Jedro

Navedene posledice ne dosegajo zgoraj opredeljenega standarda hude posledice iz tretjega odstavka 159. člena KZ-1. Poseg v čast in dobro ime oškodovancev, močna prizadetost, hudo diskreditiranje, osmešenje, zaničevanje, zasmehovanje, prezir in opravljanje s strani sodelavcev so vse posledice, ki življenjsko izkustveno nastanejo že s storitvijo temeljnega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 in jih kot take, čeprav utegnejo oškodovancu povzročiti nemalo nelagodja, še ni moč opredeliti kot hude posledice v smislu tretjega odstavka navedenega člena. Tega pragu ne dosegata niti očitka o omajanem odnosu B. B. z njegovo zunajzakonsko partnerko ter da oškodovanca veliko težje opravljata svoje delo. Kot pojasnjeno zgoraj, bi za obstoj zakonskega znaka hude posledice moralo iti za intenzivnejši poseg v družinsko oziroma delovno življenje oškodovancev, česar pa zasebna tožilca v opisu dejanja v zasebni tožbi ne zatrjujeta.

Izrek

I. Pritožbama obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti v točki I v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi kaznivega dejanja in kazenski sankciji spremeni tako, da se iz opisa kaznivega dejanja: - v abstraktnem delu opisa izpusti besedilo „tisto, kar je neresnično trdil, pa je take narave, da ima hude posledice za oba oškodovanca“, - v konkretnem delu opisa izpusti besedilo: „zaradi česar je od 19. 4. 2018 dalje, večina zaposlenih na X., tako tistih, zaposlenih na enoti v S., kot tudi Š. in T., govorila o tem, da sta imela B. B. in C. C. intimno razmerje, o čemer so izvedeli od neznane osebe, ker se je o tem „govorilo“, govorice pa so bile sprožene v posledici telefonskih klicev D. D. in E. E. s strani obdolženega A. A. dne 19. 4. 2018“ in

v 17. vrstici drugega odstavka se izpusti beseda „hude“.

II. Dejanje se pravno opredeli kot kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. III. Obdolženemu A. A. se po 57. in 58. členu KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi prvega odstavka 159. člena KZ-1 določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

IV. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika pa se v preostalem zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1, mu na podlagi 57. člena in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen devetih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče oškodovance B. B., C. C. in D. D. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena ZKP je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP pritožila obdolženec in njegov zagovornik s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve kaznivega dejanja oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču pred drugega sodnika.

3. Na pritožbi sta odgovorila zasebna tožilca po svoji pooblaščenki, odvetnici dr. F. F. s predlogom, da višje sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena, izpodbijana sodba pa se spremeni tudi po uradni dolžnosti.

**Glede spremembe izpodbijane sodbe**

5. Iz opisa kaznivega dejanja iz zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve izhaja, da sta zasebna tožilca med drugim obdolžencu očitala, da naj bi G. G. in tudi drugim sodelavcem na X. (X.) neresnično trdil, da sta zasebna tožilca spolno občevala na delovnem mestu. Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče v posledici izvedenega dokaznega postopka poseglo v opis kaznivega dejanja. Sodišče namreč ni moglo ugotoviti, komu konkretno (poleg D. D. in E. E.) je obdolženec o tem govoril in tudi ne, kdo so bile konkretno osebe, ki so te govorice širile. Ugotovljeno pa je bilo, da so zaposleni o tem vedeli ter tudi, da je večina zaposlenih tako na enotah X. v S., kot v Š. in T. govorila o tem, da sta imela zasebna tožilca intimno razmerje, o čemer pa so izvedeli od neznane osebe. Sodišče nadaljuje, da je obdolženec edini zatrjeval, da je zalotil zasebna tožilca spolno občevati, torej je življenjsko logično, da je govorice lahko sprožil edino obdolženec. Posledično je sodišče takšno dejansko stanje umestilo v opis kaznivega dejanja, kakor izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

6. Skladno s prvim odstavkom 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta) in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta). Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ne bo prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obdolženca.1 Opisa kaznivega dejanja sodišče ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo, dolžno pa je iz opisa izpustiti tiste okoliščine, ki niso dokazane in so za obsojenca obremenjujoče.2

7. Po presoji pritožbenega senata v konkretnem primeru ne gre za dopustno spremembo opisa kaznivega dejanja, temveč za samostojni dodatek sodišča v opisu dejanja. Sodišče je v opis kaznivega dejanja vneslo dodatna dejstva in okoliščine, ki jih obtožba zasebnih tožilcev sploh ni zajemala. Zasebna tožilca obdolžencu namreč nista očitala sprožitve govoric o intimnem razmerju med zaposlenimi na enoti v S., Š., in T., temveč (zgolj) to, da je poleg D. D. in E. E., o spolnem občevanju neresnično trdil še G. G. in drugim sodelavcem na X. Glede na to, da prvostopenjsko sodišče teh očitkov v dokaznem postopku ni ugotovilo z gotovostjo, bi jih moralo izpustiti iz opisa kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega senata pripisovanje sprožitve govoric obdolženčevemu ravnanju, in sicer da naj bi večina zaposlenih na X., tako tistih, zaposlenih na enoti v S., kot tudi Š. in T., o intimnem razmerju med zasebnima tožilcema govorila v posledici telefonskih klicev D. D. in E. E. s strani obdolženca, predstavlja očitek celo večje kriminalne količine, kot sta mu jo očitala zasebna tožilca. Spremenjeni opis tako z vidika dejanskega stanja predstavlja drugo oziroma drugačno kaznivo dejanje, kakor je bilo obdolžencu očitano z zasebno tožbo, pri čemer nikakor ne gre za spremembo, ki bi bila obdolžencu v korist. Prvostopenjsko sodišče je obdolženca tako spoznalo za krivega dejanja, ki se mu sploh ni očitalo. Tovrstni poseg v opis kaznivega dejanja posledično predstavlja prekoračitev obtožbe ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Upoštevaje navedeno je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi z 9. točko prvega odstavka 371. člena ZKP glede na navedeno stanje stvari izpodbijano sodbo spremenil tako, da se iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja izpusti besedilo: _„zaradi česar je od 19. 4. 2018 dalje, večina zaposlenih na X., tako tistih, zaposlenih na enoti v S., kot tudi Š. in T., govorila o tem, da sta imela B. B. in C. C. intimno razmerje, o čemer so izvedeli od neznane osebe, ker se je o tem „govorilo“, govorice pa so bile sprožene v posledici telefonskih klicev D. D. in E. E. s strani obdolženega A. A. dne 19. 4. 2018“._

9. Izpodbijano sodbo pa je pritožbeni senat na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP spremenil tudi po uradni dolžnosti.

10. Obdolženec je bil spoznan za krivega storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja obrekovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1, saj naj bi tisto, kar je neresnično trdil, bilo take narave, da je imelo hude posledice za oba oškodovanca.

11. Kazenskopravna teorija hude posledice v primerih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime primeroma opredeljuje kot tako hudo osmešitev ali zaničevanje oškodovanca, ki povzroči, da se mora preseliti ali zapustiti delo, da mu nastane (večja) premoženjska škoda, da ne dobi posojil, da poslovni partnerji z njim prekinejo poslovno sodelovanje, da izgubi delo, da se razdre družina, da razpade njegova zakonska ali zunajzakonska zveza, da zboli in podobno.3

12. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja pa takšne posledice ne izhajajo. Navedeno je, da je poseženo v njuno čast in dobro ime, oba sta močno prizadeta, omajan je odnos B. B. z njegovo zunajzakonsko partnerko D. D., poleg tega pa so vsi trije zaposleni na X. hudo diskreditirani, osmešeni, zaničevani, zasmehovani, prezirani in opravljani s strani sodelavcev, zaradi česar tudi veliko težje opravljajo svoje delo. Po presoji pritožbenega senata navedene posledice ne dosegajo zgoraj opredeljenega standarda hude posledice iz tretjega odstavka 159. člena KZ-1. Poseg v čast in dobro ime oškodovancev, močna prizadetost, hudo diskreditiranje, osmešenje, zaničevanje, zasmehovanje, prezir in opravljanje s strani sodelavcev so vse posledice, ki življenjsko izkustveno nastanejo že s storitvijo temeljnega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 in jih kot take, čeprav utegnejo oškodovancu povzročiti nemalo nelagodja, še ni moč opredeliti kot hude posledice v smislu tretjega odstavka navedenega člena. Tega pragu ne dosegata niti očitka o omajanem odnosu B. z njegovo zunajzakonsko partnerko ter da oškodovanca veliko težje opravljata svoje delo. Kot pojasnjeno zgoraj, bi za obstoj zakonskega znaka hude posledice moralo iti za intenzivnejši poseg v družinsko oziroma delovno življenje oškodovancev, česar pa zasebna tožilca v opisu dejanja v zasebni tožbi ne zatrjujeta.

13. Opis tako ne vsebuje ustrezne konkretizacije zakonskih znakov hude posledice, da bi bilo očitano kaznivo dejanje moč opredeliti po tretjem odstavku 159. člena KZ-1. Izkazana je kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, saj je bil zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Pritožbeni senat je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenil tako, da se iz abstraktnega dela opisa izpusti besedilo: _„tisto, kar je neresnično trdil, pa je take narave, da ima hude posledice za oba oškodovanca“,_ v 17. vrstici drugega odstavka opisa pa se izpusti beseda _„hude“_. Posledično se očitano dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. **Glede zavrnitve pritožb**

14. Preostale pritožbene trditve niso utemeljene. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga pridobitve celotnega spisa Ministrstva ... glede postopka mobinga na delovnem mestu, pritožnika načelo enakosti orožij iz 22. člena in 29. člena Ustave Republike Slovenije razlagata zmotno. V drugem odstavku 329. člena ZKP je predpisano, da obsega dokazovanje vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Skladno z načelom proste presoje dokazov v kazenskem postopku (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo. Zato določbe tretje alineje 29. člena Ustave ni mogoče razlagati tako, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.4

15. Obramba je s tem dokaznim predlogom skušala dokazati slabe odnose na delovnem mestu, predvsem v posledici ravnanj H. H. ter dejstvo, da naj bi bil ta kazenski postopek sprožen v posledici obdolženčevega opozarjanja na šikaniranje na delovnem mestu s strani omenjene priče. Kot izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče na podlagi zaslišanj obdolženca kot tudi številnih prič (I. I., E. E., J. J., K. K., L. L., D. D., M. M., N. N., O. O. in P. P.) brez dvoma ugotovilo, da so bili med zaposlenimi na X. slabi medosebni odnosi zaradi očitkov o šikaniranju, da sta bila med zaposlenimi formirana dva tabora (eni na strani inšpektorice H. H. ter drugi proti njej) kot tudi, da je bil sprožen delovnopravni spor med obdolžencem in njegovim takratnim delodajalcem (X.) ter da je bil obdolženec v nasprotnem taboru kot zasebna tožilca in D. D. Na podlagi navedenega, izvedba predlaganega dokaza ne bi nikakor doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja.

16. Nelogično je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil ta kazenski postopek sprožen v posledici obdolženčevega spora s H. H. Tega postopka namreč ni sprožila navedena oseba, temveč zasebna tožilca iz povsem jasnih razlogov, saj je obdolženec o njiju trdil neresnično dejstvo o spolnem občevanju na delovnem mestu. Po oceni pritožbenega senata gre tako za pavšalne navedbe, ki niti ne predstavljajo za obravnavano zadevo pravno pomembnih dejstev. Nadaljnja pritožbena navedba, da naj bi bilo na podlagi izvedbe tega dokaza mogoče oceniti, katera od izpovedb prič je relevantna in objektivna, je neobrazložena, saj pritožnika ne navedeta, verodostojnost katerih prič konkretno izpodbijata. Posledično te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti. Glede verodostojnosti zasebnih tožilcev, H. H. ter D. D. pa se pritožbeni senat opredeljuje v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno razlogovanje, da bi sodišče ta dokazni predlog moralo izvesti zaradi domnevnega poskusa goljufije pri obračunu potnih stroškov, ki naj bi jo preprečili D. D. in H. H., kot to zatrjujeta zasebna tožilca. V zvezi s tem je treba najprej izpostaviti, da kakršnokoli izplačevanje potnih stroškov ni predmet tega postopka. Pravno pomembno je zgolj dejstvo, da je obdolženec o tem govoril B. B. in D. D., ko pa sta njegov predlog zavrnila, se je njegov do tedaj prijateljski odnos do njiju naglo spremenil. Kot izhaja iz 9., 27. in 33. točke je prvostopenjsko sodišče navedeno dejstvo obravnavalo izključno kot motiv za storjeno kaznivo dejanje zoper B. B. ter povod, da je obdolženec neresnično dejstvo o spolnem odnosu zasebnih tožilcev trdil njegovi zunajzakonski partnerki D. D. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sklepalo, da je obdolženec iz navedenega razloga gojil zamere do B. B. in D. D. (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). O kakršnemkoli poskusu goljufije pa v obrazložitvi sodbe ni govora.

