Jedro

Prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 namreč poslovni razlog odpovedi veže na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba pravilno poudarja, da sodišče te norme ni uporabilo pravilno, ko je namesto iz dejstva, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec modulov A., izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta pomožne naloge. To je na koncu privedlo celo do zaključka sodišča prve stopnje, da potreba po opravljanju pomožnih del s strani tožnice ni prenehala, kar pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na delovno mesto sestavljalec modulov A., niti ni pomembno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 12. 2020, za poziv nazaj na delo od 12. 1. 2021 dalje ter za priznanje plače v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo bistvenega dejstva, da je bila tožnica po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi zaposlena na delovnem mestu sestavljalec modulov A.. Tudi odpoved se je sklicevala na to delovno mesto. Potreba po opravljanju tožničinega dela na tem delovnem mestu ni prenehala. Toženka je številnim delavcem (14), ki so bili zaposleni na tem delovnem mestu za določen čas, v času od decembra 2020 do aprila 2021 podaljšala oziroma z njimi sklenila nove pogodbe za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela. Po sodni praksi to ni dopustno oziroma kaže na neutemeljenost odpovednega razloga (VIII Ips 347/2006). Sodišče je napačno poudarilo, da tožnica ni delala na navedenem delovnem mestu, ampak da je opravljala pomožna dela, s tem da je toženka navedbe o tem, da je tožnica opravljala zgolj pomožna dela, podala prepozno, šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Ocenjevalni list, ki se nanaša na pomožna dela, ne more nadomestiti navedb. Sodišče se je dejansko napačno spustilo v presojo tožničine nesposobnosti. Četudi je tožnica pred prejemom odpovedi delala 3 dni v tednu na redni liniji, 6 dni v tednu pa je po navodilu izmenovodje delala tudi pomožna dela, to ne pomeni, da zaposlitev na delovnem mestu sestavljalec modulov A. ni relevantna za presojo odpovedi. To delovno mesto pač zajema različne naloge, s tem da toženka niti ni zatrjevala, katere so to (nenazadnje bi lahko zajemalo tudi pomožne naloge) in glede katerih naj bi prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela. Nekoliko zmanjšan upad naročil konec 2020 in robotizacija sama po sebi ne utemeljujeta odpovedi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče v zvezi z izpodbijano sodbo iz naslova redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, četudi so razlogi sodbe, ki se nanašajo na vprašanje utemeljenosti odpovednega razloga glede relevantnega delovnega mesta precej nejasni, kar pa je vendarle predvsem posledica zmotne uporabe materialnega prava (natančneje prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1), zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno (glede dejstev, ki niso odločilna – tj. glede nalog delovnega mesta, ki jih je tožnica dejansko opravljala) in nepopolno (ker ni raziskalo odločilnih dejstev glede potrebe po tožničinem delu na delovnem mestu, ki ga je formalno zasedala) ugotovilo dejansko stanje.

7. Prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 namreč poslovni razlog odpovedi veže na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožba pravilno poudarja, da sodišče te norme ni uporabilo pravilno, ko je namesto iz dejstva, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec modulov A., izhajalo iz ugotovitve, da je tožnica dejansko opravljala naloge delovnega mesta pomožne naloge. To je na koncu privedlo celo do zaključka sodišča prve stopnje, da potreba po opravljanju pomožnih del s strani tožnice ni prenehala, kar pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na delovno mesto sestavljalec modulov A., niti ni pomembno.

8. Tožničino izvajanje pomožnih nalog bi v tej zadevi lahko postalo upoštevno šele v nadaljnji fazi raziskovanja zakonitosti odpovedi (šele po ustrezni ugotovitvi odpovednega razloga, do česar v tej zadevi ni prišlo) v zvezi z vprašanjem, zakaj je toženka ravno tožnici izmed vseh delavcev na delovnem mestu sestavljalec modulov A. odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženka se je namreč pred očitki s tem v zvezi branila, da je ravno tožnici podala odpoved zato, ker je bila pri svojem delu najmanj uspešna. V dokazovanje teh svojih navedb je predložila ocenjevalni list za tožnico, ki se je glasil na delovno mesto pomožna dela, ne na delovno mesto iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Navedeno delovno mesto ni odločilno za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Zlasti ne z vidika, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno izpostavilo pri presoji tožničinega ugovora, da je toženka v spornem času podaje odpovedi podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas drugim delavcem, zaposlenim na delovnem mestu sestavljalec modulov A..

9. Sodišče prve stopnje se je glede slednjega sicer sklicevalo na stališče iz judikata VIII Ips 82/2017, ki sicer potrjuje že povsem ustaljeno stališče sodne prakse (npr. že vse od judikata VIII Ips 347/2006, na katerega se utemeljeno sklicuje pritožba) - da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu takrat zaposluje druge delavce za določen čas oziroma jim podaljšuje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar pa stališča ni uporabilo pravilno. Ugotovilo je sicer, da je toženka nekaterim delavcem (tožnica navaja, da je bilo takih primerov kar 14 ), ki so bili pri njej zaposleni za določen čas na delovnem mestu sestavljalec modulov A., v času od decembra 2020 do aprila 2021 podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Napačno pa je presodilo, da to ni pomembno, ker je ugotovilo, da je tožnica delo opravljala na pomožnih delih. Opisano je ključni razlog za sprejem napačne odločitve sodišča prve stopnje o zakoniti odpovedi.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje v tej zvezi napačno štelo kot pomembno, da ni šlo za sklepanje novih pogodb z novimi delavci, ampak zgolj za podaljševanje pogodb z obstoječimi delavci, kar pa ne spremeni bistvenega dejstva tega spora, da je toženka v času, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sestavljalec modulov A., na tem delovnem mestu očitno imela potrebo po delu. Ker je za presojo utemeljenosti poslovnega razloga odpovedi pomemben obseg dela na delovnem mestu, na katerega se nanaša odpoved, je v tej zvezi relevantno tudi vprašanje, kakšen je bil razlog sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče se s tem ni ukvarjalo, tožnica pa vztraja, da je bil razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas ravno začasno povečan obseg dela. Če to drži, ni možen sklep, da je potreba po tožničinem delu na istem delovnem mestu prenehala.

11. Zaradi napačnega izhodišča, katero delovno mesto je ključno za presojo zakonitosti odpovedi, sodišče prve stopnje ni pravilno raziskalo vsebine odpovednega razloga - kakšen vpliv je imel zatrjevani ekonomski, organizacijski razlog (npr. konkurenca na trgu, zmanjšan upad naročil, robotizacija) na prenehanje potrebe po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.

12. Iz obrazloženega izhaja, da je ostalo v bistvenem, širšem sklopu dejansko stanje, ki je relevantno za presojo zakonitosti odpovedi, neraziskano, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), da upoštevaje izpostavljena stališča dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o zadevi. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva še opozorilo pritožbe glede ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bila tožnica sposobna le za pomožna dela, saj predmet spora ni odpoved iz razloga nesposobnosti, ampak odpoved iz poslovnega razloga.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do izdaje končne odločbe (tretji odstavek 165. člena ZPP).