Jedro

Za prijavo terjatev, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku zaradi insolventnosti, v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti s strani upravitelja tega glavnega postopka, veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev in posledicah prepozne prijave terjatev po pravu države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek.

Izrek

I. Postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prijavo terjatev upnikov po priloženem seznamu z dne 22. 1. 2018, ki jo je vložil upravitelj glavnega insolvenčnega postopka dr. B. B. dne 30. 1. 2018, zavrglo kot prepozno vloženo. Navedlo je, da se glede na določbo 2.h točke 4. člena UREDBE SVETA (ES) št. 1346/2000 za pravila o prijavi, preverjanju in pri priznanju terjatev uporablja pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki ter da prav tako uredba v 28. členu določa, da je pravo, ki se uporablja v sekundarnih postopkih, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni sekundarni postopki, če ta uredba ne določa drugače. Glede na to, da uredba ne vsebuje kognitivnih določb v zvezi z rokom prijave terjatve, je skladno s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP rok za prijavo terjatve v stečajnem postopku tri mesece od objave oklica o začetku stečajnega postopka in se je v danem primeru iztekel dne 11. 11. 2013. Ker je rok po drugem odstavku 59. člena ZFPPIPP in upoštevaje peti odstavek 296. člena ZFPPIPP materialni prekluzivni rok, pomeni zamuda roka prenehanje pravice po samem zakonu. Zato mora biti prijava terjatve vložena v predpisanem roku, ki ga določa ta zakon.

2. Upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti dr. B. B. je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklene, da se za potrebe vodenja predmetnega pomožnega (sekundarnega) stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom upošteva prijava terjatev upnikov, ki jo je vložil kot upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti nad A. GmbH dne 30. 1. 2018, kateri je bil priložen seznam terjatev, prijavljenih v glavnem postopku zaradi insolventnosti z dne 22. 1. 2018 (smiselno torej, da izpodbijani sklep razveljavi). Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V kolikor bi se pritožbenemu sodišču pri odločanju v zvezi s pritožbo postavilo vprašanje glede pravilne razlage določbe drugega odstavka 32. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000, pa je pritožbenemu sodišču predlagal, da skladno s 113.a členom Zakona o sodiščih izda sklep, s katerim sodišču EU pošlje predlog za predhodno odločanje.

3. Upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti je v pritožbi trdil, da po določbi drugega odstavka 32. člena UREDBE SVETA (ES) 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju Uredba) lahko sam upravitelj glavnega postopka prijavi terjatve upnikov, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku, v kateri koli drug sekundarni postopek, pri tem pa glede takšne prijave terjatev ni kakorkoli časovno omejen. Razlaga, ki bi tudi prijavo terjatev upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti vezala na lokalna slovenska pravila glede prijave terjatev, ki veljajo za upnike, bi po njegovem tudi prišla v navzkrižje s pravili, ki veljajo glede prijave in preizkusa terjatev v drugih državah članicah (v konkretnem primeru v Avstriji). Navedel je, da bi bil zaradi izteka kratkega roka treh mesecev upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti dejansko onemogočen pri izvajanju pravice iz drugega odstavka 32. člena Uredbe, saj v tem roku terjatve upnikov v glavnem postopku v Avstriji sploh še niso bile ustrezno prijavljene, preverjene oziroma preizkušene.

4. Upravitelj sekundarnega postopka zaradi insolventnosti je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdi. Navedel je, da je sodišče prve stopnje glede rokov za prijavo terjatev upnikov pravilno uporabilo nacionalno pravo, skladno s prvim odstavkom 4. člena Uredbe, ki določa, da se pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, uporabi v vseh primerih, če Uredba ne določa drugače. Ta pa roka, v katerem lahko upravitelji izkoristijo možnost nadaljnje prijave terjatev v druge postopke zaradi insolventnost, ki se vodijo zoper istega dolžnika, ne določa. 5. Pritožbeno sodišče je na seji 18. 12. 2019 sprejelo sklep, da se Sodišču Evropske unije predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi drugega odstavka 32. člena Uredbe1, postopek prekinilo do odločitve Sodišča Evropske unije in mu posredovalo predlog za predhodno odločanje, v katerem mu je zastavilo vprašanje: „Ali je treba drugi odstavek 32. člena Uredbe 1346/2000 razlagati tako, da za prijavo terjatev upravitelja glavnega postopka zaradi insolventnosti v sekundarnem postopku veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev upnikov in o posledicah prepoznih prijav po pravu države, ki vodi sekundarni postopek?"

