Jedro

Ker je upnik rubež preklical, krivda za neizveden rubež ni bila na dolžniku, zato je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so bili stroški v zvezi z neizvedenim rubežem za predmetno izvršbo potrebni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 195,48 EUR nadomesti z zneskom 33,22 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dolžniku naložilo, da mora povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v znesku 195,48 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper navedeno odločitev se dolžnik pravočasno pritožuje ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Izpostavlja, da iz predmetnega spisa izhaja, da je upnik že 17. 8. 2020 obvestil sodišče o poplačilu terjatve s strani dolžnika in predlagal ustavitev izvršbe ter da dejstvo, da se upnik ni pritožil zoper zavrnitev zahteve, da o obračunu odloči sodišče, ne sme iti njemu v škodo. Zatrjuje, da za naprtitev dolžniku stroškov neizvedenega rubeža sodišče ni imelo nobene dejanske in pravne podlage, saj izvršitelj na rubež sploh ni pristopil in je stroške obračunal že dne 7. 9. 2020, medtem ko je rubež razpisal šele za 23. 9. 2020. Ker je izvršitelj račun z dne 7. 9. 2020 izstavil, ko je izvedel, da je terjatev s strani dolžnika poplačana in da seveda rubež ne bo potreben, dolžniku krivde za neizveden rubež ni mogoče očitati in tako upniku v zvezi z njim ni dolžan povrniti nobenih stroškov. Zatrjuje da ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za izvršbo, saj je dolžnik svojo terjatev izvensodno poravnal upniku, ki je to sporočil sodišču že dne 17. 8. 2020, zato ni bilo potrebnih nobenih nadaljnjih izvršilnih stroškov v zvezi z delom izvršitelja. Če pa upnik o poplačilu ni obvestil izvršitelja, potem to ne sme iti v škodo dolžniku. Predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zahteva upnika z dne 8. 3. 2021 za povrnitev stroškov izvršitelja zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo o upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroških v zvezi z delom izvršitelja v tem postopku dovoljene premičninske izvršbe, in sicer po dokončnem obračunu izvršitelja z dne 7. 9. 2020, iz katerega izhaja, da priznani znesek upnikovih stroškov v višini 195,48 EUR predstavlja vsoto stroškov izvršitelja v zvezi s seznanitvijo s spisom in vpisom v evidenco (50 točk), obračunom zakonskih zamudnih obresti (50 točk), obračunom stroškov (20 točk), pavšalom 5% od 152,60 EUR ter neizvedenim rubežem, razpisanim za dne 23. 9. 2020 (425 točk).

5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških predstavlja določba 38. člena ZIZ. Dolžnik mora upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), upnik pa dolžniku tiste, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ je predviden krivdni princip, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki svoje zapadle obveznosti ni poravnal upniku.

6. Pritožbenim trditvam, da je upnik že dne 17. 8. 2020 sodišče obvestil o poplačilu terjatve ter predlagal ustavitev izvršbe je mogoče slediti le v delu, ki se nanaša na izterjevano glavnico in zakonske zamudne obresti ter doslej odmerjene izvršilne stroške, ne pa tudi na dovoljeno izvršbo za nadaljnje izvršilne stroške. Po vpogledu v upnikovo vlogo z dne 17. 8. 2020 je namreč razvidno, da je upnik predlog za izvršbo umaknil le delno, še vedno pa je vztrajal pri izterjavi stroškov, ki bodo v tem postopku odmerjeni še imenovanemu cenilcu A. M. 7. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da krivda za neizveden rubež ni bila na dolžniku. Iz podatkov spisa, konkretno iz obračuna izvršitelja z dne 7. 9. 2020 namreč izhaja, da je upnik rubež za dne 23. 9. 2020 preklical. Glede na taka dejstva pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da so bili stroški v zvezi z navedenim rubežem za predmetno izvršbo potrebni, posledično pa niso bili potrebni niti stroški obračuna zakonskih zamudnih obresti1. 8. Ker pa je bila v predmetnem izvršilnem postopku s sklepom o izvršbi z dne 12. 1. 2018 dovoljena (tudi) premičninska izvršba, so ostali stroški izvršitelja, nastali v zvezi s tako izvršbo, za predmetni postopek bili potrebni.

9. Ob navedenem je zato pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je znesek 195,48 EUR nadomestilo z zneskom 33,22 EUR (195,48 EUR - (425 točk + 50 točk + 22 % DDV = 162,26 EUR))2. 10. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Ker je dolžnik s pritožbo delno uspel le glede stranske terjatve, po določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ ter prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej 71. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. 2 Po tretjem odstavku 6. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom znaša vrednost točke brez davka na dodano vrednost 0,28 EUR.