Jedro

Glede na dejanske ugotovitve sodišča o tem, na kakšen način je obsojenec povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo, pri čemer daje odločilen pomen udarcema z baterijsko svetilko, tudi dejstvo, da ne "komentira" poškodbe obsojenčeve roke, ne predstavlja nasprotja v razlogih pravnomočne sodbe in tudi ne odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.11.2003 obs. M.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ter mu po 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 300.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.7.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev materialnega prava. Predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in obravnavo pred drugim senatom.

Pooblaščenci oškodovanca kot tožilca D.P., odvetniki Odvetniške pisarne M.S. in odvetniki iz L., v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagajo, da Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da vlaga zahtevo zaradi kršitve materialnega prava, njen vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. Kršitev kazenskega zakona v zahtevi tudi ni obrazložena. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Iz tega sledi, da mora vložnik zahteve uveljavljano kršitev določno opredeliti in jo tudi ustrezno obrazložiti, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče kršitev zakona ne preizkuša po uradni dolžnosti.

Zahteva napada pravnomočno sodbo tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da so razlogi sodne odločbe nejasni, neutemeljeni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

Iz sicer obširnih navedb zahteve, ki v pretežnem delu napadajo dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, je mogoče v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka povzeti očitke, da sodišče druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo pritožbenih navedb v zvezi s potekom odločanja sodišča prve stopnje (posvetovanje in glasovanje) po končani glavni obravnavi, da se ni "dotaknilo" natančnih pritožbenih navajanj glede izpovedb M., da ni konkretno obravnavalo vseh pritožbenih razlogov, ki so relevantni in da je zato ostalo nepojasnjeno vse v zvezi s pritožbeno navedbo glede poškodbe hrbta oškodovanca, da je utemeljitev višjega sodišča v zvezi s presojo obsojenčeve prekoračitve pooblastil "absolutno nekorektna" in da bi višje sodišče lahko ugotovilo, da sodba (očitno prve stopnje) ne komentira poškodbe roke obsojenca, čeprav je dokument o tem v spisu in ga prvostopno sodišče uvršča med dokaze, vendar pa ga ne upošteva, kot tudi nobenega drugega dokaza v prid obsojenca.

Postopek odločanja je v ZKP predpisan v določbah 112. do 116. člena. Te določbe urejajo potek in način odločanja v primerih, v katerih izdaja odločbe senat. Med ostalim je v 2. odstavku 113. člena ZKP določeno, da predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje ter glasuje zadnji. Njegova dolžnost je poskrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo. Tako pritožba, vložena zoper prvostopenjsko sodbo, kot tudi zahteva, v bistvu izhajata iz sklepanja, da glede na kratek čas, ki je potekel od zaključka glavne obravnave do razglasitve sodbe, senat ni mogel vsestransko in popolnoma pretresti vseh odločilnih vprašanj. V pritožbi je zagovornik predlagal, da se v pritožbenem postopku zaslišita oba člana senata o tem, kako je "sojenje" potekalo. Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je dokazni predlog za ugotavljanje dejstev o poteku sojenja, tedaj tudi posvetovanja in odločanja o glavni stvari, ki je tajno, nedopusten in v nasprotju s smiselno razlago 1. odstavka 134. člena Ustave Republike Slovenije. Zato ni mogoče zaključiti, da pritožbeno sodišče navedb pritožbe v zvezi s posvetovanjem in glasovanjem senata ni presodilo. Res je, da se ni posebej opredelilo do trditev, s katerimi je pritožnik utemeljil domnevo, da senat glede na porabljen čas odločitve ni mogel sprejeti po vsestranski vsebinski preučitvi zadeve, vendar to ni odločilnega pomena. Po podatkih kazenskega spisa (list. št. 278 - 280) se je senat sodišča prve stopnje po končani glavni obravnavi umaknil k posvetovanju in glasovanju, predsednica senata pa je po zaključku posvetovanja in glasovanja razglasila sodbo in jo obrazložila.

Obsojenec in zagovornik pri razglasitvi sodbe nista bila navzoča, ker sta se sama tako odločila. Zgolj na podlagi dejstva, da je posvetovanje in glasovanje bilo opravljeno v času, ki ga navaja vložnik zahteve in ki izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi, ni mogoče sklepati, da senat ni postopal v skladu z navedenimi procesnimi določbami in da sprejeta sodba ni rezultat odločanja vseh njegovih članov. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitve določb, ki predpisujejo postopek posvetovanja in glasovanja, sodišču druge stopnje pa tudi ne, da ni postopalo po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP.

Določba 1. odstavka 395. člena ZKP zahteva od pritožbenega sodišča, da presodi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter o njih zavzame stališče in ga obrazloži. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do navedb, s katerimi je pritožba izpodbijala prvostopenjsko oceno izpovedbe priče R.M. Najprej s splošno ugotovitvijo, da soglaša s takšno dokazno oceno, nato pa z navedbo konkretnih razlogov (v 1. odstavku na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje), s katerimi je utemeljilo svoje stališče o presoji izpovedbe te priče, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s tem tudi o pritožbenih navedbah, ki zadevajo to vprašanje.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da šteje za dokazano, da je oškodovanec zaradi obsojencu očitanega ravnanja med ostalim utrpel tudi udarec v hrbtenico. Pri tem se je oprlo na listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na zdravljenje oškodovanca, fotografije in izvedensko mnenje. Ni pa utemeljilo, na kakšen način je oškodovanec dobil udarec v hrbtenico, tega tudi ni storilo pritožbeno sodišče. Vendar ta poškodba glede na ostale ugotovljene poškodbe ne predstavlja odločilnega dejstva, zaradi katerega bi lahko bil vprašljiv obstoj zakonskega znaka hude telesne poškodbe, katere nastanek je pogoj za ugotovitev, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje.

