Jedro

Ker obtoženčev zagovor, da skrbi za svoje otroke in otroka pokojnega brata ni bil v ničemer izpodbit in v spisu ni podatka, ki bi kazal na drugačno stanje, zagovornik obtoženca v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da bi obtoženec moral izkazovati in dokazovati skrb za otroke, ampak gre za dokazno breme in mora biti tedaj eventuelna pomanjkljiva skrb ali neskrb dokazana obtožencu. V takšnem primeru pa bi po oceni sodišča prve stopnje to pomenilo tehtno obteževalno okoliščino.

Izrek

Pritožbe vseh treh obtožencev ter njihovih zagovornikov se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženci se oprostijo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožence spoznalo za krive v izreku sodbe navedenih kaznivih dejanj ter izreklo obtoženemu O.P. za kaznivo dejanje ropa po členu 213/III in I KZ kazen 5 let zapora, določilo obtoženemu N.L. za kaznivo dejanje ropa po členu 213/III in I KZ kazen 5 let zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/I točka I KZ kazen 10 mesecev zapora, za kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ kazen 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/I točka I KZ kazen 1 leto zapora in za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po členu 310/I KZ kazen 6 mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen 7 let zapora. Obtoženemu S.L. je določilo za kaznivo dejanje ropa po členu 213/III in I KZ kazen 5 let zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/I točka I KZ kazen 10 mesecev zapora in za kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ kazen 6 mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen 5 let in 8 mesecev zapora. Vsem obtožencem je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za dobo 10 let, pri čemer se čas, prebit v zapora ne všteva v čas trajanja te kazni. Obtoženima N. in S.L. je vštelo v enotno kazen zapora tudi čas pripora od 14.7.1999 od 17. ure dalje, odvzelo obtoženemu N.L. pištolo znamke Herstal - Browning in strelivo ter dva solzilna spreja Bodyguard, vsem trem obtožencem naložilo nerazdelno v plačilo znesek 19.000,00 SIT, obtoženima N. in S.L. pa znesek 121.000,00 SIT, pri čemer je obtoženemu N.L. v plačilo naložilo tudi znesek 234.200,00 SIT, kolikor predstavlja razlika dosežene premoženjske koristi na škodo F.Š. Obtoženima N. in S.L. je v plačilo nerazdelno naložilo tudi premoženjskopravni zahtevek oškodovanega S.M. v višini 350.000,00 SIT, za razliko 150.000,00 SIT pa je tega oškodovanca napotilo na pravdo, premoženjskopravni zahtevek F.Š. v višini 205.800,00 SIT pa je naložilo v plačilo obtoženemu N.L. skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1999 dalje. Vse tri obtožence je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti.

Zoper sodbo so se zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili vsi trije obtoženci in smiselno predlagali razveljavitev sodbe oziroma izrek oprostilne sodbe. Zagovornica obtoženega N.L. se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala spremembo sodbe v oprostilno. Zagovornik obtoženega O.P. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo obsodilne v oprostilno sodbo, ali pa izrek nižjih zaporne in stranske kazni. Zagovornica obtoženega S.L. se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni ter predlagala razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, podrejeno pa določitev bistveno nižjih posamičnih zapornih kazni ter izrek bistveno nižje enotne kazni brez izreka stranske kazni izgona tujca iz države. Obtožena S. in N.L. sta neposredno na Višje sodišče v Ljubljani naslovila pet dopisov (prošenj, pritožb, zahtev), ki pa jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj so bile poslane po izteku pritožbenega roka.

Višji državni tožilec je v svojem pisnem mnenju predlagal zavrnitev vseh pritožb kot neutemeljenih, enakega mnenja pa je bila tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisotna višja državna tožilka.

Pritožbe niso utemeljene.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa ter pritožbenih navedb vseh pritožnikov ter razlogov izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in utemeljeno zaključilo, da so vsi trije obtoženci storili očitana kazniva dejanja v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje ter so zanje tudi kazensko odgovorni.

Glede kaznivega dejanja ropa, storjenega na škodo zakoncev L., ne vzbujajo nikakršnih pomislekov zaključki sodišča prve stopnje o krivdi vseh treh obtožencev, saj najdeni prstni odtis obtoženega Porića na kraju storitve kaznivega dejanja, v denarnici obtoženega S.L. najdena oškodovančeva M... kartica, v stanovanju obeh bratov dvojčkov najdeni dve dozi solzilnega spreja (shranjeni poleg pištole v PVC vrečki) ter delno uspešna prepoznava, ki sta jo opravila oba oškodovanca, nudijo sklenjen in zaključen krog dokazov in indicev, ki jih pritožbene navedbe vseh pritožnikov ne morejo omajati.