18. Pritožbena navedba, da gre pri navedenem sklopu dejstev za izmišljotino ni točna. Da je obdolženec idejo o priglasitvi potnih stroškov iz drugega naslova omenjal B. B., D. D. in R. R., izhaja iz pisnih izjav B. in D. o dogodkih v kritičnem času (l. št. 10 in 14). Iz B. B. izjave obrazloženo izhaja, da je obdolženec takrat imel veliko stroškov s popravilom avtomobila, šolnine in najemnine. Da je B. B. vedel za obdolženčeve finančne težave kot tudi razloge zanje je logično, saj je navedel, da sta bila tedaj v prijateljskih odnosih in da sta se pogovarjala tudi o tovrstnih zasebnih zadevah. Obdolženčevo razglabljanje o spremembi potnih stroškov je B. B. potrdil tudi v svojem zaslišanju ter povedal, da so mu vsi trije to odsvetovali. Ob tem mu je predlagal drug način povečanja dohodka. Dodal je še, da sta se do tedaj z obdolžencem dosti družila, tudi izven delovnega časa, odnosi so bili prijateljski. Po tistem času pa se je obdolženčevo obnašanje do njega spremenilo, odnosi so se zelo zaostrili. Glede dotedanjega odnosa z obdolžencem je enako povedala tudi D. D. Na podlagi navedenega ni dvoma, da je obdolženec o tem res govoril zasebnima tožilca, po njuni zavrnitvi pa je zaradi tega do njiju pričel gojiti zamero. Pisni izjavi zasebnih tožilcev sta v bistvenem medsebojno skladni, B.B. je njihovo vsebino potrdil tudi v ustnem zaslišanju, kjer je izpovedal prepričljivo in konkretizirano, poznal je tudi ozadje zadeve – obdolženčeve finančne težave. Pravno pomembno dejstvo glede obdolženčevega motiva za storitev kaznivega dejanja, povezanega z njegovim namenom o spremembi obračuna potnih stroškov je tudi po presoji pritožbenega senata na podlagi izvedenih dokazov dokazano z gotovostjo. Predlagana pridobitev spisa Ministrstva ... bi bila tako iz navedenega razloga nepotrebna.

19. Tudi sicer ni mogoče slediti posplošenim pritožbenim navedbam, da je sodišče izpodbijano sodbo v pretežni meri in neupravičeno enostransko oprlo na izpovedbe zasebnih tožilcev, D. D. in H. H. pri čemer je premalo upoštevalo njihove slabe odnose z obdolžencem. Ni mogoče trditi, da že slabi odnosi med navedenimi pričami in obdolžencem samodejno pomenijo neverodostojnost prič, kot to prikazujeta pritožnika. Prvostopenjsko sodišče je prav v luči navedenih odnosov presojalo njihovo verodostojnost ter jo skladno z drugim odstavkom 355. člena ZKP utemeljilo na podlagi analitične in sintetične dokazne ocene. Pritožnika očitno prezreta, da so bile izpovedi zasebnih tožilcev in navedenih prič skladne tako z njihovimi pisnimi izjavami (na l. št. 9, 10, 14 in 18), kakor tudi medsebojno, potrjujejo pa jih tudi druge priče: R. R., E. E., J. J. in I. I. 20. Kljub temu, da je bila H. H. kot glavna inšpektorica obdolžencu nadrejena in da je bil obdolženec z njo v sporu, ji ni mogoče odreči verodostojnosti v tem postopku. Poleg vseh zgoraj že omenjenih dokazov je prvostopenjsko sodišče to skrbno presodilo tudi na podlagi soočenja s pričo G. G., ki njene verodostojnosti ni uspel izpodbiti. Njena izpoved je bila namreč prepričljivejša, saj je o njunem telefonskem pogovoru, kjer ji je G. G. govoril o zatrjevanem spolnem odnosu zasebnih tožilcev, takoj povedala pravnici R. R. prav z namenom, ali bi morala v zvezi s tem ukrepati – slednje je priča R. R. tudi potrdila. Poleg svoje pisne izjave z dne 27. 6. 2018 (l. št. 18) pa je njena izpoved podprta tudi z njenim izpiskom telefonskega pogovora (l. št. 266). Nasprotno, kot sodišče to pravilno ugotavlja v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa G. G. ni bil prepričljiv, saj je sprva zanikal, da bi karkoli vedel o zadevi, v nadaljevanju pa je podal kar nekaj relevantnih podatkov, prav tako je njegovo vedenje o zadevi razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi pri Delovnim in socialnem sodišču z dne 27. 8. 2020 (priloga B66).

