Jedro

Eden izmed pokazateljev volje prodajalca, je tudi nesorazmerno nizka kupnina. Sodišče, ki je njeno vrednost ugotavljalo skladno z metodologijo, je ravnalo pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim vmesnim sklepom odločilo, da je predlog predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin parc.št. 543 in 547, oboje k.o., ki sta bili predmet dogovora med A.B. ml. in Kmetijskim gospodarstvom Kranj z dne 21.8.1963 in nepremičnine parc.št. 693 k.o., ki je bila predmet dogovora med A.B. st. ter Kmetijskim gospodarstvom Kranj z dne 12.11.1962 po temelju utemeljen in da je A.B., roj. 1.8.1937 upravičen do denacionalizacije nepremičnin parc.št. 543 in 547 k.o., pokojni A.B., roj. 20.12.1895 pa do denacionalizacije nepremičnine parc.št. 693 k.o.. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje druga nasprotna udeleženka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik je mnenja, da ni izpolnjen noben izmed pogojev po 5. členu ZDEN. Iz izpovedbe F.B. naj bi bilo namreč jasno razvidno, da je pokojni lastnik B. sam želel in prosil za odkup predmetnih zemljišč. Prisotnost arondacije je povsem nepomembna, preko nje se je izvedel le zemljiškoknjižni vpis, kar je bilo v tistem času nekaj povsem običajnega, saj se je z izdajo odločbe o arondaciji izognilo plačilu davkov. Dalje navaja, da je tudi višina kupnine za tisti čas povsem realna, izračunavanje višine odškodnine po sedanjih cenah kmetijskih zemljišč se zdi zato pritožniku povsem neprimerno. Gre namreč za drug čas, za druge socialne in ekonomske okoliščine kot so sedaj. V nadaljevanju pritožnik utemeljuje svoje stališče, da prenosa spornih zemljišč ni mogoče šteti za ukrep, ki bi sodil v kategorijo nacionalizacije, marveč naj bi bili obravnani posli povsem legalni in svobodni. Pritožba ni utemljena. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo izpodbijanega sklepa. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, utemeljujejo materialnopravni zaključek, da oba posla, ki sta bila sklenjena, predstavljata primer konkretnega pravnega akta, katerega krivične posledice skuša odpraviti Zakon o denacionalizaciji - ZDEN. Sodišče prve stopnje je nadrobno analiziralo zakonsko določbo 5. člena tega zakona (stran 2 izpodbijanega sklepa) ter nato tudi jasno in nedvoumno obrazložilo, na podlagi česa šteje, da so podani vsi pogoji za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje je tako na pravilen način uporabilo ustrezno pravilo materialnega prava. Na razloge, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se pritožbeno sodišče sklicuje, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. V nadaljevanju bo zato pritožbeno sodišče odgovorilo le še na pritožnikove navedbe. Ne drži, da bi F.B. izpovedal, da je pokojni A.B. sam želel in prosil za odkup zemljišč. Takšna trditev je celo povsem izmišljena. Prvič ne drži, da bi bil F.B. v tem posotpku sploh zaslišan kot priča. Res je, da je bil tak dokazni predlog podan, vendar pa je bil nato v soglasju z vsemu udeleženci zgolj prebran zapisnik iz neke druge nepravdne zadeve (N 325/94, Okrajnega sodišča v Kranju), v kateri je bila ta oseba zaslišana. V tej drugi nepravdni zadevi pa je bilo v prvi vrsti govora o drugem prodajalcu, poleg tega pa je izpoved tudi splošen oris takratnega poslovanja. Ne sami zase, še manj pa v povezavi z vsemi ostalimi izvedenemi dokazi zato takšni izovedbi ni mogoče pripisovati vsebine, ki ji jo je dal pritožnik. Neutemeljeno je nadalje tudi zatrjevanje, da ni zaslediti nobenega dokaznega sredstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti dejstva, ki so pravno relevantna glede na določbo 5. člena ZDEN. To ne drži, pritožbeno sodišče pa lahko le povzame, da je sodišče prve stopnje zaslišalo vse tri predlagatelje, priči M.P.in A.K. ter vpogledalo v oba dogovora (ki sta po vsebini ravno sporni pogodbi) in v odločbi o arondaciji. Ob splošno znanih dejstvih in življenskih izkušnjah si je nato na podlagi ustrezne in logične dokazne ocene sodišče lahko ustvarilo sliko dejanskega stanja, v katerega tudi pritožbeno sodišče ni podvomilo. Pritožbeni očitki tako preprosto ne zdržijo preizkusa, saj jih zavračajo že sami razlogi sodišča prve stopnje. Nadalje pritožbeno sodišče zavrača tudi kritiko zadnjega argumenta, s katerim je skušalo sodišče prve stopnje še dodatno utemeljiti, zakaj meni, da ne A.B. starejši ne A.B. mlajši pravnih pslov nista sklenila svobodno, namreč izračunavanja vrdnosti kupnine. Pritožniku je treba odgovoriti, da obstajata le dva načina za ugotovitev vrednosti posamezne stvari. Prvi je izoblikovanje vrednosti na trgu. Ker gre v tem primeru za empirično ugotovitev, ki je možna le v živih, tržnih razmerah, je tak način za ugotavljanje višine ustrezne kupnine za obravnavano zadevo seveda nemogoč. Drugi način ugotavljanja vrednosti ustrezne kupnine pa je izračunavanje le-te v skladu z določeno metodologijo. Ker je ta problem podoben v večini denacionalizacijskih postopkov, je pravni red ravno za namen teh postopkov izoblikoval enotno metodologijo. Sodišče prve stopnje pa je uporabilo ravno to, zaradi česar je pritožbena graja neutemeljena. Izračun sodišča prve stopnje lahko zato ustrezno služi kot eden izmed pokazateljev, ali je bila volja upravičencev glede odsvojitve nepremičnin svobodna ali ne. Ker je pritožba iz navedenih razlogov neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna ter niso podani niti drugi razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je priožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v denacionalizacijskih postopkih pred sodiščem uporablja v skladu s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).