Jedro

Če sodišče ni pristojno v primeru, ko bi Republika Slovenija v postopek vstopila kot stranski intervenient (in bi nanjo po določbi 42. člena ZPSVIKOB-1 s pravnomočnostjo sodbe prešla obveznost plačila odškodnine), po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 ne more biti pristojno niti takrat, ko je v zahtevku zajeta kot toženka.

Zatrjevana pravna podlaga se kljub omembi 10. člena OZ in 26. člena Ustave RS nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, zato za razmejevanje med zahtevki ni podlage.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pravdni postopek nadaljevalo (I. točka izreka) in sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje o zahtevku zoper tretjo toženko (II. točka izreka).

2.Zoper II. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tretja toženka Republika Slovenija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Sklep graja kot preuranjen, saj ob dejstvu, da odločitev o nepristojnosti za odločanje o zahtevku zoper Banko Slovenije še ni pravnomočna, lahko pride do različnih odločitev o pristojnosti glede Banke Slovenije in Republike Slovenije. Ves čas postopka se zavzema za to, da se postopki zoper Banko Slovenije in Republiko Slovenijo vodijo pred istim sodiščem, saj so navedbe glede škode vsebinsko neločljivo prepletene. Tožba je vložena na več podlagah, sodišče pa tega ni upoštevalo. Po prvem odstavku 48. člena Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank bi moralo razmejiti, za katere zahtevke zoper Republiko Slovenijo, ki je tožnika ne navajata kot stranskega intervenienta, temveč kot toženko, še naprej ostaja pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, in za katere Okrožno sodišče v Mariboru. Ker sodišče te razmejitve ni opravilo, je sklep delno napačen. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnika sta zoper poslovno banko oziroma njene pravne naslednike (prvo toženko), Banko Slovenije (drugo toženko) in Republiko Slovenijo (tretjo toženko) vložila tožbo, s katero zahtevata plačilo 40.095 EUR. Svoj zahtevek utemeljujeta s tem, da je Banka Slovenije sprejela izredni ukrep, s katerim so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti poslovne banke, katere edina lastnica in delničarka je postala Republika Slovenija. Tožnikoma je zaradi razlastitve in izgube lastništva delnic poslovne banke nastala škoda.

6.S sklepom z 19. 12. 2019 se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko Banko Slovenije, z izpodbijanim sklepom pa še za odločanje o zahtevku zoper tretjo toženko Republiko Slovenijo. Po vložitvi pritožbe je odločitev o nepristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje o zahtevku zoper Banko Slovenije postala pravnomočna, Republika Slovenija pa je po obvestilu sodišča o pravnomočnosti z vlogo z 20. 11. 2024 sporočila, da pri delu pritožbenih navedb o preuranjenosti odločanja ne vztraja več. Zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih očitkov ne opredeljuje.

7.ZPSVIKOB-1 ureja pravno podlago za povračilo škode, pristojnost sodišč in posebna pravila postopka, s katerim se nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije (s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena Zakona o bančništvu) omogoča učinkovito sodno varstvo. Nekdanji imetniki lahko uveljavljajo odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije le v skladu s postopkom, ki ga določa ta zakon (prvi odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1), tožba pa se vloži zoper Banko Slovenije (prvi odstavek 27. člena ZPSVIKOB-1). Republika Slovenija v postopkih po tem zakonu nastopa kot stranski intervenient in se pridruži Banki Sloveniji (33. člen ZPSVIKOB-1). Za odločanje v teh postopkih je izključno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru (6. člen ZPSVIKOB-1). Na podlagi prvega odstavka 48. člena ZPSVIKOB-1 se sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreče za nepristojno za odločanje o teh tožbenih zahtevkih. Po pravnomočnosti navedenega sklepa odstopi zadevo pristojnemu sodišču po tem zakonu. Če tožba vsebuje več zahtevkov in se je prvotno sodišče izreklo za nepristojno le za nekatere, pošlje pristojnemu sodišču kopijo tožbe, samo pa nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi citiranih zakonskih določb zaključilo, da zaradi izključne pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper tretjo toženko Republiko Slovenijo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, da če sodišče ni pristojno v primeru, ko bi Republika Slovenija v postopek vstopila kot stranski intervenient (in bi nanjo po določbi 42. člena ZPSVIKOB-1 s pravnomočnostjo sodbe prešla obveznost plačila odškodnine), po prvem odstavku 48. člena ZPSVIKOB-1 ne more biti pristojno niti takrat, ko je v zahtevku zajeta kot toženka. Tretja toženka tega zaključka ni uspela izpodbiti s pritožbeno navedbo, da je tožbeni zahtevek zoper njo postavljen na več podlagah, ki jih vsebinsko ne konkretizira. Tožnika namreč tudi zoper tretjo toženko uveljavljata odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, kar pomeni, da gre za zahtevek v smislu prvega odstavka 3. člena ZPSVIKOB-1. Zatrjevana pravna podlaga se kljub omembi 10. člena Obligacijskega zakonika in 26. člena Ustave RS nanaša in izvira iz učinkovanja odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke na podlagi 253.a in 261.a člena ZBan-1, zato za razmejevanje med zahtevki ni podlage. Izpodbijana odločitev sledi tudi zahtevi pritožnice po enotnem vodenju postopka zoper Banko Slovenije in Republiko Slovenijo pred istim sodiščem.

9.Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2Ur. l. RS, št. 44/24 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPSVIKOB-1.

3Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZBan-1.

4Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.

5Prim. VSL sklep III Cp 1463/2024 s 30. 9. 2024, VSL sklep III Cp 1786/2024 in VSL sklep III Cp 1789/2024, oba s 6. 12. 2024, VSL sklep III Cp 1798/2024 z 10. 12. 2024.

Zveza:

Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (2024) - ZPSVIKOB-1 - člen 3, 3/1, 6, 27, 27/1, 33, 42, 48, 48/1 Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 253a, 261a Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 10 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.