Up-40/99

29. 11. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji senata dne 29. novembra 2000

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 564/98 z dne 19. 11. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Celju št. P 291/97 z dne 3. 2. 1998 se ne sprejme v obravnavo.

2.Pritožnik nosi sam svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

S prvostopnim sklepom je bil zavrnjen pritožnikov zahtevek na ugotovitev motenja posesti osebnega avtomobila in na prepoved nadaljnjih motenj. Drugostopno sodišče je pritožbo zavrnilo.

Pritožnik je navedel, da je prvostopno sodišče zahtevku najprej ugodilo. Po pritožbi toženke, v kateri je zgolj zatrjevala, ne pa tudi izkazala, da je avtomobil že prodala, naj bi drugostopno sodišče prvostopno odločitev razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje. V nadaljnjem postopku naj bi se izkazalo, da je do odtujitve prišlo po koncu glavne obravnave v prvem postopku.

Ne glede na to je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj bi vrnitev ne bila več mogoča, za prepoved nadaljnjih motenj pa naj bi pritožnik ne imel več pravnega interesa. S tako odločitvijo naj bi bilo dano pravno varstvo samovoljnemu ravnanju toženke v pravdi, pritožniku pa naj bi bilo odvzeto. Dejstvo, da je avtomobil upravno registriran na drugo osebo, naj bi ne predstavljalo ovire pri naložitvi obveznosti toženki, da ga vrne pritožniku. Z izpodbijanima odločbama naj bi bili kršeni 8. in 17. člen Deklaracije o človekovih pravicah, 22. in 33. člen Ustave, 77. in 78. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - v nadaljevanju: ZTLR), 190., 195. in 353. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju: ZPP-77) ter pravica do hitrega sojenja, do nepristranskega sojenja in do sojenja v skladu z Ustavo in z zakonom. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi, o njej meritorno odloči ter naloži toženki v plačilo vse stroške pravdnega postopka in postopka pred Ustavnim sodiščem.

V presojo skladnosti izpodbijanih odločb z določbami ZTLR in ZPP se Ustavno sodišče ni spuščalo, ker za to ni pristojno. Prav tako ni presojalo zatrjevanih kršitev 8. in 17. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ustavno sodišče je že odločilo, da ta deklaracija nima značaja in moči mednarodne pogodbe in da zato Republike Slovenije ne zavezuje k določenemu ravnanju. Kršitve njenih določb zato ni mogoče neposredno uveljavljati (sklep št. U-I-90/91 z dne 7. 5. 1992 - OdlUS I, 30). Nadalje ni presojalo zgolj navrženih in neobrazloženih navedb ustavne pritožbe o kršitvi pravice do hitrega in do nepristranskega sojenja.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ob preizkusu ustavne pritožbe omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (glej npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998 - OdlUS VII, 118).

Stališče, da upravna registracija osebnega avtomobila na osebo, ki ni tožena stranka v posestnomotenjskem sporu, preprečuje vrnitveni zahtevek, v izpodbijanih sklepih ni zavzeto. V skladnost takega stališča z določbami Ustave o človekovih pravicah se zato Ustavno sodišče ni spuščalo.

Pritožnik izpodbija nadalje stališče sodišč, da se po odtujitvi stvari, ki je predmet posestnomotenjske pravde, tožbeni zahtevek zavrne, ker vrnitev ni več mogoča, za prepoved nadaljnjih motenj pa tožnik nima več pravnega interesa. S takim stališčem pritožniku ni odvzeto sodno varstvo (23. člen Ustave) niti nista kršeni jamstvi enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in zasebne lastnine (33. člen Ustave). Po ustaljeni praksi sodišč se določba ZPP-77, po kateri odtujitev stvari, ki je predmet pravde, ni ovira za dokončanje pravde med istima strankama, zaradi narave posestnomotenjskega spora v tem postopku ne uporablja. V tej pravdi vrnitvenega zahtevka še posebej to velja za vrnitev nadomestne stvari ni mogoče spremeniti v odškodninski ali kakršenkoli drug zahtevek, zgolj za ugotovitev motenja pa tožnik nima pravnega interesa (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča, zavzeto ob reševanju zadeve št. II Ips 78/79, Poročilo Vrhovnega sodišča Slovenije, št. 1980/I, str. 32, ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. Cpg 876/95 z dne 18. 7. 1995 in I Cp 1709/98 z dne 11. 11. 1999). Tako stališče je glede na naravo posestnomotenjske pravde razumljivo, tako da lahko prizadete osebe z njim računajo. Glede na to, da ima prizadeta oseba do odtujitve stvari možnost tudi na drug način uveljavljati vrnitev stvari (npr. z lastninsko tožbo) in da ima v posestnomotenjskem sporu možnost zahtevati izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve stvari (to je pritožnik sicer storil, vendar pa ni izkoristil vseh pravnih sredstev), za kršitev ustavnih pravic, ki jih zatrjuje pritožnik, očitno ne gre.

Pritožnikova pooblaščenka je zahtevala povračilo stroškov zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču v nadaljevanju: ZUstS). Za tako drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnikov pooblaščenec ne navaja.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude