Jedro

Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki.

Le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama postopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Upnik je dolžan v roku 8 dni dolžniku povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 988,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku,1 po opravljenem naroku in vloženem odgovoru dolžnika na predlagano začasno odredbo, drugič zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki glasi: "1. Dolžniku se v Sloveniji prepove proizvodnjo, ponujanje v prodajo (vključno s trženjem kot imetnik dovoljenja za promet) in prodajo spornega produkta Fulvestrant ... z nacionalnima oznakama 147560 in 147559;

2. Dolžniku se v Sloveniji prepove proizvodnjo, ponujanje v prodajo in prodajo farmacevtske formulacije za intramuskularno inficiranje v človeške paciente za zdravljenje lokalno napredovalnega ali metastatskega raka dojke s pozitivnim estrogenskim receptorjem pri ženskah z naravno ali povzročeno menopavzo, ki vsebuje v volumnu 1 ml 50 mg fulvestranta, 100 mg etanola, 100 mg benzil alkohola, 150 mg benzil benzoata in zadostno količino ricinusovega olja z namenom zapolnitve volumna, ki doseže terapevtsko pomembno koncentracijo fulvestranta v krvni plazmi za vsaj dva tedna;

3. Dolžniku se v Sloveniji prepove očitno pripravljati farmacevtsko formulacijo, ki vsebuje fulvestrant, farmacevtsko sprejemljiv alkohol, ki je zmes 10 % teže etanola na volumen formulacije in 10 % teže benzil alkohola na volumen formulacije in kjer formulacija vsebuje 15 % teže benzil benzoata na volumen formulacije in zadostno količino ricinoeatnega vehikla z namenom priprave vsaj 45 mgml-1 fulvestranta, kjer je ricinoelatni vehikel ricinusovo olje, in kjer je celotni volumen formulacije 6 ml ali manj, kot je priporočeno v pacientovih navodilih za uporabo pri zdravljenju raka dojke za intramuskularno injekcijo;

4. V primeru, da dolžnik krši katero izmed prepovedi iz točk 1, 2, 3 zgoraj, je dolžan plačati denarno kazen, in sicer v višini 50.000,00 EUR za prvo kršitev in 200.000,00 EUR za vsako nadaljnjo kršitev;

5. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v glavnem postopku. V primeru, da bi bila zoper pravnomočno sodbo, izdano v glavnem postopku, vložena revizija, pa odredba velja še 30 dni po odločbi Vrhovnega sodišča RS, s katero bi bilo odločanje o zadevi zaključeno;

6. Upnik je dolžan v opravičitev te začasne odredbe vložiti tožbo, v roku 60 dni po pravnomočnosti odločitve o izdani začasni odredbi (A točka izreka).

Sodišče je še sklenilo, da je upnik dolžan v roku 8 dni plačati dolžniku 16.822,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne zamude dalje do plačila (B točka izreka).

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je to ponovilo tudi v ponovljenem postopku so, da je upnik imetnik evropskih patentov št. EP 2 266573 (v nadaljevanju: 573) in EP 250138 (v nadaljevanju: 138), na podlagi katerih sta na ime upnika podeljena aktualno veljavna slovenska patenta št. 2266573 (formulacija fulvestranta) in 1250138 (formulacije fulvestranta). Dolžnik proizvaja in trži zdravilo Fulvestrant ... pod nacionalnima številkama zdravila 147559 in 147560. S skoraj povsem identičnim zahtevkom se je sodišče prve stopnje že ukvarjalo (Zg 46/2017 in Zg 7/2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 196/2018 z dne 12. 4. 2018). V tem postopku je bil predlog za zavarovanje pravnomočno zavrnjen na točki a) prvega odstavka 123. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) o verjetnosti upnikove terjatve, na podlagi ugotovitve, da je bila takrat vsaj vprašljiva veljavnost upnikovih zahtevkov.2 Zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, in sicer zaradi pravnomočno veljavnega patenta 573 in 138, je sodišče obravnavani predlog, kljub identičnemu izreku in predmetu štelo za nov predlog za začasno odredbo. Predlog za zavarovanje z začasno odredbo je bil vložen pravočasno v skladu s točko b prvega odstavka 123.a člena ZIL-1.3 Varovanje upnike terjatve je ustrezno urejeno v 123. členu ZIL-1, pri čemer se ta v sedmem odstavku sklicuje še na splošnejšo ureditev začasne odredbe v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zato sodišče odločitve ni oprlo na 50. člen Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS). Navedeno pravno podlago bi sodišče neposredno uporabilo, če v nacionalnem pravu v Republiki Sloveniji (RS), ne bi bilo urejeno varstvo z začasnimi ukrepi (začasno odredbo) tudi za primer "Ureditvene začasne odredbe v zvezi s kršitvijo pravic intelektualne lastnine." Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z verjetnostjo upnikove terjatve po 123. členu ZIL-1, ampak je le ugotovilo, da upnik po točki b drugega odstavka 123. člena ZIL-1 ni izkazal za verjetno, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in po c točki drugega odstavka 123. člena ZIL-1, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče je tudi v ponovljenem postopku ugotovilo, da upnik ni izkazal nobene izmed predpostavk iz točke b, in c drugega odstavka 123. člena ZIL-1, kar pomeni, da predlaganega zavarovanja z začasno odredbo ni mogoče dovoliti. Zato je zavzelo stališče, da bi bilo neprimerno, če bi sodišče še pred prejemom morebitne tožbe že vnaprej ocenjevalo verjetnost terjatve iz naslova domnevnih kršitev pravic, na katerih temeljita veljavna patenta. Kot zaključno misel pa je zapisalo, „da imetnik patenta ima vse pravice, tisti, ki ni imetnik patenta pa nima nobenih pravic.“ Sodišče je najprej presojalo, ali je izpolnjen pogoj nastanka težko nadomestljive škode. Razloge je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu dopolnilo v skladu z napotki iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 272/2019 z dne 6. 6. 2019. Verjetnost nastanka težko nadomestljive škode je sodišče ocenjevalo z vidika: a) težko nadomestljive materialne škode in b) težko nadomestljive moralne škode. Pri tem je sodišče povzelo upnikove trditve, da je Faslodex eden upnikovih najpomembnejših izdelkov in sodi med 10 najbolj prodajanih upnikovih zdravil v letu 2018. Upnikovi prihodki iz tega zdravila na svetovni ravni presegajo 1.028. mio USD (908.448.214,92 EUR). Izum in razvoj referenčnega zdravila Faslodex do nastopa na trgu je terjal izjemen vložek večletnega truda.

Upnikov proizvod Faslodex (referenčni produkt) in dolžnikov proizvod Fulvestrant ... (generik) sta zaradi enakih terapevtskih indikacij, neposredno zamenljiva, pri čemer je podana bistvena razlika v ceni na debelo. Cena upnikovega proizvoda Faslodex znaša 485,80 EUR. Cena za dolžnikov proizvod Fulvestrant ... pa 275,50 EUR. Zaradi onemogočanja izkoriščanja pravic iz zdravila Faslodex je prišlo do zmanjšanje dohodka in konkurenčnosti zaradi zmanjševanja sredstev za razvoj ter števila zaposlenih. Upnik izgublja posledično strokovnjake, ki pomenijo prednost pred konkurenti. Upnik je ponovno investiral prav v to zdravilo in so izkazane tudi možnosti razširjene uporabe. Naložbe so bile opravljene na podlagi upravičenih pričakovanj, da bo patentna zaščita omogočila povrnitev visokih stroškov.

Sodišče je ocenilo delovanje upnika na globalnem in slovenskem trgu. Ugotovilo je obseg prometa zdravila Faslodex na globalnem trgu in posebej glede relevantnega trga zdravil v Republiki Sloveniji. Mesečni prihodki upnika izvirajoči iz Faslodexa v Republiki Sloveniji dosegajo približno 0,1 % mesečnih globalnih prihodkov upnika izvirajočih iz zdravila Faslodex. Sodišče je ocenilo, da je pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe treba obravnavati restriktivno, oziroma je konkretnega upnika treba celovito obravnavati točno takšnega, kot je. Zato ker upnik ni ponudil drugačnega izračuna, je sodišče opravilo izračun na podlagi povprečnega mesečnega prihodka upnika iz prodaje na slovenskem trgu, ki je dosegel približno 0,1 odstotka njegovih mesečnih prihodkov.

Sodišče je ponovno ocenilo, da nadaljevanje proizvodnje in trženja spornega produkta Fulvestrant ... za nadaljnje nastopanje upnikovega proizvoda Faslodex na trgu ne vpliva s stopnjo, ki bi ustrezala standardu težko nadomestljive škode, oziroma nadaljevanje trženja Fulvestrant ... ni eksistenčnega pomena za upnika.

Sodišče prve stopnje je dopolnilo tudi razloge glede zatrjevane moralne škode, ki naj bi nastajala upniku z zatrjevano kršitvijo patenta. Sodišče je ponovilo, da je upnik v centralni bazi zdravil vpisan kot originator. Drugi trije ponudniki, ki so pridobili dovoljenje za promet z zdravilom, katerega zdravilna učinkovina je fulvestrant (med njimi dolžnik) so v centralni bazi zdravil izrecno označeni kot neoriginatorji.

Zato je sodišče ocenilo, da se na trgu ne ustvarja vtis, da je položaj dolžnika enak položaju upnika kot da je dolžnik dejanski izumitelj oziroma, da ima vsaj licenco za uporabo izuma. Vse nadaljnje, v ponovljenem postopku izpostavljene upnikove trditve,4 so trditve o težko nadomestljivi (materialni) škodi. Vendar pa je sodišče zaključilo, da ne zadošča le poseg v kršitev pravice iz patenta, ki pomeni le denarno odškodnino, ampak da je pri težko nadomestljivi škodi treba zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ga terja institut ureditvene začasne odredbe.5 Zaključilo je, da zmanjšanje prihodkov na prihodkovni strani v velikosti 0,1 odstotka po oceni sodišča ne izkazuje utemeljene nevarnosti za odhod strokovnjakov in upnik v tej luči ni uspel dokazati verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode.

Sam poseg v patent upnika pa še ne utemeljuje izdaje regulacijske začasne odredbe v skladu z že navedeno prakso Ustavnega sodišča. Tudi morebiten pretek časa, na katerega je vezana časovno omejena izključna pravica, ne vpliva na možnost upnika, da za čas veljavnosti patenta doseže celovito pravno varstvo pred sodiščem. Upnik ni predložil dokazov o tem, ali in kdaj je proti dolžniku vložil tožbo in v kakšni fazi je postopek.

Sodišče prve stopnje je presojalo tudi, ali je izkazana verjetnost, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče je ocenilo neugodne posledice v sferah obeh strank. Ustavitev prodaje na mesečni prihodkovni ravni v sferi dolžnika bi pomenila škodo v višini 44.080,00 EUR. Upnik bi na prihodkovni ravni prejemal cca. 78.200,00 EUR. Tako bi bilo morda glede na regulirano ceno obeh zdravil res moč ugotoviti, da bi se primerjava cen iztekla v korist upnika. Vendar pa je treba oceniti, da predstavljeni model izkazuje le skrajni predpostavki, če bi upnik ali dolžnik 100 % obvladovala prodajo na trgu obeh primerjanih zdravil, kar pa ne drži. Vendar bi ustavitev proizvodnje, kot je zahtevana v izreku začasne odredbe izrecno terjala ustavitev nekaterih proizvodnih postopkov pri dolžniku, kar pa bi po oceni sodišča utegnilo povzročiti nekatere stroške v sferi dolžnika. Zato je bila celovita sklepna ocena sodišča, da upnik v smeri, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ni zmogel ustreznega trditvenega in dokaznega bremena.

Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče dolžniku poleg odvetniških stroškov 518,50 EUR po Odvetniški tarifi, priznalo tudi materialne stroške prevodov v višini 16.303,87 EUR, skupaj 16.822,00 EUR.

2. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, zlasti pa zmotno uporabo določbe drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi, pri čemer naj zadeve ne vrača v novo sojenje na prvo stopnjo, pač pa o njej odloči samo. Smiselno bi bilo namreč čim prej pravnomočno rešiti vprašanje upravičenosti izdaje začasne odredbe v konkretni zadevi.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahteval je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča druge stopnje

5. Sodišče prve stopnje se je najprej opredelilo do vprašanja, komu mora dolžnik plačati denarno kazen, če dolžnik krši izdano začasno odredbo. Pojasnilo je, da mora biti denarna kazen plačana v proračun in ne upniku. Upnik se je strinjal s stališčem sodišča prve stopnje,6 da je zapis: „v korist upniku“ v upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe pravopisna napaka in zato upnik vztraja pri predlogu za plačilo denarne kazni v korist proračuna.

6. Glede veljavnosti patentov je upnik zahtevek temeljil na trditvi, da je patent 573 v aktualnem obdobju že v celoti pravnomočno veljaven, 138 pa je v nekoliko spremenjeni obliki tudi že pravnomočno veljavljen. Zato je ugotovilo, da ni izkazana negativna procesna predpostavka res iudicata in je vsebinsko obravnavalo predlog kot nov predlog za začasno odredbo v primerjavi z že omenjenim obravnavanim predlogom v prejšnjih postopkih.7

7. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo obširno pojasnjeval, da je vprašljiva veljavnost patenta 138 in da predloga vsaj v delu, v katerem gre za patent 138 sodišče prve stopnje ne bi smelo vsebinsko presojati, ker gre za res iudicata.

8. Stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za res iudicata je prepričljivo in ji sodišče druge stopnje pritrjuje.8 Predvsem pa sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje tudi po vsebini zavrnilo predlagano začasno odredbo na podlagi pomanjkanja drugega pogoja po točkah b in c drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Z verjetnostjo upnikove terjatve se torej ni ukvarjalo, čemur je sodišče druge stopnje na načelni ravni pritrdilo že v sklepu V Cpg 272/2019 z dne 6. 6. 2019. Če namreč manjka že eden od kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe po 123. členu ZIL-1 v zvezi z 272. členom ZIZ, se sodišču z drugim pogojem ni treba ukvarjati. Zato sodišče druge stopnje že tukaj poudarja, da ne bo odgovarjalo na nobene razloge iz odgovora na pritožbo o veljavnosti patentov.

O težko nadomestljivi škodi (b točka drugega odstavka 123. člena ZIL-1)

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku upoštevalo vsa pravno relevantna dejstva o zatrjevanem nastanku težko nadomestljive materialne škode in jih je povzelo v 30. točki izpodbijanega sklepa. S širšega vidika je naredilo na podlagi trditev upnika izračun na podlagi katerega je ugotovilo, da upniku na slovenskem relevantnem trgu ne nastaja težko nadomestljiva škoda. Upnik v pritožbi ni nasprotoval razlogom v izpodbijanem sklepu, v tem smislu, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotne trditvene podlage, ki jo je navedel upnik v postopku s predlagano začasno odredbo. Drugače kot v prvem postopku je sodišče prve stopnje navedlo celovite razloge za svojo odločitev o pomanjkanju pogoja nastanka težko nadomestljive (materialne) škode (točke 32 do 40).

10. Upnik v 16. točki pritožbe poudarja, da je s podatkom o višini letnega prometa za zdravilo Faslodex, navedeni v točki VI.E, sedmi odstavek utemeljeval nematerialno škodo, ki mu nastaja zaradi dolžnikovih kršitev patentov 537 in 138. Pri tem poudarja višino letnega prometa oziroma uvrščenosti zdravila Faslodex med top 10 prodajanih zdravil. Ta mu prinaša prihodek več kot 1.028 mio USD letno na svetovni ravni. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče predstavljeno trditev o doseganju letnega prometa obravnavalo na napačen način, in sicer v okviru zatrjevanja materialne, namesto nematerialne škode. Vse trditve, ki jih ponavlja upnik v pritožbi se tudi po oceni sodišča druge stopnje namreč nanašajo na zatrjevanje materialne in ne nematerialne škode.

11. Pritožbenemu stališču, da je za upnika, če ne bo izdana začasna odredba, vprašljiva smiselnost vložitve tožbe po 121. členu ZIL-1 glede na časovni tek patentnih sporov, sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje se je do navedenega vprašanja opredelilo v 47. točki razlogov, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja. Upnik namreč ne more pričakovati, da bi sodišče izdalo začasno odredbo le zato, ker brez začasne odredbe upnik ne bi mogel varovati patentnih pravic. Začasna odredba je namreč institut, kjer mora sodišče tehtati vse elemente, ki jih določa 123. člen ZIL-1 v zvezi z določbami, ki jih o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve določa ZIZ. Tudi če je bil dejansko kršen patent upnika, do česar se glede na tek tega postopka sodišče druge stopnje ne opredeljuje, ni koncept začasne odredbe zastavljen tako, da bi zadoščalo le, da bi bila ugotovljena verjetnost upnikove terjatve brez izkazane težko nadomestljive škode ali tehtanja neugodnih posledic za stranki.

12. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje zadostilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani9 in je odgovorilo na vsa pravno odločilna dejstva, na katere je sodišče druge stopnje opozorilo v razveljavitvenem sklepu. Obširno se je opredelilo tudi do upnikovih trditev o nastajajoči moralni škodi (b/5.3). Drži, da je v velikem delu ponovilo razloge iz prejšnjega sklepa. Vendar je svojo odločitev, pri kateri je vztrajalo, tudi še dodatno pojasnilo. Zato očitek sodišču prve stopnje s strani upnika v tej smeri ni utemeljen.

O tehtanju neugodnih posledic za stranki postopka (točka c drugega odstavka 123. člena ZIL-1)

13. Upnik je v zvezi s tem elementom ponovil svoje stališče, ki ga je navedel že v prvi pritožbi, da je v nasprotju z namenom patentne zakonodaje, da sodišče dopušča evidentne kršitve patenta in postavlja imetnika patenta v položaj, da mu pravica do pravnega sredstva v celoti zvodeni, ga prisili v spremembo cenovne politike in mu dopušča zgolj odškodninske zahtevke, ki pa so močno oteženi. To je sicer res, vendar po 123. členu ZIL-1 ne zadošča, kar je bilo že poudarjeno v tej odločbi, da bi bilo v postopku zavarovanja z začasno odredbo treba ugotavljati le verjetnost terjatve upnika, to je zatrjevano kršitev upnikove patentne pravice, z dolžnikove strani.

14. Upnik je tudi v tej pritožbi ponovno izpostavil pomen uporabe TRIPS, ki je bil že obravnavan v tem postopku. Na vprašanje, v zvezi z neposredno uporabo 50. člena TRIPS, je sodišče druge stopnje že odgovorilo. Zato se v celoti sklicuje na stališče, ki ga je oblikovalo v 14. do 17. točki prvega sklepa v tem postopku V Cpg 272/2019 z dne 6. 6. 2019. Zato teh razlogov, ki so povsem materialnopravne narave, ne ponavlja.

15. Upnik je v pritožbi znova predstavil, da je bila s prihodom spornega produkta dolžnika na trg, prodaja upnikovega Faslodexa zmanjšana na prodajo 46 produktov mesečno, kar pomeni izgubo v višini prodaje 115 produktov v primerjavi s prejšnjo prodajo 161 produktov mesečno, kar v zneskih pomeni slabih 56.000,00 EUR mesečno. Dolžniku pa predstavlja izpad, če bi bila izdana začasna odredba le dobrih 30.000,00 EUR. Zato bi upniku zaradi neizdaje začasne odredbe nastajala večja materialna škoda cca. 56.000,00 EUR v primerjavi z dolžnikovo škode zaradi izdaje začasne odredbe cca. 30.000,00 EUR. Vendar le matematični izračun v konkretnem primeru ne more dati celovite slike pri tehtanju potencialnih škod strankama popstopka. Dolžniku bi nedvomno nastala tudi škoda v višini stroškov ustavitve prodaje in trženja, predvsem pa v tako majhni državi kot je Slovenija, bi bile nepopravljive posledice v obliki okrnitve dobrega imena in ugleda družbe, kot jo uživa dolžnik v Republiki Sloveniji, ne le v očeh splošne, ampak tudi v očeh strokovne javnosti. Dolžnik je kot del skupina S. obravnavan kot pomembno lokalno podjetje in bi bile posledice zanj veliko večje kot za globalno podjetje, kot je upnik, na lokalnem slovenskem trgu. Upoštevajoč vse navedeno in ne le matematičen izračun izgube pri prodaji produktov upnika se izkaže tehtanje posledic po točki c drugega odstavka 123. člena ZIL-1 po oceni sodišča druge stopnje prej v dolžnikovo, kot v upnikovo korist. 16. Kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, ne glede na kontradiktorno izpeljan postopek sodišča prve stopnje po razveljavitvenem sklepu, je sodišče prve stopnje še vedno odločalo v okviru predloga in odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe. Zato sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo na vse trditve iz odgovora na pritožbo, ki se nanašajo na verjetnost obstoja terjatve, to je veljavnost patentov. Slednje bi namreč v konkretnem primeru presegalo odločanje o začasni odredbi zato, ker sodišče druge stopnje pritrjuje stališčem v izpodbijanem sklepu, da nista podana niti en, niti drug pogoj po drugem odstavku 123. člena ZIL-1. 17. Sodišče prve stopnje je sicer opravilo narok (11. 7. 2019, red. št. 15) in je v okviru materialnoprocesnega vodstva pojasnilo strankama, kako je pristopilo k reševanju te zadeve. Zato je tudi odločilo na ravni obravnavanja, kjer je upoštevalo predlog za izdajo začasne odredbe in odgovor nanj. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ni preseglo odločanja o predlagani začasni odredbi na tej ravni, kar bi se zgodilo, če bi omogočilo strankama, da odgovarjata na trditve, ki so bile navedene v predlogu, odgovoru na predlog in na navedbe, ki so bile izpostavljene s strani obeh strank na omenjenem naroku. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišča prve stopnje kršilo strankama pravico do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 123. členom ZIL-1 in 15. členom ZIZ.

18. Glede na izid postopka se sodišče druge stopnje tudi ne bo opredeljevalo do procesnih vprašanj, ki jih je izpostavil dolžnik, to je o preširoki postavitvi zahtevka, o časovni veljavnosti sklepa o začasni odredbi, če bi bila ta izdana v zvezi z revizijskim preizkusom in predlogom za dopuščeno revizijo.

19. Ni utemeljen tudi pritožbeni očitek o nepravilnem izračunu o stroških postopka. Dolžnik je izkazal, da je v tem postopku zahteval plačilo stroškov za prevode, ki so se nanašali le na ta postopek. Zato stroški v postopku niso bili nepravilno izračunani.

20. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 123. členom ZIL-1 in 15. členom ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 123. člena ZIL-1 in 15. členom ZIZ).

21. Dolžniku pripadajo tudi stroški postopka z odgovorom na pritožbo po prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 123. člena ZIL-1in 15. členom ZIZ. Zato je sodišče druge stopnje priznalo dolžniku za odvetniške stroške po Odvetniški tarifi (OT) št. 27 točka 6, 900 točk, za izdatke za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT 2 % od vrednosti storitev, to je 18 točk (918 točk x 0,60 EUR=550,80 EUR) in za stroške prevodov po računu št. 25 R 1907-008 z dne 16. 7. 2019, 259,62 EUR, skupaj 810,42 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV (178,29 EUR) pripada dolžniku 988,71 EUR stroškov postopka z odgovorom na pritožbo. Če bo upnik zamujal s plačilom pritožbenih stroškov, bo moral plačati še zakonske zamudne obresti od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Prvi sklep Zg 9/2019 z dne 25. 3. 2019 je bil razveljavljen s sklepom VSL V Cpg 272/2019 z dne 6. 6. 2019. 2 Podrobneje o razlogih primerjaj točko 7 izpodbijanega sklepa. 3 Primerjaj točko 13 izpodbijanega sklepa. 4 Primerjaj točko 43 izpodbijanega sklepa. 5 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97. 6 16. točka izpodbijanega sklepa. 7 točka 1 izpodbijanega sklepa. 8 a/3 izpodbijanega sklepa. 9 V Cpg 272/2019 z dne 6. 6. 2019.