Jedro

V konkretnem primeru tožnik ne razpolaga s konstantnimi prilivi na transakcijski račun, ne opravlja rednega obdavčljivega ali oproščenega prometa, prilivi iz naslova najemnine so nesorazmerni z davčno obveznostjo, tožnik nima zaposlenih, torej nima pogojev za ustvarjanje prihodkov. To izhaja tudi iz načina poslovanja s povezanimi družbami, v katerih davčne obveznosti niso poravnane. Tožnik res nima blokiranega računa in ima preplačilo davčnih obveznosti, vendar navedeno ne vpliva na drugačno odločitev davčnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je Davčni urad Ljubljana tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičnino: 4-sobno stanovanje v prvem nadstropju, ..., v izmeri 179,82 m2, na parc. št. 293, vpisano vl. št. 282/2 k.o. ... (točka I. izreka), zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (točka II. izreka), Okrajnemu sodišču v Ljubljani se odredi vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiško knjigo, ki je navedena v točki I. tega sklepa (točka III. izreka), pritožba zoper začasni sklep ne zadrži izvršitve (točka IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da se je pri tožniku opravljal davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka na dodano vrednost (DDV) za obdobja od 1. 1. do 31. 12. 2010 ter da je bil o ugotovitvah izdan zapisnik 18. 4. 2011. Davčni organ ugotavlja, da tožnik uveljavlja odbitek DDV v znesku 215.784,00 EUR na osnovi nabave 4-sobnega stanovanja na ..., izdajatelja A. d.o.o., kjer se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Predložil je izjavo v skladu z drugim odstavkom navedenega člena, na kateri je kot direktor prodajalca in kupca B. d.o.o., podpisan C.C., direktor tožnika. Davčni organ navaja določbe 63. člena, 2. točko 44. člena ter prvi in drugi odstavek 45. člena ZDDV-1. Davčni organ navaja, da tožnik ni izkazal namena ekonomske dejavnosti ter da ni upravičen do odbitka vstopnega DDV v višini 215.784,00 EUR in da verjeten obstoj davčne obveznosti znaša 553.243,03 EUR, saj tožnik poleg vstopnega DDV od navedenega stanovanja uveljavlja tudi odbitek DDV od 3-sobnega stanovanja v II. nadstropju na ..., k.o. 1728 ..., vl. št. 282/1, parc. št. 293 ter vstopni DDV od storitev povezanih s predmetnima nepremičninama, za katere ne izpolnjuje pogojev za odbitek v smislu 63. člena ZDDV-1. Iz načina poslovanja družb D. d.o.o., A. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o. je razvidno, da direktor tožnika, C.C., upravlja družbe na način, da v primeru uvedbe DIN prenese premoženje inšpicirane družbe na eno od povezanih družb, ki še ne izkazuje davčnih dolgov, z namenom izogiba poplačila davčnih obveznosti, kot tudi v primeru obravnavanega 4-sobnega stanovanja. Davčni organ pojasni način prenosa navedene nepremičnine (str. 5 obrazložitve izpodbijane odločbe). V nadaljevanju navaja, da ima tožnik blokiran transakcijski račun, da od 21. 12. 2010 nima zaposlenih delavcev, ter da v letu 2011 ne izkazuje prometa. Tožnik tako nima možnosti za ustvarjanje prihodkov in s tem poplačila davčnih obveznosti, ki bodo odmerjene z odločbo. Sklicuje se na 111. člen, drugi odstavek 119. člena ter prvi odstavek 121. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Tožena stranka se strinja z odločitvijo. Iz zapisnika o DIN je ugotovljen verjeten obstoj davčne obveznosti v znesku 553.243,00 EUR, kar zadošča glede vprašanja obstoja predvidene davčne obveznosti. Tožnik lahko uveljavlja nestrinjanje z ugotovitvami glede obstoja obveznosti v pritožbi zoper odločbo, ki sledi opravljenemu inšpekcijskemu nadzoru (84. člen ZDavP-2). Ocena organa, da utemeljeno pričakuje, da bo onemogočena ali precej otežena izpolnitev obveznosti, je podlaga za uporabo diskrecije iz 111. člena ZDavP-2. Zadostuje objektivna okoliščina, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. iz določbe ne izhaja, da bi moral biti podan utemeljen sum, da bi sam zavezanec za davek ravnal v nasprotju z obveznostmi za izpolnitev davčnega dolga. Utemeljeno je pričakovati, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena oz. vsaj precej otežena. Na to kaže promet s predmetno nepremičnino in dejstvo, da tožnik ne ustvarja prihodkov. Poslovodja tožnika je ista oseba kot pri družbi A. d.o.o., ki ima neporavnane obveznosti. To je razvidno iz knjigovodske evidence, ki se šteje za uradno evidenco ter ima neporavnane obveznosti najmanj od novembra 2010. Ker je odgovorna oseba ista, je utemeljeno pričakovati, da bodo ostale neporavnane tudi obveznosti tožnika. Način vodenja poslov ne omogoča prihodkov, iz katerih bi se lahko poplačala davčna obveznost. Obračuna DDV za januar in februar 2011 kažeta, da tožnik nima prometa, v letu 2010 pa je imel tožnik več prometa v breme kot v dobro. Stanje preplačila v znesku 25.791,76 EUR, je (21-krat) manjše od obveznosti, ki se ugotavlja in predstavlja presežek DDV brez vračila (prvi odstavek 73. člena ZDDV-1). Nasprotnega ne dokazujeta kasneje sklenjeni najemni pogodbi, ki sta zneska najemnine pa ne dosegata zneska obveznosti, ki se ugotavlja. K manjšim možnostim ustvarjanja prihodkov pa prispeva tudi dejstvo, da tožnik nima zaposlenih. Tožnik je imel blokiran transakcijski račun v obdobju od 23. 