Sodišče je ugotovilo (razlogi sodbe sodišča prve stopnje na osmi in deveti strani), da se je preizkus alkoholiziranosti očitno vinjenega voznika že končal, ko je obsojenec na verbalne izzive subsidiarnega tožilca reagiral tako, da ga je s policijsko svetilko večkrat udaril in poškodoval. V nadaljnjih razlogih je utemeljilo, zakaj ne sprejema obrambne teze, da je obsojenec ravnal v silobranu, zaključuje pa tudi, da je prekoračil pooblastilo in z uporabo fizične sile (z udarci z baterijsko svetilko) obračunal z oškodovancem. Presodilo je tudi (razlogi v 2. odstavku na peti strani prvostopenjske sodbe), da bi obsojenec kot izkušen policist v dani situaciji glede na pooblastila moral in mogel uporabiti druga sredstva in metode, ne pa fizično umiriti oškodovanca. Iz takšnih razlogov je razvidno, da je sodišče na podlagi obsojenčevega ravnanja, ki ga je ugotovilo in štelo za dokazano, presodilo, da je pri uporabi prisilnega sredstva prekoračil pooblastila (1. in 2. odstavek 51. člena Zakona o policiji, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 110/2003). Pri tej presoji sodišča ne zavezujejo policijske ugotovitve in njihova ocena obsojenčevega dejanja. Zato tudi utemeljitev, ki jo je podalo sodišče druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje pri tem prevzelo vlogo izvedenca, ni odločilna.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča o tem, na kakšen način je obsojenec povzročil oškodovancu hudo telesno poškodbo, pri čemer daje odločilen pomen udarcema z baterijsko svetilko, tudi dejstvo, da ne "komentira" poškodbe obsojenčeve roke, ne predstavlja nasprotja v razlogih pravnomočne sodbe in tudi ne odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu.

Po obrazloženem bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

V ostalem obsegu zahteva za varstvo zakonitosti v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP izpodbija pravnomočno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer napada predvsem dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Te navedbe se nanašajo na vprašanje lokacije poškodbe na bradi, na presojo izpovedbe priče R.K., na trditev, da bi sodišče moralo preizkusiti tudi tezo napada in istočasne odvrnitve le tega s postavitvijo izvedenca za borilne veščine ter na grajo ocene verodostojnosti obsojenčevega zagovora in izpovedbe priče M.K. in ostalih prič z navajanjem okoliščin, ki po mnenju vložnika zahteve nasprotujejo dokazni presoji sodišča. Enako velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva napada oceno izvedenskega mnenja dr. E.S. ter hkrati očita sodišču druge stopnje, da v nasprotju z načelom in dubio pro reo zagovarja sodbo sodišča prve stopnje tako, da izvedenec ni (izrecno) izključil udarca z baterijo in da je takšna interpretacija izvedenca nekorektna. V teoriji in praksi velja načelo oziroma pravilo, po katerem se premalo zanesljivo dokazana obremenilna dejstva štejejo za neobstoječa in nasprotno, razbremenilna dejstva, ki jih ni mogoče zanesljivo dokazati niti izključiti, za obstoječa. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je razvidno, da se je sodišče glede načina nastanka poškodb oškodovanca oprlo na mnenje izvedenca dr. E.S. v povezavi z ostalimi za obsojenca obremenjujočimi dokazi. Obrazložilo je tudi, kako presoja mnenje izvedenca v delu, v katerem je dopustil možnost nastanka rane zaradi udarca z zapestnico. Izvedenec je na glavni obravnavi (list. št. 260) utemeljil, da sta za opisane poškodbe večinoma potrebna vsaj dva udarca, da je rana na bradi bila ostra in da takšne poškodbe nastanejo zaradi udarca s trdim, ostrim predmetom ter da bi lahko izjemoma takšna rana nastala zaradi udarca za zapestnico oziroma, da so opisane poškodbe sicer bolj izjemoma nastale zaradi enega udarca, poškodba okoli oči in ličnice zaradi udarca s pestjo, rana na bradi pa bi ob istem udarcu nastala zaradi poškodbe z zapestnico. Sodišče, ki glede poteka inkriminiranega dogodka ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, je sprejelo mnenje izvedenca medicinske stroke v delu, v katerem je ugotovil nastanek poškodb zaradi udarcev s trdim predmetom. Sodišče druge stopnje je pri presoji prvostopenjske ocene navedenega mnenja ter pritožbenih navedb utemeljeno sklepalo, da je glede na navedeno prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo izvedensko mnenje. V takem položaju pa tudi ni mogoče sprejeti trditve, da je podan dvom glede načina nastanka poškodb, ki bi ga sodišče moralo razlagati v korist obsojenca.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).