Jedro

Ker že iz prijave z dne 10. 12. 2008 jasno izhaja, da je do spornega IP naslova prišlo pri naključnem iskanju datotek s slikovnimi posnetki spolnih zlorab otrok, za kar pri policiji niso uporabljali nobenih posebnih programov ali sredstev, katera bi morali, če bi bil obtoženčev IP naslov prikrit. Obtoženi je sporno datoteko dajal na razpolago vsakomur, ki se je prijavil na javno dostopno omrežje eDonkey 2000 in ga s tem izpostavil razkritju. Tako je mogoče zanesljivo reči, da se je obtoženi sam odpovedal svoji zasebnosti, zaradi česar pridobitev podatka o njegovem IP naslovu ne pomeni posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti. Sodna odredba za pridobitev tega naslova zato ni bila potrebna, ko je bila pojasnjena tudi okoliščina kako je prišlo do geografske lokacije pridobljenega IP naslova. Drži, da bi vse to, kar je opravila nemška policija, smela opraviti brez zatrjevane odredbe tudi slovenska policija.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je predsednik senata v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju I K 53999/2011, po določilih drugega odstavka 285.e člena v zvezi s 83. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnil kot neutemeljen predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, podan po zagovorniku, odvetniku A. N. dne 3. 4. 2013. 2. Proti temu sklepu se je pritožil zagovornik obtoženega, kot trdi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilna je ugotovitev izpodbijanega sklepa, da zagovornik obtoženega v na predobravnavnem naroku podanem predlogu predlaga izločitev listin, korektno povzetih v prvem odstavku njegove obrazložitve. Svoj predlog je utemeljil s prepričanjem, da je v predkazenskem postopku te kazenske zadeve prišlo do kršitve ustavno zajamčenih pravic o zasebnosti komunikacije (37. člen Ustave Republike Slovenije) in pravice do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave Republike Slovenije), pa tudi do kršitev določb ZKP. Glede na trditev, da bi morala imeti policija za pridobitev spornih podatkov sodno odredbo sodišče prve stopnje zaključuje, da zagovornik v zahtevi uveljavlja zgolj kršitev 37. člena Ustave Republike Slovenije in jo je zato presojalo zgolj z vidika zahtev tega njenega člena.

5. Sodišče druge stopnje po proučitvi zadeve ugotavlja, da ima sodišče prve stopnje prav, da že iz prijave z dne 10. 12. 2008 jasno izhaja, da je do spornega IP naslova prišlo pri naključnem iskanju datotek s slikovnimi posnetki spolnih zlorab otrok, za kar pri policiji niso uporabljali nobenih posebnih programov ali sredstev, katera bi morali, če bi bil obtoženčev IP naslov prikrit. Obtoženi je sporno datoteko dajal na razpolago vsakomur, ki se je prijavil na javno dostopno omrežje eDonkey 2000 in ga s tem izpostavil razkritju. Ob ostalih pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v tem delu je tako mogoče zanesljivo reči, da se je obtoženi sam odpovedal svoji zasebnosti, zaradi česar pridobitev podatka o njegovem IP naslovu ne pomeni posega v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave Republike Slovenije. Sodna odredba za pridobitev tega naslova zato ni bila potrebna, ko je bila pojasnjena tudi okoliščina kako je prišlo do geografske lokacije pridobljenega IP naslova. Drži, da bi vse to, kar je opravila nemška policija, smela opraviti, brez zatrjevane odredbe tudi slovenska, po določilih 148. člena ZKP. Tudi vsa preostala dokumentacija poslana v zvezi z zaprosilom policije z dne 30. 4. 2009 ne vsebuje nobenega za obtoženca obremenilnega dokaza. Zaradi obstoja razlogov za sum in ne utemeljenega suma, kar ni bilo potrebno, kot to zmotno meni zagovornik obtoženega v podani zahtevi, je policija, na podlagi tretjega odstavka 149.b člena ZKP smela od operaterja zahtevati, da ji ta sporoči, brez njegove privolitve ime in priimek, naslov in uporabniško ime naročnika, ki uporablja določen statičen IP naslov. Samo to je bilo pridobljeno, ne pa tudi prometni podatki, za kar edino bi bila po določilih prvega odstavka 149.b člena ZKP potrebna odredba preiskovalnega sodnika. Sodišče prve stopnja ima prav, da gre za ravnanja glede katerih je bilo v identičnem primeru z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up 540/11-23 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Ips 216/2010 ugotovljeno, da ni prišlo do kršitev določil 37. člena Ustave Republike Slovenije in tudi ne določil ZKP.

6. Doslej povedano je dejansko bistvo zahteve za izločitev listin, ko se izločitev pri ostalih zahtevah zgolj na podlagi doktrine sadeža zastrupljenega drevesa, ko kakšne druge kršitve s strani zagovornika obtoženega niso zatrjevane s pripisom, da ima sodišče prve stopnje prav tudi v delu, ko ugotavlja, da se preostala zatrjevanja v zahtevi nanašajo na vprašanja vsebine ugotovitev v listinah, kar pa je stvar dokaznega postopka na glavni obravnavi.

7. Doslej povedanega pritožnik v vloženi pritožbi ne osporava, trdi le, da je zadevo potrebno presojati v luči pravice obtoženca do varstva osebnih podatkov, kot je ta zapisana v 38. členu Ustave Republike Slovenije. Pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I 65/13-9 z dne 3. 7. 2014 s katero so bila razveljavljena v pritožbi navedena določila Zakona o elektronskih komunikacijah in naloženo uničenje podatkov operaterjem. Iz te odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pritožnik povzema del njenih ugotovitev, si jih pa očitno razlaga po svoje. Spregleda namreč, da se od operaterja zahteva uničenje tako imenovanih zbranih prometnih podatkov, kot je zapisalo v točki B-III odločbe tistih iz katerih je (skupaj) mogoče izluščiti podrobnosti iz življenja posameznika zaradi česar morajo uživati zaščito z vidika pravice do zasebnosti. Gre za zapis skladen z v nadaljevanju zapisanim besedilom Sodišča Evropske unije v sodbi v združenih zadevah C-293/12 in C 594/12. Podatki iz takšnih evidenc v konkretni zadevi pa od operaterja niso bili zahtevani, niti pridobljeni, saj so bili, kot rečeno, od Telekoma (listna št. 14 spisa) pridobljeni le ime in priimek, naslov in uporabniško ime obtoženca v povezavi z IP naslovom 193.77.184.65. 8. Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.