Jedro

Pravilno je pritožnikovo stališče, da morajo v postopku na pasivni strani sodelovati vsi dediči, tudi tisti, ki njegov zahtevek priznavajo. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak predstavlja procesno nujnost. Le vsi udeleženci materialnopravnega razmerja skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek, torej priznanje nekaterih pred pravdo ne mora biti učinkovito. Poleg tega se priznanje lahko vsak trenutek prekliče in tedaj postane integracija stranke nepopolna.

Pritožnik zatrjuje, da je določen denarni znesek del zapustničinega premoženja, dedinja J. Z. pa meni, da ni bil več pokojničin, saj ji ga je podarila. Ni se torej mogoče strinjati s pritožnikom, da bi se moralo zapuščinsko sodišče samo opredeliti do spornih pravnih vprašanj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako, da mora dedič B. M. vložiti tožbo tudi zoper dediče M. Ž., Ano M., Alojza M. in R. M.; v 3. točki izreka pa tako, da se na pravdo napoti J. Z., ki mora vložiti tožbo zoper dediče M. Ž., Ano M., Alojza M., R. M., B. M., M. M., J. M., S. K. in Antona M., z zahtevkom, da v zapuščino ne sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek, dediča B. M. napotilo na pravdo zoper dediče J. Z., M. M., J. M., Antona M. in S. K. z zahtevkom, da v zapuščino ne sodi zahodni del parc.št. 2337/3, vl.št. .., k.o....in z zahtevkom, da v zapuščino sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT. Naložilo mu je, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, ker bo sicer nadaljevalo s postopkom ne glede na zahtevke, ki jih uveljavlja.

Proti sklepu se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov pritožil dedič B. M., ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da mora tožbo vložiti proti vsem dedičem, v 3. točki izreka pa tako, da se na pravdo napoti dedinja J. Z. oziroma naj se sklep v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so dediči nujni sosporniki. Kar zadeva 3. točko izpodbijanega sklepa, opozarja, da med dediči niti ni sporno, da sta bila po smrti M. M. dvignjena dva zneska, to je 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT, oba 27.3.2003. Ker dejanska vprašanja niso sporna, bi moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi zakona, samo ugotoviti, da navedena zneska spadata v zapuščino. Če pa sodišče šteje, da gre za sporno dejstvo, bi moralo na pravdo napotiti J. Z., katere pravica je manj verjetna.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi proti odločitvi, da mora dedič B. M. tožbo glede obsega zapuščine naperiti zoper J. Z., M. M., J. M., Antona M. in S. K.(2. točka izreka): Pravilno je pritožnikovo stališče, da morajo v postopku na pasivni strani sodelovati vsi dediči, tudi tisti, ki njegov zahtevek priznavajo. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak predstavlja procesno nujnost. Le vsi udeleženci materialnopravnega razmerja skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek, torej priznanje nekaterih pred pravdo ne more biti učinkovito. Poleg tega se priznanje lahko vsak trenutek prekliče in tedaj postane integracija stranke nepopolna. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in sklep v 2. točki spremenilo tako, da mora pritožnik tožbo z zahtevkom, da v zapuščino ne sodi zahodni del parc.št. 2337/3, vl.št. ..., k.o. ... vložiti zoper vse dediče po pokojni M. M..

O pritožbi proti odločitvi, da se dedič B. M. napoti na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT (3. točka izreka): Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek med drugim, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (1. točka 212. člena Zakona o dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76 - Ur.l. RS, št. 67/01 ZD). ZD primeroma našteva vprašanja, ki pridejo v poštev za napotitev na pravdo. Prvo skupino sestavljajo spori o dejstvih, povezanih z dedno pravico in velikostjo dednega deleža (210. člen ZD). Kadar je med strankami spor le o uporabi prava, mora sodišče torej o spornih vprašanjih odločiti samo. V drugo skupino zakon uvršča pravico do volila in druge pravice iz zapuščine. Sodišče stranke v tem primeru prav tako napoti na pravdo ali na upravni postopek, vendar pa zapuščinske obravnave ne prekine (211. člen ZD). V tretjo skupino pa sodijo vprašanja, ki niso dednopravne narave. Rešitev predhodnega vprašanja obsega premoženja je odvisna od ugotovitve pravnih razmerij zapustnika v času njegove smrti. Vprašanje, ali je določeno premoženje del zapuščine ali ne, se rešuje po drugih pravilih, ne dednopravnih. V 212. členu ZD je zato določeno, da se sporna dejanska in pravna vprašanja rešujejo v pravdi (212. člen ZD).

V obravnavani zapuščinski zadevi gre za spor iz tretje skupine, saj pritožnik zatrjuje, da je določen denarni znesek del zapustničinega premoženja, dedinja J. Z. pa meni, da ni bil več pokojničin, saj ji ga je podarila (dopis dedinje z dne 26.5.2003, list.št. 16). Ni se torej mogoče strinjati s pritožnikom, da bi se moralo zapuščinsko sodišče samo opredeliti do spornih pravnih vprašanj. Prav pa ima dedič B. M., da je pravica dedinje J. Z. manj verjetna. Ni sporno, da sta bila oba zneska s hranilne knjižice Poštne banke Slovenije dvignjena po zapustničini smrti (27.3.2003). Dedinja za svojo trditev o neodplačnem razpolaganju pokojne M. M. ni predložila nobenih listinskih dokazov, zato je treba pravici, ki se med seboj izključujeta (zatrjevana dedna pravica B. M. in zatrjevana obligacijskopravna pravica dedinje J. Z.) oceniti glede na prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče. Glede na predloženo dokazno gradivo ne more biti dvoma, da je manj verjetna pravica dedinje J. Z.. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v 3. točki spremenilo tako, da se na pravdo napoti J. Z., ki mora tožbo vložiti zoper vse dediče, in sicer z zahtevkom, da v zapuščino ne sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).