11. 2010 do 11. 2. 2011, ko je bila umaknjena blokada, ter je v času izdaje izpodbijanega sklepa res ni bilo, kar pa na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeni sklep zaradi kršitve materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izrek je nesklepčen in neizvršljiv. V sklepu ni navedena davčna obveznost, zaradi katere se izdaja začasna odredba in je zato sklep neizvršljiv, ker gre za bistveno kršitev postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Izrek je nejasen in nepopoln, saj nepremičnina ni označena v skladu z 12. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Prvostopenjskemu organu očita, da ni pravilno ugotovil dejanskega stanja in da ni izkazal onemogočenja oz. oteževanja plačila davčne obveznosti. Tožnik nima blokiranega računa, opravlja dejavnost in ima na kartici celo preplačilo davčnih obveznosti, kar ni bilo upoštevano. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi dejstev, ki ne vzdržijo kritične pravne presoje in je izdan izključno z namenom, da povzroči škodo družbi, ki jo vodi ista oseba, kot je v preteklosti vodila še nekaj drugih podjetij, ki izkazujejo visok davčni dolg in ga ne morejo poravnati. To še posebej velja ob dejstvu, da je tožena stranka s svojim ravnanjem vplivala na pogajanja tožeče stranke z bankami o pridobitvi sredstev za financiranje podjetja J., saj je pred izdajo sklepa veliko svojih sredstev že investirala v zadevni projekt. Zaradi odmere davčne obveznosti (nepriznana pravica do odbitka DDV), o kateri sploh še ni bilo pravnomočno odločeno, je tožeči stranki tožena stranka s postopki izvršbe blokirala vse premoženje in tudi sredstva na bančnih računih, s čimer ji je povzročena škoda, saj je banka odstopila od nadaljnjih pogajanj za financiranje projekta. Navaja, da tožnik opravlja dejavnost, saj razvija projekt, katerega vrednost se meri več 10 mio EUR, kar bistveno presega davčni dolg in da tožena stranka ravna na zadevni način izključno zaradi neporavnanih davčnih obveznosti drugih podjetij, s katerimi naj bi bil povezan direktor tožeče družbe. Tožnik se opredeli glede vsebinske presoje odmere davčne obveznost. Gre za diskreditacijo tožnika, ki se kaže kot posledica neplačanih davkov drugih podjetij, ki jih je v preteklosti kot direktor vodil C.C. Tožnik ni imel blokiran račun. Tožnik opravlja dejavnost hotelov in dejavnost trgovanje z lastnimi nepremičninami, zato prejema plačila za vsako opravljeno storitev posebej. Izkazuje preplačila davčnih obveznosti (ima presežek v znesku 25.791,76 EUR). Od marca 2011 oddaja v najem nepremičnine, kot je razvidno iz najemnih pogodb, kar pomeni, da del prihodkov predstavljajo tudi redni prilivi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih, ki so v obrazložitvi upravnih odločb, očitki glede nesklepčnosti in neizvršljivosti pa predstavljajo tožbeno novoto. ZDavP-2 ne zahteva, da bi v izreku morala biti navedena davčna obveznost, katere zavarovanje je predmet. Ali je v odločbi pozneje znesek davčne obveznosti enak ni bistveno. V konkretnem primeru je bila z odločbo davčnega organa z dne 4. 7. 2011 odmerjena obveznost iz naslova DDV v enaki višini. Glede označbe stanovanja pojasni, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep z dne 19. 12. 2011. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na višino obveznosti iz naslova DDV za ta postopek niso bistvene. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Ne gre za novote, saj je izpostavil dejstva, ki jih je navajal že v pritožbi. Poudarja, da je izpodbijani sklep glede določitve nepremičnine nepravilen, da ga v zemljiški knjigi ni mogoče izvršiti. Napačne so navedbe, ki se nanašajo na višino obveznosti iz naslova DDV, ki naj ne bi bile bistvene za ta postopek. Toženi stranki očita, da ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, s čimer je kršila načelo materialne resnice. Pojasnilo tožene stranke, da poslovanje tožnika ni transparentno, ni utemeljeno, saj ne vzdrži kritične pravne presoje.

