Jedro

Zahtevek je bil postavljen ob koncu vsake vložene vloge s priglasitvijo stroškov, nato pa še ponovljen in dopolnjen ob vložitvi stroškovnika na naroku za glavno obravnavo.

Uveljavljani pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten.

Zaslišanje strank je res obojestranski dokaz, a sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče ali če se stranka ne odzove sodnemu vabilu.

Določbe SZ in SPZ so zavezujoče narave in solastnikom ne dopuščajo dogovora o drugačni (nižji ali višji) večini. Stanovalci (in upravnik) torej niso tisti, ki bi s pogodbo lahko določili, da nek posel presega upravljanje oz. ga je treba skleniti z večjo od v zakonu predpisane večine, če po zakonu ne gre za tak posel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožnici, upravnici večstanovanjske stavbe, v kateri je stanovanje, katerega etažni lastnik je toženec, v osmih dneh plačati 248,75 EUR stroškov opravljenih stanovanjskih storitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje navedenih v I. točki izreka sodbe, ter 118,66 EUR izvršilnih in 420,65 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov laično pritožuje toženec. V ciklično ponavljajoči se pritožbi predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe kot neutemeljene. Pravno odločilni pritožbeni razlogi (360. člen in 1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) bodo zaradi bolšje preglednosti predstavljeni v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Pojasnilo o naravi postopka_

5. Ker vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi ne presega 2.000 EUR (gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku; ZPP), se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

_O očitanih bistvenih kršitvah določb postopka_

6. Pritožnik najprej meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je tožbo napačno štelo kot popolno, pa ni bila, saj je tožnica tudi po pozivu ni dopolnila; odločilo pa je brez postavljenega denarnega zahtevka oziroma preko zahtevka.

7. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v katerem je bilo jasno navedeno, kaj upnica zahteva. Po razveljavitvi sklepa o izvršbi s sklepom VL 48205/2021-6 pa je tožnica obsežno pojasnila, da zahteva plačilo opravljenih stanovanjskih storitev za čas od novembra 2020 do junija 2021 z navedbo natančnih mesečnih zneskov ter zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh (hrbtna stran list. št. 109 v spisu). Pritožbena očitka o nepopolnosti tožbe in odločanju brez tožbenega zahtevka torej nista utemeljena. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnica ni postavila zahtevka za povrnitev stroškov izvršilnega in pravdnega postopka. Tak zahtevek je bil postavljen ob koncu vsake vložene vloge s priglasitvijo stroškov, nato pa še ponovljen in dopolnjen ob vložitvi stroškovnika na naroku za glavno obravnavo, kar je v skladu z zahtevami 163. člena ZPP.

8. Pritožnik uveljavlja še prekoračitev tožbenega zahtevka. Ta kršitev (3. odstavek 350. člena ZPP in 357. člen ZPP), če bi bila storjena, je sicer absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka1, a ni ena od kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se sme v skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljani pritožbeni razlog v postopku v sporih majhne vrednosti torej ni dopusten.

9. Odločanje sodišča mimo tožbenega zahtevka bi sicer lahko povzročilo tudi kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pa višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožnik jo mora konkretizirano uveljavljati. To pomeni, da bi moral trditi, da in kako je bilo zaradi ravnanja sodišča prve stopnje poseženo v njegovo možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožba tej zahtevi v ničemer ne zadosti.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za preložitev naroka in zahtevo po predložitvi opravičila zaradi odsotnosti direktorja tožeče stranke. Zaslišanje strank je res obojestranski dokaz, a sodišče lahko odloči, da se zasliši samo druga stranka, če se prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče ali če se stranka ne odzove sodnemu vabilu (258. člen ZPP). Zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi, prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedbi (1. odstavek 262. člena ZPP).

11. Če bi bilo zaslišanje predlagano v zvezi s kakšnim odločilnim dejstvom, bi moralo sodišče glede na vse okoliščine presoditi, kakšen pomeni ima to, da stranka ni prišla (262. člen ZPP), a odsotnost takšnega ravnanja bi lahko predstavljala kršitev iz 1. točke 339. člena ZPP, morda bi prerasla v tisto iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob tem, ko gre za pritožbeni razlog, ki ga pritožnik niti vsebinsko ne uveljavlja, pritožbeni preizkus z vidika kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni mogoč; pri kršitvi iz 1. točke 339. člena ZPP pa gre za pritožbeni razlog, ki v postopku v sporu majhne vrednosti ni dopusten (1. odstavek 458. člena ZPP).

_O pravilni uporabi materialnega prava_

12. Pretežni del pritožbe je namenjen graji zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica upravnica večstanovanjske stavbe. Višje sodišče nanj odgovarja le, kolikor gre za materialnopravni zaključek, torej v delu, v katerim pritožnik ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

13. Toženec je trdil, da pogodba št. 16/92 s 1. 7. 1992, sklenjena s pravno prednico tožnice, ni bila sklenjena z v njej dogovorjeno večino. Meni, da bi bila veljavna, ko bi jo podpisali vsi solastniki večstanovanjske hiše; ker je niso, pa nimajo upravnika. Sodišče prve stopnje je določila pogodbe s 1. 7. 1992 uporabilo materialnopravno pravilno. Tehtno je zaključilo, da gre po vsebini tako za pogodbo o medsebojnih razmerjih v smislu tedaj veljavnega 22. člena Stanovanjskega zakonika (SZ) oz. pogodbo o upravljanju v smislu 2. odstavka 27. člena SZ kot tudi za imenovanje upravnika v smislu 1. odstavka 27. člena in 28. člena SZ oziroma za sklenitev pogodbe o opravljanju poslov v zvezi z upravljanjem hiše. Sodišče prve stopnje pogodbe ni “preimenovalo“, kot to napačno razume pritožnik, ampak je materialnopravno pravilno razumelo njeno celotno vsebino, ne le njenega naslova.