Prav noben podatek kazenskega spisa ne potrjuje v pritožbi zagovornika obtoženega P. izraženih dvomov glede pravilnega jemanja prstnih odtisov in zakonitosti procesnega opravila - opravljenega ogleda na kraju storitve kaznivega dejanja. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja (list. št. 99 - 101) namreč izhaja, da je bila prstna sled najdena na desnem podboju vrat v kuhinjo, bila označena z ustrezno številko ter fotografirana in posneta na črno daktiloskopsko folijo. V tistem trenutku osumljenec še ni bil znan, o storitvi kaznivega dejanja ter o procesnem opravilu ogleda preiskovalni sodnik res ni bil obveščen, pač pa so delavci policije o tem obvestili dežurnega državnega tožilca, sicer pristojnega za pregon kaznivih dejanj po uradni dolžnosti ter je bilo tako njegovi oceni prepuščeno, ali bo o ogledu obvestil tudi dežurnega preiskovalnega sodnika.

Neudeležba ali direktna neseznanitev slednjega s tem procesnim dejanjem pa nikakor ne more pomeniti, da je bil ogled opravljen nezakonito, kot to zmotno meni zagovornik obtoženega P. Po določilu II. odst. 148. člena ZKP morajo organi policije ukreniti vse, kar je potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. V ta namen smejo opraviti tudi nekatera preiskovalna dejanja, ki jih sicer med preiskavo opravlja oz. odreja preiskovalni sodnik. V I. odstavku 164. člena ZKP so predpisani pogoji za opravo hišne in osebne preiskave in zasega predmetov, v II. odst. tega člena pa za opravo ali nekaterih drugih preiskovalnih dejanj. Iz teh določil izhaja, da lahko organi policije brez odredbe oz. soglasja preiskovalnega sodnika opravijo ogled in odredijo izvedensko delo (razen obdukcije in izkopa trupla).

Preiskovalni sodnik ima le pravico da tudi pred začetkom preiskave opravi oz. prevzame preiskovalno dejanje. Zaradi uresničitve te pravice bi bilo sicer prav, da organi policije o vseh ogledih kraja kaznivega dejanja obvestijo preiskovalnega sodnika, vendar pa tako obvestilo ni pogoj za to, da sami zakonito opravijo ogled. Splošno pa je znano, da se dežurni preiskovalni sodniki praviloma udeležijo le ogleda kraja kaznivega dejanja s smrtno posledico. Da bi izpodbil dokazno vrednost dokazov, ki so bili zavarovani na ogledu, bi zato moral pritožnik ponuditi dokaz o naprimer podtaknjeni prstni sledi ali pa vsaj navesti dejstva in okoliščine, ki bi takšen sum utemeljevale in šele v povezavi s tem bi lahko morebitna neseznanitev preiskovalnega sodnika z opravo tega procesnega opravila lahko pomenila tudi potrditev takšnega suma. Ker pa je, kot že rečeno, bil o ogledu seznanjen državni tožilec, prstna sled pa je bila najdena in zavarovana pred identificiranjem osumljenega P. ter je tudi oškodovani I.L. potrdil, da so policisti iskali prstne sledi tudi na podbojih, tak sum ni podan. Razumljivo je tudi, da izvedenec D., ki je tekom dokaznega postopka preveril strokovne ugotovitve kriminalističnotehničnega laboratorija o karakteristikah najdenih prstnih sledi, ni mogel pojasniti, ali je bil postopek odvzema, hrambe in nadaljnje obdelave sledi prstnega odtisa pravilen ali ne, saj pri samem ogledu ni bil navzoč ter je glede na predloženo dokazno gradivo lahko le sklepal, da je bil postopek pravilen in naknadno takšnega postopka niti ni mogel preverjati. Z izvedencem potrjena ugotovitev, da se dvanajst anatomskih značilnosti prstnega odtisa sredinca leve roke obtoženega P. v celoti sklada z najdenim prstnim odtisom na kraju storitve kaznivega dejanja ropa, pomeni takšen neovrgljiv dokaz o prisotnosti tega obtoženca na kraju storitve kaznivega dejanja, da ga ne bi mogla omajati niti eventuelna izpoved direktorja Zdravstvenega doma B... (čigar zaslišanja obramba ni predlagala), ki je sicer pismeno potrdil, da je obtoženi P. v inkriminiranem obdobju vozil svojo bolno mater na previjanje v Dom zdravja v B... Medsebojna oddaljenost krajev storitve kaznivega dejanja in obtoženčevega bivališča v Bosni tudi sicer ne izključuje možnosti udeležbe obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja in istodnevne skrbi za svojo mater v domačem kraju. Po povedanem na dokazano udeležbo tega obtoženca pri storitvi kaznivega dejanja tudi nima vpliva le delno uspešna prepoznava s strani ostarele oškodovanke, kakor tudi ne različno navajanje števila napadalcev, od katerih eden v kuhinjo sploh ni prišel, oba oškodovanca pa so obtoženci posprejali s solzilcem, kar je še toliko bolj onemogočalo zanesljivo prepoznavo. Tako so v celoti neutemeljena pritožbena izvajanja zagovornika obtoženega P., kakor tudi tega obtoženca samega, ki v svoji pritožbi zgolj ponavlja zagovor in zagotavlja, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Njegov zagovornik v pritožbi tudi zmotno meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega zakonika, ko obtoženemu P. ni vštelo pripor v izrečeno kazen zapora, saj je pritožnik spregledal, da je bil pripor odrejen in kasneje vštet v izrečeno zaporno kazen v drugi kazenski zadevi (Okrožno sodišče v Ljubljani, opr. št. I K 475/99).

