Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker pri odločanju o negmotni škodi nista dovolj upoštevali pomena prizadetih dobrin oškodovanca ter namena odškodnine, kot so te kategorije uveljavljene kot standardi v praksi, s čemer sta kršili določila 2. odstavka 200. člena ZOR. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanu v sodnem postopku je razvidno, da je tožnik pri poškodbi utrpel trajne posledice. Zmanjšana je gibljivost zapestja za 12 % ter groba moč poškodovane roke za 10 %. Tožnik s takšno poškodbo ni onesposobljen za kakršnokoli fizično delo, poleg tega pa mu je bila v letu 1984 priznana III. kategorija invalidnosti s pravico, da opravlja dela, kjer ni potrebna groba moč roke in fin prijem z desno roko. Tožniku tako poklicno delo ni bistveno oteženo ali celo onemogočeno, zaradi česar bi upravičeno trpel intenzivne duševne bolečine. Enak sklep je mogoč tudi v zvezi z drugimi aktivnostmi tožnika. Izvedenec medicinske stroke ne navaja posledic, ki bi jih lahko imel tožnik zaradi poškodbe v zasebnem življenju. Iz dejstev, ugotovljenih v sodnem postopku, ni razvidno, da bi tožnika posledice poškodbe pomembno ovirale v zasebnem življenju. Zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika je ob upoštevanju navedenih okoliščin in uveljavljenih sodnih standardov primerna odškodnina na tej podlagi 800.000,00 SIT.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,550.463,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa do plačila, v osmih dneh.

Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 256.302,00 SIT na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v osmih dneh."

2. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki na 11.012,00 SIT odmerjene revizijske stroške, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 2.150.463,00 SIT s pripadki ter stroške postopka v višini 378.925,00 SIT s pripadki. Hkrati je s sklepom sprejelo delni umik tožbe tožeče stranke v znesku 149.537,00 SIT in v tem delu ustavilo postopek. Ugotovilo je, da je bil tožnik oktobra 1981 na začasnem delu v Nemčiji poškodovan, ter da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu v rudniku. Prisodilo mu je odškodnino za nematerialno škodo, potem ko je ugotovilo, da obstajajo pogoji za izdajo delne sodbe.

Na pritožbo tožene stranke zoper delno sodbo, s katero je tožena stranka izpodbijala sodbo, ker je nasprotovala ugotovitvam sodišča o izključni odgovornosti tožene stranke, višini prisojene odškodnine ter odločitvi o stroških postopka, je pritožbeno sodišče omenjeno sodbo delno spremenilo. Sodbo je spremenilo le glede stroškov postopka (2. točka izreka) tako, da se tožniku prisojeni znesek stroškov zniža na znesek 355.975,00 SIT. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno in dovoljeno revizijo na temelju določil 385. člena Zakona o pravdnem postopku ( Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP ) v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih s predlogom, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke v celoti ugodi, oziroma da sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Revident navaja, da je bilo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je bila tožniku prisojena previsoka odškodnina, ki presega pravično denarno odškodnino v smislu 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99). Previsoka je odškodnina za telesne bolečine, saj stopnja bolečin in njihovo trajanje prisojene odškodnine iz tega naslova ne opravičujejo. Iz izvedeniškega mnenja iz leta 1987 je razvidno, da negibnost zapestja povzroča tožniku štiri odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, za kar je prisojena odškodnina v višini 1,200.000,00 SIT previsoka. V zvezi s tem sodišče ni pravilno upoštevalo tožnikove starosti. Znesek odškodnine za strah je sodišče oprlo na svojo oceno, da je tožnik utrpel primarni in sekundarni strah. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da pri tožniku ni prišlo do primarnega strahu, saj je izpovedal, da je po nesreči še nadaljeval z delom do konca delovnega časa. Obstoja primarnega strahu ni nikoli zatrjeval. Obstaja torej neskladje med razlogi sodbe in dokazi, ki so bili izvedeni v postopku, torej je sodišče pri odločanju o odškodnini kršilo določila 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Kršena so bila tudi določila 375. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka, ker je bilo v postopku odločeno le o delu tožbenega zahtevka, saj še ni znano, s kakšnim delom celotnega zahtevka bo tožnik v pravdi uspel. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker pri odločanju o negmotni škodi nista dovolj upoštevali pomena prizadetih dobrin oškodovanca ter namena odškodnine, kot so te kategorije uveljavljene kot standardi v praksi, s čemer sta kršili določila 2. odstavka 200. člena ZOR. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanu v sodnem postopku je razvidno, da je tožnik pri poškodbi utrpel trajne posledice. Zmanjšana je gibljivost zapestja za 12 % ter groba moč poškodovane roke za 10 %. Tožnik s takšno poškodbo ni onesposobljen za kakršnokoli fizično delo, poleg tega pa mu je bila v letu 1984 priznana III. kategorija invalidnosti s pravico, da opravlja dela, kjer ni potrebna groba moč roke in fin prijem z desno roko. Tožniku tako poklicno delo ni bistveno oteženo ali celo onemogočeno, zaradi česar bi upravičeno trpel intenzivne duševne bolečine. Enak sklep je mogoč tudi v zvezi z drugimi aktivnostmi tožnika. Izvedenec medicinske stroke ne navaja posledic, ki bi jih lahko imel tožnik zaradi poškodbe v zasebnem življenju. Iz dejstev, ugotovljenih v sodnem postopku, ni razvidno, da bi tožnika posledice poškodbe pomembno ovirale v zasebnem življenju. Zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika je ob upoštevanju navedenih okoliščin in uveljavljenih sodnih standardov primerna odškodnina na tej podlagi 800.000,00 SIT.

Utemeljena je navedba revidenta, da tožniku ni mogoče priznati odškodnine za primarni strah, saj sta se sodišči pri odločanju o odškodnini zaradi strahu, oprli le na predvidevanje izvedenca medicinske stroke o primarnem strahu, ne pa tudi na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik po nesreči nadaljeval z delom. Sodišči sta utemeljeno priznali tožniku odškodnino za sekundarni strah zaradi negotovih trajnih posledic poškodbe ter zaradi negotovosti ali bo potrebna operacija roke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova 200.000,00 SIT. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči tožniku iz naslova telesnih bolečin prisodili primerno odškodnino. Skupna revidentu priznana odškodnina, zmanjšana za akontacijo prejeto od zavarovalnice, tako znaša 1,550.463,00 SIT.

Tožena stranka v reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določila postopka, ker se ni opredelilo do njenih pritožbenih ugovorov zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki po njenem mnenju ne bi smelo odločiti o stroških postopka z delno sodbo, ker postopek v tej zadevi še ni končan. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija tožene stranke v tem delu ni utemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta odločili tudi o stroških postopka. Po določilih 329. člena ZPP lahko sodišče odloči o zahtevkih ali delih zahtevka, ki so zreli za odločitev. Sodišči sta z delno sodbo odločili o zahtevku tožnika za povrnitev nepremoženjske škode. Glede uveljavljanja tega dela tožbenega zahtevka so v celoti znani stroški postopka, znano pa je tudi razmerje uspeha strank v postopku, zato sta imeli sodišči pravico odmeriti stroške postopka.

Revizijsko sodišče je prisojeno odškodnino tožniku zmanjšalo za 28 odstotkov, zato je sorazmerno temu zmanjšalo višino stroškov na prvi stopnji, ki jih je treba priznati tožniku. Tožena stranka je z revizijo delno uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti sorazmerni del stroškov odmerjenih v skladu z odvetniško tarifo. Priznano je 126 točk po 87,40 SIT (Uradni list RS, št. 62/98).

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.