14. Ker gre tudi za pogodbo o medsebojnih razmerjih, je vsebina njenega 14. člena v luči zahteve iz 3. odstavka 31. člena SZ razumljiva. A celo, če bi jo bilo treba razumeti tako, kot jo razume toženec, torej, da je bilo tudi za sklenitev pogodbe z upravnikom dogovorjeno soglasje vseh solastnikov, odločitev o tožbenem zahtevku ne bi mogla biti drugačna.

15. Pritožniku mora namreč višje sodišče pojasniti, da se v skladu z 2. odstavkom 118. člena (tudi v času sklenitve sporne pogodbe veljavnega) Stvarnopravnega zakonika (SPZ) določitev upravnika šteje za posel rednega upravljanja. Za te pa je (in je bila) z zakonom (2. odstavek 67. člena SPZ in 31. člen SZ) predpisana več kot polovična večina lastnikov, upoštevaje vrednost stanovanjske hiše. Opisane določbe SZ in SPZ so zavezujoče narave in solastnikom ne dopuščajo dogovora o drugačni (nižji ali višji) večini. Stanovalci (in upravnik) torej niso tisti, ki bi s pogodbo lahko določili, da nek posel presega upravljanje oz. ga je treba skleniti z večjo od v zakonu predpisane večine, če po zakonu ne gre za tak posel. 16. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodbo podpisalo več kot 50 % lastnikov stanovanj, torej utemeljuje pravilnost zaključka, da je bila sklenjena z ustrezno večino. V pritožbi predstavljeno materialnopravno razumevanje in stališče, da je pogodba nična, nista pravilni; očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem veljavnosti pogodbe obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi v tem delu jasni, popolni in ne nasprotujejo izreku sodbe.

17. Zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica zaradi prevzema oz. pripojitve pravna naslednica prvotnega upravnika, pritožnik ne nasprotuje z nobenega vidika. V pritožbi pa izpostavlja, da „novi“ upravnik ni (pravočasno) zaprosil za vpis v register upravnikov. Sodišče prve stopnje je materialnopravno povsem pravilno pojasnilo, da zamuda roka iz 3. odstavka 27. člena SZ ne vpliva na veljavnost sklenjene pogodbe. Vpis v register upravnikov ima le deklaratorni pomen, kar pomeni, da pogodba učinkuje že pred vpisom v register in neodvisno od njega.2 _O preostalih pritožbenih trditvah_

18. Pritožbene navedbe o kaznivem dejanju ponarejanja listine – pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij in o preslepitvi sodišča so nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), do katerih se višje sodišče ne more opredeljevati.

19. Preostale navedbe, predvsem tiste o energetski sanaciji objekta in sklepu etažnih lastnikov, da se ta opravi, o preslepitvi etažnih lastnikov pri podpisovanju listin (pritožnik večkrat zapiše, da naj bi se sodišče prve stopnje s temi vprašanjem ukvarjalo v 15. točki obrazložitve, a gre za njeno 10. točko3) ter o podpisu gradbene pogodbe in o kopiji kreditne pogodbe, predstavljajo nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (1. odstavek 458. člena ZPP), celo s predložitvijo novih dokazov. Nedopustno pritožbeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v postopku v sporu majhne vrednosti odgovorov pritožbenega sodišča ne more dobiti.

20. Pritožbeni predlogi, naj višje sodišče tožnico pozove k predložitvi različnih listin, so neupoštevni. Pritožbeni postopek v postopku v sporu majhne vrednosti ni namenjen razčiščevanju dejanskega stanja in pridobivanju dokazov.

21. Pritožba torej ni utemeljena; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo – sodišče prve stopnje je materialno pravo (določbe SZ, SPZ in pogodbe) uporabilo pravilno, bistvenih kršitev iz 2. točke 339. člena ZPP pa ni napravilo. Pritožbo je bilo zato v skladu s 353. členom ZPP treba zavrniti in sodbo v preostalem delu potrditi.

22. Na podlagi 155. in 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da tožnica sama krije stroške pritožbenega postopka. Ti ne predstavljajo potrebnih stroškov, saj pritožbeni odgovor glede na vsebino sodbe, pritožbe in odgovora v sporu majhne vrednosti ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Prim. Zobec, J. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009, stran 267. 2 Prim. odločbe UPRS I U 664/2015 in VSL I Cpg 1187/2014, II Cp 618/2017, I Cp 732/2017 ter številne druge. 3 Pritožbeno sodišče je zato preverilo, ali je bila pritožniku vročena pravilna odločba, in ugotovilo, da mu je bila.