Glede istega kaznivega dejanja tudi obtožena N. in S.L. ter njuni zagovornici s svojimi pritožbenimi navedbami ne morejo vnesti dvomov glede udeležbe teh obtožencev. Ni mogoče spregledati, da sta bila obtoženca dobra prijatelja s soobtoženim P., kar je razvidno ne le iz njihovih zagovorov, pač pa tudi iz izpovedb nekaterih prič (G.J., A.S.), da so kot takšni veliko časa preživeli skupaj in da je tudi skozi prizmo te ugotovitve potrebno presojati opisa storilcev, kot sta jih podala oba ostarela in v času storitve kaznivega dejanja s solzilnim sprejem zaslepljena oškodovanca, od katerih je oškodovanka prepoznala obtoženega P., oškodovanec pa le delno obtožena S. in N.L. Ker ni dvoma, da v denarnici obtoženega S.L. najdena kartica pripada oškodovanemu I.L., ob hišni preiskavi sobe obeh obtožencev pa sta bila v PVC vrečki poleg pištole, ki je bila zasežena obtoženemu N.L., najdena tudi dva spreja - solzilca, kakršna sta bila nedvomno uporabljena pri storitvi kaznivega dejanja, deli pritožbeno sodišče prepričanje s sodiščem prve stopnje o udeležbi obeh bratov dvojčkov pri storitvi tega kaznivega dejanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo trditev obtoženega S.L., da naj bi mu kartico v denarnico podtaknil soobtoženi P., ki je takšno možnost tudi sam izključil. Pritožbene navedbe obeh obtožencev ter njunih zagovornic, ki poskušajo izpodbiti zaključke sodišča prve stopnje s ponavljanjem zagovorov in z rezultati prepoznave storilcev po obeh oškodovancih, ki sama za sebe res ne bi zadostovala za izrek obsodilne sodbe, niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi zanesljivo ugotovilo, da sta obtožena N. in S.L. izvršila kaznivi dejanji na škodo gospodarske družbe L...

