Jedro

Popolnoma pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da pri tožeči stranki ni izkazana nobena od telesnih okvar (TO) po SS o seznamu telesnih okvar, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine po 152. čl. ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do invalidnine, ker je na podlagi izvedeniških mnenj invalidskih komisij ugotovilo, da pri njej telesna okvara ni podana.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka smiselno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da zaradi posledic poškodbe noge ni le otežkočena normalna aktivnost organizma, ampak v celoti onemogočena. Posledice poškodbe so po njenem mnenju celo večje kot jih predvideva 1. odst. 152. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kar naj bi izhajalo tudi iz mnenj specialista ortopeda dr. P. in dr. G. Omenjena zdravnika sta izdala pisne izvide, ki se bistveno razlikujejo od ocene izvedeniškega organa tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev procesnega prava, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, hkrati pa je ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijano sodbo je logično in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe poudarja predvsem naslednje.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 152. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92, 5/94 in 7/96), ki v 2. odst. kot pogoja za priznanje pravice do invalidnine predpisuje obstoj telesne okvare in enako pokojninsko dobo, ki velja za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Telesna okvara je v smislu definicije iz 1. odst. istega člena podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar in torej stanja bistvenejše poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti posameznih organov ali delov telesa, kakršna morajo biti podana, da je sploh mogoče ugotoviti obstoj telesne okvare, pa so določene v samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur.l. SFRJ št. 38/83), ki se glede na 321. člen citiranega zakona še uporablja do sprejema novega v smislu 3. odst. 152. člena zakona. Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot jih za funkcionalne motnje na spodnjih okončinah opredeljuje citirani sporazum v VII. B poglavju od točke 10 do 17. Za stanje po zlomu in osteosintezi desne goleni in malenkostno omejeni dorzifleksiji desnega zgornjega skočnega sklepa, kar je ugotovila invalidska komisija na osebnem pregledu oz. kakršno izhaja iz izvida specialista ortopeda dr. P. z dne 12.5.1993, ki ugotavlja artrozo desnega skočnega sklepa z omejeno in bolečo dorzifeksijo oz. specialista travmatologa z dne 23.9.1992, ki ugotavlja omejeno gibljivost skočnega sklepa za 1/3, pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobenih od točk že omenjenega sporazuma. Sodišče prve stopnje je zato dokazno oceno popolnoma pravilno oprlo na skladni in strokovno medicinsko prepričljivi izvedeniški mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, katerih ocena o tem, da pri tožeči stranki ni znatnejše onesposobljenosti ali bistvenejše poškodovanosti dela telesa, temelji in je popolnoma v skladu z medicinskima izvidoma zdravnikov specialistov, na katere se sklicuje pritožba. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da naj bi se stanje po medicinskih izvidih omenjenih lečečih specialistov bistveno razlikovalo od ugotovitev in ocene izvedeniških organov toženca, po oceni pritožbenega sodišča, niso utemeljene. Subjektivno počutje, ki da naj bi bilo veliko slabše in hujše kot je dejansko izkazano z objektivno medicinsko dokumentacijo, pa pri razsoji zadeve ne more biti upoštevno.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.