6. Sodišče Evropske unije je na zastavljeno vprašanje odgovorilo s sodbo z dne 25. novembra 2021, zadeva C-25/20. 7. Postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 18. 12. 2019, se nadaljuje.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Sodišče Evropske unije je razsodilo, da je: „Člen 32 (2) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti v povezavi s členom 4 in 28 te uredbe treba razlagati tako, da za prijavo terjatev, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku zaradi insolventnosti, v sekundarnem postopku zaradi insolventnosti s strani upravitelja tega glavnega postopka, veljajo določbe o rokih za prijavo terjatev in posledicah prepozne prijave terjatev po pravu države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek.“ V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo: - da člen 32 (2) Uredbe št. 1346/2000 določa, da upravitelji glavnega postopka in katerega koli sekundarnega postopka prijavijo - v drugih postopkih - terjatve, ki so že bile prijavljene v postopkih, za katere so bili imenovani, pod pogojem, da je s tem zadoščeno interesom upnikov v zadnje navedenih postopkih, s pridržkom pravice upnikov, da temu nasprotujejo ali da umaknejo prijave svojih terjatev, če je tako določeno v pravu, ki se uporablja; - da ta določba - enako kot druge določbe Uredbe št. 1346/2000 - ne vsebuje podrobnosti glede rokov, ki urejajo takšno prijavo terjatev, in glede posledic morebitne prepozne prijave; - da člen 4 (1) Uredbe št. 1346/2000 določa, da je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke - če ta uredba ne določa drugače - pravo države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki, ki je poimenovana "država, v kateri so bili uvedeni postopki"; da se, kot je razvidno iz uvodne izjave 23 te uredbe, ta kolizijska norma uporablja tako za glavni postopek kot za sekundarne postopke ter da člen 28 navedene uredbe v tem smislu določa, da je pravo, ki se uporablja v sekundarnih postopkih, če ta uredba ne določa drugače, pravo države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek; - da so v členu 4 (2) Uredbe št. 1346/2000, ki podrobneje opredeljuje obseg odstavka 1 tega člena, neizčrpno našteti različni elementi postopka, ki jih ureja pravo države, v kateri je bil postopek uveden, med katerimi so med drugim v točki (h) pravila o prijavi, preverjanju in priznanju terjatev; - da je za ohranitev polnega učinka teh določb potrebno, da se posledice nespoštovanja prava države, v kateri je bil postopek uveden, ki se nanaša na prijavo terjatev in zlasti na roke, določene v zvezi s tem, prav tako presojajo na podlagi tega prava; - da glede na to, da z Uredbo št. 1346/2000 roki za prijavo terjatev v postopkih zaradi insolventnosti, ki spadajo na njeno področje uporabe, niso harmonizirani, mora te roke določiti vsaka država članica na podlagi načela procesne avtonomije, vendar pravila v zvezi s temi roki ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in z njimi ne sme biti v praksi onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih priznava pravo unije (načelo učinkovitosti); - da roke za to, da upravitelj postopka zaradi insolventnosti, ki je povezan s sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti in je bil začet v drugi državi članici, na podlagi člena 32 (2) navedene uredbe v tem sekundarnem postopku prijavi terjatve, ki so že bile prijavljene v prvo navedenem postopku, ureja pravo države, v kateri je bil začet ta sekundarni postopek, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti iz 32. točke te sodbe; - da je res, da ima upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti določena upravičenja, ki mu dajejo možnost vplivati na sekundarni postopek zaradi insolventnosti, tako