d.o.o. in S.M., saj se pri tem ni oprlo le na izpoved priče K., ki je bil res prisoten ob storitvi kaznivega dejanja na škodo S.M. ter potrdil, da sta oba obtoženca ponujala naprodaj ukradene komponente iz gospodarske družbe L..., pač pa tudi na trditev oškodovanega K., da ukradenih stvari po velikosti in po teži ne bi bilo mogoče spraviti v torbo takšnih dimenzij, kot je to navajal obtoženi N.L. ter na izpoved I.R., da je od dvojčkov kupil opremo za mobilni telefon. Ob tem se ni mogoče strinjati s pritožbenim izvajanjem zagovornice obtoženega S.L., da ni dokazano, da naj bi šlo prav za ukradene predmete iz podjetja L..., saj glede na čas storitve kaznivega dejanja in prodaje predmetov ob izvedenih dokazih drugačen zaključek ni mogoč. Prav ima sicer ta zagovornica, da je priča E.K. policijski informator in da že zato verodostojnosti takšne priče ni mogoče enačiti z ostalimi nepristranskimi pričami. Ker pa je sodišče prve stopnje lahko trditve te priče, ki jih je ob njeni nedosegljivosti utemeljeno prebralo na glavni obravnavi, lahko posredno preverilo z izvedbo ostalih dokazov (izpoved R., najdene sledi športnega copata N.L.), ji je utemeljeno poklonilo vero tudi glede kaznivega dejanja, ki sta ga obtoženca storila na škodo S.M. Sodišče prve stopnje očitno iz navedenih razlogov ni realiziralo prvotno sprejetega sklepa o zaslišanju K.-jevega brata, čeprav ga je že povabil na glavno obravnavo. Ob ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje za obe navedeni kaznivi dejanji tudi brez zaslišanja te priče pravilno in popolno ugotovljeno, naknadno sprejeti sklep o nepotrebnosti zaslišanja pričinega brata zato ne pomeni s strani zagovornice S.L. zatrjevane kršitve. Prav tako neutemeljeno se ta obtoženec v pritožbi ponovno sklicuje na svojo prijateljico G.J., pri kateri naj bi v času storitve kaznivega dejanja na škodo podjetja L... preživel noč, saj je takšen ali bi zanesljivo orglo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Utemeljeno se je sodišče prve stopnje pri krivdoreku za kaznivo dejanje, storjeno na škodo gospodarske družbe L... d.o.o. oprlo tudi na ugotovitve izvedenca D. glede najdenih sledi športnih copat obtoženega N.L., saj ni dvoma, da obe sledi pripadata prav odtisoma obuvala, odvzetega temu obtožencu. Prav ima sicer njegova zagovornica, ko v svoji pritožbi poudarja, da iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja ne izhaja, da naj bi sled, označena s številko 8 v tem zapisniku, bila identična z enako oznako, s kakršno naj bi bila označena tudi sled na rumeni kuverti, za katero je izvedenec D. ugotovil, da je identična sledi obuvala obtoženca. Po oceni zagovornice naj bi zato ne bilo razvidno, kje je bila ta sled v resnici najdena in ali ne gre morebiti zato le za probni odtis in tedaj ne za dokaz, ki bi bil lahko uporabljen v kazenskem postopku.

Po pregledu dokaznega gradiva tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je kriminalistični tehnik, sledeč zapisniku o ogledu kraja dejanja (list. št. 29 spisa), zavaroval mesti dveh sledi obuval in sicer eno na manjšem listku (označenem s številko 8) in drugo na kuverti (označeni s številko 9). Takšna označitev je razvidna tudi iz kazenskemu spisu priloženih fotografij (fotografije št. 21, 22, 25 in 26 na list. št. 60 - 62 kazenskega spisa), čeprav je istočasno iz teh fotografij tudi razvidno, da ne gre le za eno, ampak za več rumenih pisemskih ovojnic, iz poročila kriminalističnega tehnika B.G. (list. št. 65) pa tudi izhaja, da je ta tehnik zavaroval dve ovojnici, ki sta ležali na tleh ob mizi v pisarni podjetja L... d.o.o. ter bili označeni s številkama 8 in 9 in fotografirani. Prav takšni ovojnici pa sta bili nato zavarovani in obe se tudi nahajata v prilogah kazenskega spisa in o obeh je svoje strokovne ugotovitve v pisni obliki in na glavni obravnavi nato podal tudi izvedenec D., ki je prav tako opozoril na navedene nedoslednosti. Zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je očitno prišlo do nedoslednosti pri pisanju zapisnika o ogledu kraja storitve kaznivega dejanja, vendar pa tudi v obratnem primeru, v kolikor bi šlo res za probni odtis pri dokazu, označenem s številko 8 in ga sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, moč dokazov v ničemer ne bi bila zmanjšana, saj ima najden in pravilno zavarovan odtis obuvala, označen s številko 9, še večjo dokazno vrednost glede na najdene in potrjene tri individualne značilnosti, vidne na odtisu in podplatu obuvala, ki ga je uporabljal obtoženi N.L. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zanesljivo ovrglo tudi zagovor tega obtoženca, ki je s trditvijo o posojanju svojih športnih copat soobtoženemu P. želel nanj prevaliti odgovornost za storitev tega in kaznivega dejanja na škodo F. Š., ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obtoženca in njegove zagovornice, ki predvsem s sklicevanjem na trditve priče M.R. poskušata omajati takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ne le, da je večji del trditev obtoženca o posojeni copati že sam po sebi nelogičen, pač pa tudi sam v zagovoru ni znal pojasniti, kako je lahko prišlo do odtisa njegovih športnih copat na kraju storitve kaznivega dejanja v času, ko naj bi mu P. copate že vrnil, pri čemer obtoženčeve trditve o posojanju copat nista potrdili niti s strani obrambe predlagani priči, še manj pa soobtoženi P. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni verjelo niti obtožencu, niti priči M.R. Zato so v zvezi s tem neutemeljene pritožbene navedbe zagovornice obtoženega N.L. in obtoženca samega, ki tudi glede na najdeno sled svojega obuvala na keramičnih ploščicah na tleh v predsobi stanovanjske hiše F.Š. neuspešno zatrjuje, da na tem mestu nikoli ni bil in tega kraja ne pozna.

Glede kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po členu 310/I KZ, zagovornica obtoženega N.L. ocenjuje, da priznanje obtoženca, da je hranil zavoj, v katerem je bila pištola, ni zadostna podlaga za obsodilno sodbo. Ob tem je očitno spregledala, da je obtoženec sam podpisal zapisnik o zasegu predmetov, iz katerega je razvidno, da se je pištola s polnim nabojnikom in dodatnimi štirimi naboji, ki so bili v posebni škatlici nahajala skupaj z dvema solzilnima sprejema Bodyguard in najlon nogavico črne barve z dvema izrezoma za oči, v PVC vrečki, le-to pa je obtoženec hranil v svoji omari. Ob tem, da je za obe dozi razpršilnega spreja v svojem prvem zagovoru dejal, da ne ve, čigavi sta, pa je odgovornost tako za lastništvo, kakor tudi za hrambo pištole in nabojev poskušal prav tako naprtiti soobtoženemu P. Za presojo kazenske odgovornosti obtoženega N.L. glede na dokazano dejstvo, da je hranil pištolo in naboje v svoji omari, sploh ni pomembno, ali je isto pištolo nosil tudi njegov brat S., saj je bila pištola kot že rečeno, zasežena ob hišni preiskavi obtoženemu N.L. Čeprav sta se zaradi odločb o kazenskih sankcijah pritožila le zagovornica obtoženega S.L. in zagovornik obtoženega O.P., je sodišče druge stopnje preizkušalo odločbe o izrečenih glavnih in stranskih kaznih glede vseh treh obtožencev, saj podane pritožbe v korist obtožencev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vsebujejo tudi pritožbe glede odločbe o kaznih. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo prav vse olajševalne in obteževalne okoliščine, pri čemer je pri vseh treh upoštevalo, da še niso bili kaznovani in zato nima prav zagovornik obtoženega P., da sodišče prve stopnje pri njegovem klientu ni našlo nobene olajševalne okoliščine. Res pa je nesprejemljiva navedba sodišča prve stopnje, da bi ta obtoženec moral izkazati in dokazati skrb za otroke, ki jih ima z dvema partnericama (v Bosni in v Sloveniji). Skrb za nepreskrbljene otroke je zakonska dolžnost njihovo zanemarjanje pomeni obteževalno okoliščino, ki pa jo v zvezi s tem sodišče prve stopnje pri obtožencu ni ugotovilo in zato tudi ne upoštevalo. Ker je sodišče prve stopnje pri vseh treh obtožencih upoštevalo kot olajševalno okoliščino le njihovo nekaznovanost, je glede na obseg ugotovljene kriminalne dejavnosti, ugotovljeno višino škode ter v zakonu zagrožene kazni za posamična kazniva dejanja, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsem določilo in izreklo primerne posamične in enotne kazni, v skladu s takšnimi ugotovitvami pa tudi ustrezne stranske kazni, saj bo le na tak način doseženo, da obtoženci kaznivih dejanj ne bodo več ponavljali, v določenem času po prestanih zapornih kaznih pa tega v Republiki Sloveniji tudi ne bodo mogli storiti. Ker ob povedanem sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede plačila stroškov kazenskega postopka, je tudi sodišče druge stopnje obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.