Jedro

Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo.

Drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imel tožnik pravico do uvrstitve v 60. plačni razred od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2017 in da ima pravico do uvrstitve v 65. plačni razred od 1. 10. 2017 dalje ter da mu je dolžna toženka plačati posamezne neto zneske razlike v plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih dni zamude, ki so prav tako razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, od bruto zneskov pa je dolžna obračunati in plačati davke in prispevke (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v višini 456,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da daje drugi odstavek 16. člena ZSPJS vsakemu javnemu uslužbencu pravico, da napreduje za 10 plačnih razredov. 7. člen ZSPJS ne ureja napredovanja javnih uslužbencev, ampak definira plačne skupine, podskupine in tarifne razrede. Če bi šteli, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS določa najvišji 57. plačni razred in s tem onemogoča napredovanje za 10 plačnih razredov, tožnik predlaga presojo te določbe pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Sklicuje se na 4. člen Evropske socialne listine in Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja. Sindikatom v javnem sektorju so kolektivna pogajanja onemogočena, uzakonjena je uravnilovka. Zakonodajalec je z drugim odstavkom 7. člena ZSPJS omejil plače javnim uslužbencem, ne pa direktorjem in funkcionarjem, s tem je de iure imperii uzakonil nekaj, kar je po svoji naravi ius gestionis. Ureditev v ZSPJS ne upošteva, da javni sektor ni enoten sistem, ampak se deli na represivni in storitveni del. Toženka nima možnosti vplivati na plačo svojih delavcev. Takšne omejitve za koncesionarje ne veljajo. S tem je poseženo v načelo enakosti, določeno v 14. členu Ustave Republike Slovenije. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno predlaga prekinitev postopka in zahtevo za presojo ustavnosti drugega odstavka 7. člena ZSPJS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo odgovarja. Prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je na podano dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Kot je sodišče prve stopnje povzelo, med pravdnima strankama ni spora o tem, da je bil tožnik od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2017 zaposlen na delovnem mestu zdravnik specialist V/VI PPD1, od 1. 10. 2017 dalje pa na delovnem mestu višji zdravnik specialist PPD1, ves čas je uvrščen v 57. plačni razred. Pravilno je razsodilo, da za uvrstitev v višji plačni razred in plačilo razlike v plači, ki jo tožnik zahteva s tožbenim zahtevkom, ni podlage.

7. Plače zdravnikov so določene s kolektivno pogodbo. Konkretno je bil s Posebnim tarifnim delom Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji zaradi realizacije Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 60/2008) za delovno mesto zdravnik specialist V/VI PPD1, ki ga je zasedal tožnik, določen izhodiščni 50. in z napredovanji najvišji 57. plačni razred. Z Aneksom k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 16/2017) je za delovno mesto višji zdravnik specialist PPD1 določen izhodiščni 55. in z napredovanji najvišji 57. plačni razred. Tako je za obe delovni mesti in posledično za tožnika, ki je ti dve delovni mesti zasedal oziroma ju zaseda, kot najvišji plačni razred, dosežen z napredovanji, 57. plačni razred. To je skladno z drugim odstavkom 7. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.), ki za plačne podskupine C1 do J3 določa kot najvišji 57. plačni razred (tožnik sodi v plačno podskupino E1). Četudi bi pritrdili pritožbeni navedbi, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS definira plačne skupine, podskupine in tarifne razrede, to ne pomeni, da bi bil tožnik upravičen do uvrstitve v višji plačni razred. 57. plačni razred je za njegovi delovni mesti določen kot najvišji plačni razred, v katerega je lahko uvrščen z napredovanji.

8. Pritožbeno sodišče meni, da drugi odstavek 7. člena ZSPJS, ki kot najvišji plačni razred za plačne poskupine C1 do J3 določa 57. plačni razred, ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (URS, št. 33/1991 in nadalj.) in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, da bi po predlogu tožnika prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti. Citirana določba ZSPJS ni v nasprotju z v pritožbi omenjeno Evropsko socialno listino (Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine (spremenjene); Ur. l. RS-MP, št. 7/1999 – MESL; 4. člen, ki ureja pravico do poštenega plačila) in Konvencijo mednarodne organizacije dela št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja (Zakon o ratifikaciji Konvencije št. 154 o spodbujanju kolektivnega pogajanja; Ur. l. RS-MP, št. 22/2005 – MKSKP). Ta vidik možnosti za kolektivno pogajanje, ki ga poudarja tožnik, v vsakem primeru v individualnem delovnem sporu z vidika uveljavljanja tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači ni relevatnen.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-256/08 (Ur. l. RS, št. 16/2010) presojalo (med drugim) drugi odstavek 7. člena ZSPJS in razsodilo, da ta ni v neskladju z URS (načelo legalitete v drugem odstavku 120. člena URS), pri čemer je bil očitek neustavnosti v navedbah, da ureditev v citirani določbi ZSPJS ne določa zakonskega okvira za določitev plačnih razmerij med posameznimi plačnimi skupinami in podskupinami.

10. Drugi odstavek 16. člena ZSPJS, na katerega se nadalje sklicuje tožnik v pritožbi, ne daje pravice javnemu uslužbencu, da doseže 10 napredovanj. Takšno tolmačenje je zmotno. Že iz same določbe drugega odstavka 16. člena ZSPJS, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je jasno razvidno, da je napredovanje omejeno za 5 oziroma 10 plačnih razredov, in ne, da javni uslužbenec v vsakem primeru lahko napreduje za 10 plačnih razredov. Iz že povzete določitve plačnega razreda za delovni mesti zdravnik specialist V/VI PPD1 in višji zdravnik specialist PPD1 je razvidno, da je na teh dveh delovnih mestih napredovanje določeno do 57. plačnega razreda, kot ga je tožnik tudi dosegel. 11. Pritožbeno sodišče se do drugih pritožbenih navedb tožnika (predvsem navedb, ki se nanašajo na onemogočanje kolektivnih pogajanj v javnem sektorju, uzakonitev uravnilovke, omejitev plač javnih uslužbencev, poseganje zakonodajalca na področja storitvenega dela javnega sektorja, določanje plač pri koncesionarjih), ne opredeljuje, ker te za presojo niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbe. Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).