da zadnje navedeni postopek ne bi ogrožal varstvenega cilja glavnega postopka ter da mora na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4 (3) PEU, sodišče, ki je pristojno za uvedbo sekundarnega postopka, kadar uporablja te določbe, upoštevati cilje glavnega postopka in sistematiko Uredbe št. 1346/2000, katere namen je, kot je med drugim razvidno iz njene uvodne izjave 20, zagotavljati učinkovito in uspešno vodenje čezmejnih postopkov v primeru insolventnosti z obvezno koordinacijo med glavnim in sekundarnim postopkom, pri čemer se zagotavlja primarnost glavnega postopka; - vendar pa se upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti na podlagi člena 32 (2) Uredbe št. 1346/2000 ne more izogniti rokom za prijavo terjatev, ki jih določa pravo države, v kateri je uveden sekundarni postopek, v katerem prijavi terjatve, ki so že bile prijavljene v glavnem postopku, za katerega je bil imenovan; - da je namreč treba opozoriti, da Uredba št. 1346/2000 temelji na načelu enakega obravnavanja upnikov, na katerem mutatis mutandis temelji vsak postopek zaradi insolventnosti; - da ker v okviru člena 32 (2) Uredbe št. 1346/2000 upravitelji delujejo v imenu in za račun upnikov, te določbe ni mogoče razlagati tako, da se ti upravitelji lahko izognejo pravu države, v kateri je bil postopek uveden, ki ureja roke za prijavo teh terjatev, medtem ko upniki, ki delujejo v svojem imenu in za svoj račun, tega ne morejo storiti; če bi bilo tako, bi bili zadnje navedeni upniki v slabšem položaju kot upniki, katerih terjatve bi prijavil upravitelj drugega povezanega postopka; - tako upniki, ki delujejo v svojem imenu in za svoj račun, ne bi bili zgolj dolžni spoštovati rokov za prijavo svojih terjatev, ampak bi morali v primeru prepozne prijave tudi trpeti posledice, določene v pravu države, v kateri je bil postopek uveden, medtem ko bi se upniki, ki bi jih zastopal upravitelj drugega povezanega postopka, lahko v celoti izognili prekluzivnemu roku in vsakršni posledici prijave po izteku roka; takšno različno obravnavanje bi lahko pripeljalo do neupravičenega posega v pravice ene od kategorij upnikov; - da člena 32 (2) Uredbe št. 1346/2000 nikakor ni mogoče razlagati tako, da mora upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti počakati, da so terjatve, ki jih namerava prijaviti v sekundarnem postopku, preizkušene in priznane v glavnem postopku, preden jih lahko prijavi v sekundarnem postopku; da sta v skladu s členom 4 (2) (h) te uredbe sta preizkus in priznanje terjatev urejena s pravom države, v kateri je bil postopek uveden; zato mora upravitelj sekundarnega postopka glede na pravo države, v kateri je bil uveden ta sekundarni postopek, preizkusiti dopustnost tako prijavljenih terjatev, dejstvo, da je upravitelj glavnega postopka preizkusil terjatve glede na pravo, ki se uporablja za glavni postopek, pa a priori ni upoštevno za preizkus istih terjatev, prijavljenih v sekundarnem postopku.

10. Glede na odločitev Sodišča Evropske unije se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbo člena 32 (2) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti v povezavi s členom 4 in 28 te uredbe in utemeljeno, na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP, zavrglo prijavo terjatev upnikov, ki jo je vložil upravitelj glavnega postopka zaradi insolventnosti, saj je bila ta vložena po poteku trimesečnega roka za prijavo terjatev iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP.

11. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121.člena ZFPPIPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121.člena ZFPPIPP).

1 Sedaj drugega odstavka 45. člena UREDBE (EU) 2015/848 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti.