13. 7. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 29. junija 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 751/2000 z dne 10. 7. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah št. P 376/96 z dne 29. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Višje sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pritožnikov primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je od tožencev zahteval, naj preprečita odtekanje meteorne vode z njune strehe v žleb njegove stanovanjske hiše oziroma naj na lastne stroške izdelata svoj odtočni žleb. V zadevi, ki je bila združena v enotno obravnavanje s prvo, pa je pritožniku kot toženi stranki naložilo vzpostavitev žleba za odtok meteorne vode v prejšnje stanje. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da je sporni žleb za odtekanje meteorne vode kot skupen del oziroma naprava obeh

stanovanjskih hiš skupna lastnina obeh pravdnih strank in ga imata obe pravico uporabljati.

Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišč in ravnanjem sodnice. Pojasnjuje svoje videnje dejanskega stanja, sodišču pa očita kršitve procesnega prava (predvsem nepravilnosti v dokaznem postopku), napačno uporabo materialnega prava, pristransko in nepošteno odločanje ter kršitev pravice do zasebne lastnine. V vlogi z dne 3. 11. 2003 (po izteku pritožbenega roka) pritožnik ponavlja navedbe iz ustavne pritožbe in dodatno navaja še, da je sodbo s pravnim poukom prejel s triletno zamudo.

B.

Pritožnik v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente, s katerimi je bil neuspešen že v pritožbenem postopku. Ustavno sodišče zato pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in v postopku z ustavno pritožbo ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja.

Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi ustavno pritožbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže.

Iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da pritožnik z navedbami, da sodnica ni upoštevala dokazov, ki jih je predložil, od nasprotne stranke pa dokazov sploh ni zahtevala, smiselno zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar te kršitve ne izkaže. Katere dokaze je pritožnik v dokaznem postopku predlagal in jih sodnica ni upoštevala oziroma jih je brez ustrezne obrazložitve zavrnila, pritožnik ni pojasnil. Nasprotno pa je iz izpodbijanih sodnih odločb razvidno, da je sodišče sledilo pritožnikovim dokaznim predlogom, obrazložilo pa je tudi, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo oziroma jih ni moglo upoštevati. S tem do kršitve 22. člena Ustave ni prišlo, saj je sodišče dolžno izvesti le dokaze, ki so po njegovi razumni presoji za odločitev v zadevi bistveni. Ker sodišče proti stranki v postopku, ki ne predloži zahtevanih listin, ne more uveljaviti prisilnih sredstev, kršitve procesnih jamstev tudi ne more biti v ravnanju sodišča, ki ni zagotovilo predložitve listine, ki je bila pri nasprotni stranki. Očitka, da je sodišče svojo sodbo oprlo tudi na dokaze, o katerih se ni imel možnosti izjaviti ("ilegalne papirje, ki jih je sodnica prevzela od priče, njemu pa jih ni hotela pokazati niti vnesti v zapisnik"), pritožnik ni izkazal. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb namreč ni razvidno, da bi odločitev sodišča temeljila tudi na dokazih, ki v dokaznem sklepu niso zajeti.

Z vidika morebitne kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave bi bilo lahko relevantno pritožnikovo zatrjevanje, da je sodnica, ki je vodila postopek na prvi stopnji, odločala pristransko, vendar pritožnik te kršitve s pavšalnimi in nedokazanimi navedbami ni izkazal.

Pritožnik tudi očitno napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nezakonitosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače in je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, namreč ne zadostuje za sklep o kršitvi katerekoli človekove pravice ali svoboščine.

Navedb, ki jih je pritožnik dodatno uveljavljal v vlogi po izteku roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS, Ustavno sodišče ni presojalo.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger