Jedro

Kadar je po zakonu o prometnem davku dolžan obračunavati in plačevati akontacije prometnega davka davčni zavezanec, je dolžan spremljati spremembe predpisov, ki se nanašajo na obračunavanje prometnega davka. Zato se ne more sklicevati na to, da je šele kasneje izvedel, da mora prometni davek plačevati po spremenjeni oz. drugi davčni stopnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 3.5.1994, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo davka od prometa proizvodov v znesku 212.259,00 SIT, obresti za čas od 20.1.1993 do 31.12.1993 v znesku 42.161,00, ter obresti od 1.1.1994 do dneva plačila, ki se obračunajo ob dnevu plačila. Odločbo je obrazložila z ugotovitvijo, da se po 16.a členu pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 39/93) za proizvodne dejavnosti tiskarstva šteje opravljanje registriranih dejavnosti, navedenih v 1. odstavku tega člena, za opravljanje storitvene dejavnosti pa se po 2. odstavku tega člena šteje izdelovanje kopij izvornega besedila ali slike na kopirnih strojih raznih vrst samo, če davčni zavezanec ni registriran za opravljanje dejavnosti iz 1. odstavka. Iz tega izhaja, da fotokopiranja, kadar se le-to opravlja kot pridobitna dejavnost, ni mogoče opredeljevati kot storitveno dejavnost. Za davčnega zavezanca to pomeni možnost nakupa reprodukcijskega materiala brez plačila prometnega davka (pod pogoji in na na način iz 7. člena Zakona o prometnem davku), hkrati pa tudi obveznost obračuna prometnega davka po tarifni številki 1 tarife davka od prometa proizvodov, to je po stopnji 20 %. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnik prometni davek iz dejavnosti fotokopiranja obračunaval po tarifni številki 1 tarife davka od prometa storitev, to je po stopnji 5 %, reprodukcijski material pa kupoval s prometnim davkom. Prvostopenjski organ mu je zato odmeril davek od prometa proizvodov po tarifni številki 1 tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 20 %. Ker je 88.a člen navedenega pravilnika določil, da se določbe 16.a člena pravilnika za zavezance, ki so dejavnost iz 1. odstavka 16.a člena preje opravljali kot storitveno dejavnost, uporabljajo od 1.10.1992, je pritožbeni ugovor, da tožnik s spremembo ni bil seznanjen vse do leta 1994, ko je prejel informacijo Obrtne zbornice, neutemeljen, saj je bil tožnik dolžan poznati predpise, ki se nanašajo na dejavnost, ki jo opravlja. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor, da je šele 5.1.1994 preko Obrtne zbornice Ljubljana zvedel za stališča Vlade Republike Slovenije glede opredelitve dejavnosti fotokopiranja. Takrat je tudi šele ugotovil, da lahko kupuje reprodukcijski material brez prometnega davka in da mora od prodane fotokopije obračunati prometni davek po stopnji 20 %. Ker je v letu 1993 ob nakupu reprodukcijskega materiala plačal prometni davek po stopnji 20 %, z upravno odločbo pa mu je naloženo plačilo prometnega davka od prodanih fotokopij po stopnji 20 %, bi torej tožnik za leto 1993 plačal skupaj 40 % prometnega davka, kar je nevzdržno. Tožnik ne more zahtevati vračila prometnega davka, plačanega ob nakupu repromateriala, pa tudi ne naknadno izterjati od strank razlike do 20 odstotne stopnje prometnega davka, zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpobijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik v letu 1993 dejavnost fotokopiranja opravljal kot registrirano dejavnost, pa tudi ne o tem, ali je upravni organ davčno osnovo pravilno ugotovil in ali je ob ugotovljeni osnovi pravilno izračunal višino davčne obveznosti. Spor je le glede vprašanja, ali je davčni organ obračun prometnega davka za leto 1993 lahko oprl na tar.št. 1 tarife davka od prometa proizvodov in v tem okviru je sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo.

Tarifna številka 1 Tarife davka od prometa proizvodov (Zakon o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92) določa, da se davek od prometa proizvodov plačuje po stopnji 20 % od vseh proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo, razen proizvodov, ki so navedeni v drugih tarifnih številkah, ali za katere je z Zakonom o prometnem davku določena davčna oprostitev. Ker niti v navedenem zakonu, niti v Tarifi davka od prometa proizvodov, niti v Tarifi davka od prometa storitev (ki sta sestavna dela Zakona o prometnem davku), ni posebnih določb, ki bi se nanašale na stopnjo prometnega davka v zvezi z dejavnostjo fotokopiranja, je po mnenju sodišča pravilno stališče izpodbijane odločbe, da je bil tožnik v letu 1993 dolžan obračunavati in plačevati prometni davek od svoje registrirane dejavnosti, to je od fotokopiranja, po stopnji 20 %. Registrirano dejavnost fotokopiranja je bilo namreč v navedenem letu šteti za proizvodno in ne za storitveno dejavnost, kar jasno izhaja iz določb 16.a člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92 in 29/92, v nadaljevanju: pravilnik). Po določbi 1. odstavka 16.a člena pravilnika se za proizvodne dejavnosti tiskarstva šteje med drugim tudi tiskanje kakršnegakoli pisnega gradiva na kopirnih strojih raznih vrst (druga alinea 1. odstavka 16.a člena). Po določbi 2. odstavka 16.a člena pravilnika pa se za storitvene dejavnosti šteje le izdelovanje kopij izvirnega besedila ali slike na kopirnih strojih raznih vrst v primeru, če davčni zavezanec ni registriran za opravljanje dejavnosti iz 1. odstavka 16.a člena pravilnika. Ker je bil tožnik registriran za opravljanje dejavnosti fotokopiranja, ki po navedenem tudi sodi med proizvodne dejavnosti tiskarstva iz 1. odstavka 16.a člena pravilnika, ni bil upravičen do obračunavanja in plačevanja prometnega davka po stopnji 5 % (tar.št. 1 Tarife od prometa storitev), saj njegove dejavnosti ni bilo šteti za opravljanje storitvene dejavnosti v smislu navedene določbe 2. odstavka 16.a člena pravilnika. Izpodbijana odločba tožene stranke je torej zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti. Na odločitev sodišča ni mogel vplivati tožnikov ugovor, da je šele v začetku leta 1994 izvedel, da je dolžan obračunavati prometni davek po stopnji 20 % in da lahko kupuje reprodukcijski material brez plačila prometnega davka. Navedene določbe 16.a člena pravilnika so bile namreč objavljene v Uradnem listu RS, št. 29, dne 12.6.1992, v 33. členu Pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku pa je bil določen dovolj dolg rok (1. oktober 1992) za prilagoditev poslovanja davčnih zavezancev novim določbam 16.a člena pravilnika. Ker je v primerih, kot je tožnikov, po 39. členu Zakona o prometnem davku dolžan obračunavati in plačevati akontacije prometnega davka davčni zavezanec, torej v tem spornem primeru tožnik, je bil dolžan spremljati spremembe predpisov, ki se nanašajo na obračunavanje prometnega davka. Med te predpise pa vsekakor sodi tudi pravilnik o uporabi Zakona o prometnem davku.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.