa dvoma, da gre za stroške davčnega in ne kakšnega drugega postopka. Zato po mnenju sodišča ne gre za situacijo, po kateri bi bilo potrebno omenjena dva sklopa stroškov izločiti iz petega oziroma tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2. V tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 niso našteti vsi stroški davčnega postopka, ki lahko med tem postopkom nastopijo, ampak zgolj tisti, ki se najpogosteje pojavljajo.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroški upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zvrne nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.