21. V zvezi s telefonskim klicem obdolženca D. D. gre najprej izpostaviti, da je obdolženec v svojem pisnem zagovoru (l. št. 161) ta klic potrdil, kot tudi, da je bila tema pogovora domnevni spolni odnos med zasebni tožilcema (pri čemer je sicer neresnično navedel, da ga je o tem spraševala D. D.). Nadalje ne drži, da D. D. ni znala natančno opredeliti okoliščin ob tem klicu. Priča D. je namreč doživeto in suvereno opisala ta dogodek – povedala je, da je bila v šoku, da sprva ni mogla ne jokati ne govoriti, po tem pa je o dogodku povedala sodelavki J. J., ki je bila takrat prisotna v pisarni in glavni inšpektorici H. H., ki je tedaj vstopila v prostor. Zatem se je zjokala ter za tisti dan končala delo. Odločno je tudi zanikala, da bi ona obdolženca spraševala o spolnem odnosu zasebnih tožilcev, saj ni logično, da bi obdolženec sprva klical njo, nato pa bi ona njega to spraševala. Stanje D. D. kot tudi vsebino telefonskega pogovora sta skladno potrdili priči H. H. in J. J., ki sta obe povedali, da je bila D. D. zelo šokirana, da se je tresla in hlipala. Tudi sicer je njena izpoved skladna z njeno pisno izjavo (l. št. 14), kot tudi z izpovedmi drugih prič: R. R., E. E. in I. I. ter obeh zasebnih tožilcev. Ne glede na to, da je D. D. kot partnerka zasebnega tožilca ter tudi kot sama osebno prizadeta zaradi storjenega kaznivega dejanja zainteresirana za izid tega kazenskega postopka, je dosledna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pokazala, da gre za verodostojno pričo. 22. Zasebna tožilca sta skladno z drugim odstavkom 16. člena ZKP zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter z gotovostjo dokazala, da predstavlja s strani obdolženca zatrjevan spolni odnos med njima objektivno neresnično dejstvo. Kot izhaja iz 8., 9., 27. in 35. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, sta oba zasebna tožilca skladno, neomajno in kategorično zanikala kakršnokoli intimno razmerje ali spolni odnos na delovnem mestu. Oba sta tudi logično pojasnila razlog, čemu sta se tistega dne nahajala v knjižnici – B. B. je C. C. pomagal pri nastavitvi tiskalnika. Prav tako ni nobena izmed prič izpovedala o kakršnihkoli namigovanjih v zvezi s tem pred kritičnimi dogodki. Nasprotno, zaposleni temu niti niso verjeli – R. R. je dejala, da je šlo za _„čenče“_, H. pa temu sploh ni verjela. Nadalje je obdolženec to trdil kar dve leti kasneje, kot naj bi se zgodilo, in sicer na komisiji za presojo njegove delovne uspešnosti, ko so bili njegovi odnosi z zasebnima tožilcema in D. D. že občutno skrhani. Tudi ne gre prezreti, da je obdolženec različnim ljudem drugače govoril o kraju, kjer naj bi se to zgodilo – D. D. je povedala, da je njej rekel, da jih je zalotil v knjižnici, nekateri pa so govorili tudi o arhivu. Iz izjave E. E. (l. št. 20) denimo izhaja, da mu je obdolženec dejal, da je bilo to v arhivu. Izključena je tudi možnost kakršnekoli _„napačne zaznave obdolženca“_, kot to skušajo prikazati pritožniki. Obdolženec je namreč tako na seji komisije dne 3. 4. 2018 kakor tudi v telefonskih pogovorih dne 19. 4. 2018 izrecno omenjal spolno občevanje, nenazadnje pa je obdolženec tudi v svojem zagovoru vztrajal, da je dogajanje kritičnega dne dojel kot obliko spolnega akta in ga tako razume danes. Tako je tudi po trdnem prepričanju pritožbenega senata šlo za neresnično dejstvo, te neresničnosti pa se je obdolženec tudi popolnoma zavedal. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso izkazane.

