Jedro

Tožeča stranka je na podlagi 3. a člena ZSPJS vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska, ker tožena stranka v spornem obdobju pomotoma izplačevala plačo na podlagi količnika 5,00 namesto 4,70, kot je bila določena plača za delovno mesto diplomatski naziv svetovalec. OZ v 191. členu določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravici zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz te določbe izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno, tako glede vednosti kot volje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zaključek, da o zmoti ni možno govoriti. Po oceni pritožbenega sodišča razlog, zaradi katerega je prišlo do zatrjevanega preplačila, ni bil ugotovljen, čeprav je za odločitev bistvenega pomena. Če je dejansko prišlo do pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, če pa ni šlo za pomoto in je bilo izplačilo opravljeno po nalogu tožnici predpostavljenega delavca, je zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 10.841,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, v roku 15 dni, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Tožeča stranka meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je bila tožena stranka ob napotitvi na delo tujino imenovana v diplomatski naziv V. stopnje - svetovalka in da je bil na podlagi Uredbe o nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini za naziv svetovalec določen količnik 4,70. Odločitev sodišča, da glede na to, da je tožeča stranka tista, ki določa in izplačuje plačo, bi morala ravnati s povečano skrbnostjo, tožena stranka pa k nastali situaciji ni popolnoma nič prispevala, je napačna. Sama s seboj v nasprotju pa je tudi odločitev, da ker tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo zneskov, ki jih uveljavlja od tožene stranke, tožena stranka pa do izplačanih zneskov glede na zakonsko ureditev ni bila upravičena, je tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po določbah 190. člena Obligacijskega zakona neutemeljen. Sodišče je odločilo v skladu s 191. členom OZ, da tožena stranka ni dolžna vrniti preveč izplačanih plač, saj je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna. ZSPJS prepoveduje, da bi se plača javnim uslužbencem določila drugače, kot je to določeno s predpisi. Neformalizirana in pravno nepodprta odločitev direktorja agencije, da naj uslužbenka prejme plačo na podlagi količnika 5,00, je v direktnem nasprotju s predpisi, ker je kot taka nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom. Enake posledice bi bile, četudi bi šlo za pisno in vsaj oblikovno korektno odločitev, izraženo v obliki odločbe ali vsaj pogodbe. V konkretnem primeru pa niti minimalna obličnost ni bila izpolnjena, torej bi morala biti odločitev o neveljavnosti oz. ničnosti take samovoljne odločitve še toliko bolj samoumevna. Gre za delno ničnost pogodbe po 88. členu v zvezi s prvim odstavkom 86. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ je v primeru ničnosti tožena stranka dolžna vrniti, kar je preveč prejela na podlagi nezakonitega določila. Pri tem je seveda nepomembno ali je direktor agencije vede napačno določil plačo uslužbenki ali ne. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v primeru zahtevka za vrnitev presežka porabe mobilnega telefona. Tako iz tožbe kot iz odgovora nanjo in iz pripravljalnih vlog je namreč nedvoumno razvidno, da je med strankama nesporno, da je toženka porabila za storitve mobilne telefonije vtoževani znesek. Spor je potekal le okoli dejstva, ali je bila tako visoka poraba upravičena ali ne. Račune za storitve mobilne telefonije je nesporno tožeči stranki izročila tožena stranka ter pri tem zatrjevala, da gre za plačilo storitev, ki jih je potrebovala za opravljanje službenih nalog. Od sodišča sta pravdni stranki pričakovali, da bo razsodilo o spornem vprašanju, torej o tem, ali je bila vsota porabljena za potrebe službe ali ne, ne pa da bo razsojalo o nespornem dejstvu, da je predmetne storitve uporabila in tožeči stranki zaračunala prav toženka. Sodišče je napačno presodilo pomen računov za storitev slovenske telefonije, saj niso bistveni, niti sporni, četudi jih sploh ne bi bilo, bi to pomenilo le, da se neupravičeno porabljeni znesek mobilne telefonije zniža za mesečni limit tožene stranke, torej za 40,00 EUR in nikakor, da se tožbenega zahtevka ne da preizkusiti, kot to zatrjuje sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče pravilno uporabilo določbe OZ in ZSPJS, na katere se neutemeljeno sklicuje tožeča stranka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je na podlagi 3. a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. list RS, št. 56/2002 in naslednji) vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska v višini 8.809,19 EUR za čas od 1. 12. 2004 do 31. 12. 2006, ker je bila toženki pomotoma izplačevana plača na podlagi količnika 5,00, namesto 4,70 kot je bila določena plača za delovno mesto diplomatski naziv svetovalec. Zahtevala je tudi povrnitev 2.031,81 EUR za prekoračene stroške mobitela, ker je toženka prekoračila dovoljene stroške za mobitel. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek na povračilo plač zavrnilo. Ugotovilo je, da je predstojnik tožeče stranke toženki mimo pogodbe o zaposlitvi določil količnik za izračun plače v višini 5,00, zato toženki plača po količniku 5,00 ni bila izplačevana pomotoma. Postavilo se je na stališče, da tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo zneskov, toženka pa do izplačanih zneskov ni bila upravičena, zato je tožbeni zahtevek po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) neutemeljen. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna, tega nima pravice terjati nazaj, razen če bi si tako pravico pridržala (191. člen OZ). Zato je zahtevek zavrnilo.

Glede zahtevka na vračilo prekoračitve stroškov mobilnega telefona, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da se višine zahtevka ne da preizkusiti.

Tožeča stranka je vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska plače v spornem obdobju na podlagi 3.a člena ZSPJS. Citirani zakon je specialni predpis, ki ureja sistem plač funkcionarjev in javnih uslužbencev v javnem sektorju, pravila za njihovo določanje, obračunavanje in izplačevanje ter pravila za določanje obsega sredstev za plače. ZSPJS v tretjem odstavku 3. člena prepoveduje, da se javnim uslužbencem določijo plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V primeru, da so plače izplačane v previsokem znesku, jih je delodajalec dolžan od javnega uslužbenca s tožbo zahtevati nazaj (tretji odstavek 3.a člena ZSPJS).

Toženka je bila v času od 1. 12. 2004 do 30. 11. 2008 napotena na delo na Veleposlaništvo RS v A. (Kitajska) ter je dne 1. 12. 2004 sklenila pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja v času mandata predstavnice agencije v tujini. V 3. točki pogodbe je določeno, da je upravičena do plače, drugih prejemkov, nadomestil, akontacije in drugih povračil v skladu z Zakonom o Slovenski obveščevalno - varnostni operaciji in Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih RS v tujini. Z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 2. 2007 je bila tožnici določena osnovna plača v višini količnika 4,70. V času od 1. 12. 2004 do 31. 12. 2006 je bila toženki izplačevana plača po količniku 5,00. V spornem obdobju je ZPSJ v 3. členu določal (Ur. list RS, št. 56/2002), da se po tem zakonu določajo plače javnim uslužbencem in funkcionarjem pri uporabnikih proračuna. Plače javnih uslužbencev za delo v tujini se določijo z uredbo vlade. Šele s spremembo ZSPJS v letu 2005 (Ur. list RS, št. 53/2005), veljavna od 1. 7. 2005, je bil spremenjen 3. člen in sprejet 3.a člen, zato ti zakonski določbi za sporno obdobje do 1. 7. 2005 nista mogli veljati. Sodišče prve stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo zneskov, toženka pa do izplačanih zneskov zato ni bila upravičena. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 139/2005 in opr. št. VIII Ips 294/2011 (pravilno opr. št. VIII Ips 267/2010).

Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je do preplačila plače prišlo pomotoma. 191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravici zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz te določbe izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno, tako glede vednosti kot volje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zaključek, da o zmoti ni možno govoriti. Po oceni pritožbenega sodišča razlog, zaradi katerega je prišlo do zatrjevanega preplačila, ni bil ugotovljen, čeprav je za odločitev bistvenega pomena. Če je dejansko prišlo do pomote, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je toženki izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, če pa ni šlo za pomoto in je bilo izplačilo opravljeno po nalogu tožnici predpostavljenega delavca, je zahtevek neutemeljen.

V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na povrnitev prekoračenih stroškov uporabe mobitela, pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je odločitev najmanj preuranjena. Med strankama ni sporno, da je toženka za storitve mobilne telefonije porabila vtoževani znesek. Sporno je le, ali je bila ta poraba upravičena za opravljanje službenih nalog.

Zaradi zmotne materialnopravne presoje je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, zakaj je prišlo do preplačila plače, nato pa ob navedenih izhodiščih, zlasti določbah 190. in 191. člena OZ o zahtevku ponovno odločiti. Glede zahtevka na povrnitev presežka porabe mobilnega telefona pa bo morala ugotoviti, ali je bil presežek uporabe upravičen ali ne.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).