Tožba ni utemeljena.

Zavarovanje izpolnitev davčne obveznosti, kot je opredeljeno v ZDavP-2 (členi 111 do 124), je inštitut, ki med drugim dopušča, da davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali pred potekom roka za predložitev davčnega obračuna, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ali drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo (prvi odstavek 111. člena ZDavP-2). Davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s sklepom, s katerim določi tudi vrsto zavarovanja, ki mora biti obrazložen (drugi odstavek). Z začasnim sklepom za zavarovanje lahko davčni organ med drugim zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami (3. točka prvega odstavka 119. člena ZDavP-2), ki se ga v skladu s tretjim odstavkom istega člena nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo v njem vsebovane prepovedi.

V obravnavanem primeru v zadevi ni sporno, da je pri tožniku v času izdaje izpodbijanega sklepa bil v teku postopek DIN in bil izdan zapisnik, iz katerega je razvidna višina obveznosti, kot jo je navedel v obrazložitvi izpodbijanega sklepa davčni organ. Tako kot tudi tožnik sam navaja, pa predmet obravnavane zadeve ni vsebinsko obravnavanje utemeljenosti obstoja davčne obveznosti, saj je to predmet postopka izdaje odločbe v DIN, zato se sodišče do tožnikovih ugovorov glede (ne)utemeljenosti davčne obveznosti, ne opredeljuje, ker v konkretni zadevi ni relevantno. Tožnik bo svoje ugovore lahko uveljavljal s pravnimi sredstvi v postopku pred davčnim organom. Relevantno v obravnavani zadevi je vprašanje ali so izkazane okoliščine, ki narekujejo izdajo izpodbijanega sklepa in ki so navedene v prvem odstavku 111. člena ZDavP-2 kot pogoji za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje. Sodišče se zato ukvarja le s vprašanjem ali sta prvostopenjski organ in tožena stranka izkazala okoliščino, ki kaže na obstoj nevarnosti, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena.

Iz upravnih spisov in obrazložitve obeh upravnih odločb so po mnenju sodišča izkazane takšne okoliščine, ki kažejo na to, da se tudi po mnenju sodišča utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti tožnika onemogočeno ali precej oteženo. Podatke, na katere se sklicuje prvostopenjski organ in jih pojasni tudi tožena stranka, izhajajo iz uradnih evidenc, ki jih je davčni organ pridobil o zavezancu za davek oz. iz drugih podatkov, ki jih je davčni organ pridobil o tožniku. Tožnik nima rednih prilivov, nima zaposlenih od decembra 2010, v letu 2011 ne izkazuje prometa (DDV-O za januar in februar 2011). To pomeni, da tožnik ne ustvarja prihodkov, iz katerih bi lahko obveznosti izpolnil. Sklicevanje na najemne pogodbe (ki naj bi jih tožnik sklenil v marcu 2011), ne pomeni, da je tožnik sposoben izpolniti svojo obveznost, saj so zneski najemnine neprimerljivi z obveznostjo, ki se tožniku nalaga. Pravilna je tudi ocena, da tožnik obveznosti ne bo sposoben poravnati iz rednega poslovanja, saj je iz podatkov za leto 2010 razvidno, da je tožnik imel več prometa v breme kot v dobro. Sodišče se z dokazno oceno prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in sledi njuni ugotovitvi, da je utemeljeno pričakovati, da bo izpolnitev oz. plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Tožnik česa drugega v postopku na prvi stopnji in pritožbi pa tudi v tožbi, ni izkazal. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je v zadostni meri ugotovljeno. Razlogi, ki jih je prvostopenjski organ navedel, so tudi po mnenju sodišča takšni, ki utemeljujejo pričakovanje, ki ga zakon predvideva, to pa so okoliščine, da tožnik ne razpolaga s konstantnimi prilivi na transakcijski račun, ne opravlja rednega obdavčljivega ali oproščenega prometa, prilivi iz naslova najemnine so nesorazmerni z davčno obveznostjo, tožnik nima zaposlenih, torej nima pogojev za ustvarjanje prihodkov. To izhaja tudi iz načina poslovanja tožnika s povezanimi družbami, v katerih davčne obveznosti niso poravnane (in imajo nekatere tudi blokirane račune). Tožnik res nima blokiranega računa in ima preplačilo davčnih obveznosti (v znesku 25.791,76 EUR), vendar navedeno ne vpliva na drugačno odločitev. Kot pravilno pojasni tožena stranka, gre za presežek DDV brez vračila, razlog za izdajo sklepa pa tudi ni bila blokada transakcijskega računa tožnika, temveč okoliščine, ki so zgoraj navedene in izhajajo iz obrazložitve obeh odločb upravnih organov. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih sodišče zato iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Tožnikov očitek, da je odločitev nesklepčna, ni utemeljen. Ker gre za začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, sama višina davčne obveznosti, ki je sicer razvidna iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ni pa navedena v izreku, ne vpliva na nezakonitost sklepa. Tudi nima prav tožnik, da sklep ni izvršljiv, ker ne vsebuje vseh podatkov po ZZK-1, saj je v izreku opredeljeno za katero nepremičnino je prepovedno razpolaganje, navedena je parcelna številka in zemljiško knjižni vložek. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.