23. Posledično so brezpredmetne pritožbene navedbe, da ni šlo za protipravno ravnanje, ker je obdolženec to dejstvo povedal svojemu nadrejenemu E. E., kar naj bi bila to ena izmed njegovih obveznosti kot delavca po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Jasno je, da zavestno zatrjevanje neresničnih trditev o spolnem občevanju predstavlja protipravno ravnanje, ki izpolnjuje vse zakonske znake po prvem odstavku 159. členu KZ-1. Ob tem je tudi neprepričljivo in nelogično pritožbeno navajanje, da je obdolženec to E. E. povedal zato, ker ga je ta dogodek bremenil, oziroma ga je pri tem prosil za pomoč in zaščito, ter da pri tem ni šlo za težnje po maščevanju ali obračunu z zasebnima tožilcema. Kot že povedano, je obdolženec to E. E. povedal šele dve leti kasneje, pri čemer je E. povedal, da se o tem ni želel pogovarjati, a mu je obdolženec kljub temu to povedal z imeni in priimki. Prav tako je obdolženec še pred tem poklical D. D. ter ji samoiniciativno trdil o tem. Netočna je tudi pritožbena navedba o odsotnosti obdolženčevega naklepa, kar naj bi izhajalo iz okoliščine, da bi obdolženec lahko že na seji komisije povedal, kdo naj bi občeval na delovnem, a tega ni storil, ker ni hotel poseči v njuno čast in dobro ime. Iz izpovedi D. D., J. J. in I. I. skladno izhaja, da je obdolženec že tedaj želel povedati tudi imeni sodelavcev, a ga je ustavil predsednik komisije I. I. Pritožbeni senat se tako v celoti pridružuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča iz 37. točke izpodbijane sodbe, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni izkazana.

24. Skladno z določbo 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (374. člen ZKP). Upoštevaje navedeno določbo in ker je bila izpodbijana sodba spremenjena v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi kaznivega dejanja, je pritožbeni senat izpodbijano sodbo preizkusil tudi v odločbi o kazenski sankciji.

25. Pritožbeni senat v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča glede odločitve za izrek pogojne obsodbe in dolžine preizkusne dobe, kot izhajajo iz 38. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Milejša pravna opredelitev kaznivega dejanja pa je terjala določitev nižje kazni v okviru izrečene pogojne obsodbe. Skladno s prvim odstavkom 159. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Ob tem je pritožbeni senat kot olajševalne okoliščine upošteval, da obdolženec še ni bil kaznovan, da je bilo to takrat zanj težko obdobje na delovnem mestu, kot tudi časovno oddaljenost več kot štirih let. Kot obteževalne okoliščine pa je upošteval način izvršitve kaznivega dejanja, in sicer je obdolženec o neresničnem spolnem odnosu med zasebnima tožilcema povedal partnerki zasebnega tožilca, torej je želel doseči efekt ne le na zasebna tožilca, pač pa tudi na zunajzakonsko partnerko zasebnega tožilca B. B. Na podlagi navedenega je pritožbeni senat obdolžencu po 57. in 58. členu KZ-1 izrekel pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 159. člena KZ-1 določil kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Takšna kazenska sankcija je primerna in pravična glede na težo storjenega kaznivega dejanja in bo po prepričanju pritožbenega senata na obdolženca vplivala tako, da ne bo več izvrševal kaznivih dejanj.

26. Upoštevaje vse povedano je pritožbeni senat pritožbama obdolženega A. A. in njegovega zagovornika delno ugodil in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena v točki I v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi kaznivega dejanja in kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP spremenil, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

27. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi celostne dokazne ocene prepričljivo in obrazloženo ovrglo obdolženčev zagovor. Skladno z navedenim in ker pritožbeni senat ni ugotovil drugih kršitev, na katere mora skladno s 383. členom ZKP paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnil kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdil. 1 Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 168/97 z dne 5. 9. 2001 in I Ips 14406/2014 z dne 21. 3. 2019. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 332/2003 z dne 15. 4. 2004. 3 Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, 2017, str. 256. Šorli, M. v Korošec, D. et al, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, 2018, str. 872. 4 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 97/97 z dne 25. 2. 1999, I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008 in I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017.