Jedro

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (178. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih). V okviru prehoda zavarovančevih pravic na zavarovalnico (939. člen ZOR) nasproti povzročitelju (tožencu) je bila navedena določba o krivdni odgovornosti upoštevana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 291.364,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP ter predlagal njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da za nastalo škodo ni odgovoren. Vozilo, ki ga je upravljal S. P., je samo povzročilo trčenje z njegovim vozilom. Hitrost P. vozila je bila namreč prevelika glede na dane razmere. Toženec je ob trčenju s svojim avtomobilom že miroval. S. P. se je približeval križišču in z neprimerno hitrostjo želel zavijati desno oziroma levo. Policisti ogleda niso opravili korektno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (178. člen ZOR, zakona o obligacijskih razmerjih). V okviru prehoda zavarovančevih pravic na zavarovalnico (939. člen ZOR) nasproti povzročitelju (tožencu) je bila navedena določba o krivdni odgovornosti upoštevana. Toženec je namreč odgovornost za trčenje vozil in nastalo škodo zavračal. Njegovo stališče je - vendar le v okviru zatrjevane podlage - bilo v postopku na nižjih stopnjah presojeno tudi v obsegu dejanskih ugotovitev. Te ne morejo biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhajajo pa iz dejstev, ki se nanašajo na položaj vozil ob trčenju ter na posebnosti križišča, kjer se je trčenje zgodilo. Pomembna dejanska ugotovitev je v tem, da je toženčevo vozilo zavijalo v križišču levo, zavarovančevo pa desno proti jezeru.

Lokacija zavornih sledi toženčevega avta kaže, da se je ta ob zavijanju napak postavil (na levi strani križišča, gledano v smeri njegove vožnje), medtem ko je zavarovančevo vozilo strogo uporabilo svoj vozni pas. V luči teh ugotovitev je bila pravilno relativizirana zavarovančeva sicer nekoliko višja hitrost vožnje. Zato tudi revizijsko sodišče ne najde elementov, ki bi mogli biti podlaga za sklepanje o morebitni izključitvi toženčeve odgovornosti ali ugotovitvi o zavarovančevi soodgovornosti za nastalo škodo. Podatki skice in njen konkretni zaris pa ne morejo biti več predmet razprave (že omenjena prepoved revizijskega izpodbijanja dejanskih ugotovitev).

Uradni preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbo 386. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revident ni posebej obrazložil, je pokazal, da na nižjih stopnjah ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).