Jedro

Pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko skleneta tudi prednik in potomec, ki bi sicer bila v vlogi zapustnika in dediča. Pogodba o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD se razlikuje od pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu po tem, da je odplačna in da je izročitev premoženja odložena do preživljančeve smrti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju in izročilna pogodba sta sorodni. V obeh primerih je možno ugotavljati, kolikšen obseg odsvojenega premoženja predstavlja darilo in kolikšen plačilo za preživljanje. V obeh primerih je tudi prisoten element tveganja.

Tudi pri pogodbi o izročitvi premoženja torej ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki uveljavlja neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba zahtevka tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu (glede nujnega deleža in pravdnih stroškov) potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje glede odločitve o nujnem deležu je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena med zapustnico in njenim sinom. Zato bi takšna pogodba lahko učinkovala le, če bi se z njo strinjali vsi ostali zapustničini potomci. Po vsebini gre za pogodbo po 106. členu ZD. Če se vsi potomci z njo niso strinjali, velja izročitev za darilo. Če gre obenem za izgovorjeno dosmrtno preživljanje, gre za primer iz 111. člena ZD. Ob takem stanju stvari pa je treba ugotoviti, ali je bilo prevzeto premoženje do smrti odplačano ali ne. Če ni ekvivalenta, gre v določenem delu za neodplačno razpolaganje po 29. členu ZD. V tem delu pa je tožnik upravičen zahtevati nujni delež. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Meni, da je neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji zmotno trdi, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je sklenjena med zapustnikom in potomcem, vselej treba presojati po 106. členu zakona o dedovanju (ZD). Pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko skleneta tudi prednik in potomec, ki bi sicer bila v vlogi zapustnika in dediča. Pogodba o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD se razlikuje od pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu po tem, da je odplačna in da je izročitev premoženja odložena do preživljančeve smrti. Prav vsebina pogodbe je tista, ki je odločilna in ne stranke pogodbe. Zato samo dejstvo, da je šlo za pogodbo med materjo in sinom, za odločitev ni pomembno.

Pač pa ima tožnik prav, ko primerja pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja, ki vsebuje tudi dolžnost preživljanja in je urejena v 111. členu ZD, s pogodbo o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD. V obeh primerih je možno ugotavljati, kolikšen obseg odsvojenega premoženja predstavlja darilo in kolikšen plačilo za preživljanje. V tem pogledu sta pogodbi sorodni. Sorodni celo bolj, kot to priznava tožnik. V obeh primerih je tudi prisoten element tveganja. To pomeni, da mora sodišče tudi pri presoji pogodbe o izročitvi premoženja po 111. členu ZD to dejstvo upoštevati.

Tudi pri pogodbi o izročitvi premoženja torej ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki uveljavlja neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank. Tožnik takšnega nesorazmerja ni dokazal in ga v reviziji tudi ne zatrjuje. Odločitve tudi ne napada zaradi morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izvedbi dokazov. Odločitev napada le zaradi zatrjevane zmotne materialnopravne presoje dejstva, da sta pogodbo sklenila mati in sin. To pa glede na navedeno za drugačno odločitev ne zadošča. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila sporna pogodba odplačna in na to ugotovitev je revizijsko sodišče v revizijskem postopku vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Če pa je tako, tožnik pravice do nujnega deleža iz premoženja, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 15.1.1986, po materi nima. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. v zvezi z 155. členom ZPP).